VSRS Sodba G 55/2011

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevo za udeležbo tožeče stranke v postopku ugotavljanja kršitve 9. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) in 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU), ki ga je začela na podlagi sklepa z dne 10. 8. 2011 zoper podjetje P. P.

2Tožeča stranka v postopku sodnega varstva s tožbo izpodbija navedeni sklep. V tožbi zatrjuje, da je izkazala pravni interes, saj je njena udeležba v postopku potrebna zaradi varstva njenih pravnih koristi. Že v decembru 2009 je prijavila domnevno zlorabo prevladujočega položaja podjetja P. P. in zaradi takega ravnanja P. P. ji je nastala tudi škoda, katere povrnitev bo lažje zahtevala, če bo tožena stranka ugotovila zlorabo prevladujočega položaja (62. člen ZPOmK-1). Iz tega izhaja, da imata preiskava in izid postopka, ki ga vodi tožena stranka, neposreden vpliv na pravni interes tožeče stranke, saj ji bo olajšano dokazovanje. Torej ima tudi pravni interes in ne zgolj ekonomskega. Poleg tega pa je tožena stranka sama v svoji odločbi z dne 15. 10. 2009 priznala status stranskega udeleženca z utemeljitvijo, da lahko za izkazan pravni interes zadostuje že vpliv na ekonomski položaj vlagatelja, v kolikor bi bil njegov učinek tako močan, da bi se odrazil na njegovih pravicah in obveznostih. Tožeča stranka se sklicuje tudi na evropsko zakonodajo, po kateri bi bila upravičena do udeležbe v postopku že na podlagi položaja vlagatelja prijave, ter na sodbo Pernod Ricard z dne 10. 6. 2004. Vrhovnemu sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep tožene stranke odpravi ter ji prizna udeležbo v postopku oziroma podrejeno, zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Sodišče je tožečo stranko seznanilo z odgovorom na tožbo.

5Tožba ni utemeljena.

6V skladu s 16. členom ZPOmK-1 imata v postopku pred uradom položaj stranke v postopku podjetje, proti kateremu se vodi postopek, in predlagatelj koncentracije. Po izrecni določbi drugega odstavka 16. člena ZPOmK-1 vlagatelj pobude, prijave, sporočila ali druge vloge nima položaja stranke. Oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, mora podati zahtevo za udeležbo v postopku v 30 dneh od dneva objave sklepa o uvedbi postopka na spletni strani urada (tretji odstavek 16. člena ZPOmK-1). Zahteva pa mora vsebovati navedbe in dokaze, ki izkazujejo pravni interes za udeležbo v postopku (četrti odstavek 16. člena ZPOmK-1).

7Po določbi drugega odstavka 15. člena ZPOmK-1 se za postopek odločanja urada, če v tem zakonu ni določeno drugače, uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek (v nadaljevanju ZUP). Ta pa v 43. členu določa, da pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec), gre torej za pravni interes za sodelovanje v tujem postopku. Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Korist je osebna, če se tiče točno določenega posameznika (ne druge osebe in ne zgolj splošna, ki bi se nanašala na nedoločen in nedoločljiv krog oseb). Neposredna je sedanja korist, ki že obstoji (ne pa morebitna ali šele bodoča). Korist je pravna, če je oprta na zakon ali drug predpis, ki temelji na zakonu.(1)

8Tožeča stranka je podala zahtevo za udeležbo v (tujem) postopku, torej zahtevo za priznanje položaja stranskega udeleženca. Stranski udeleženec je lahko samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravico ali pravno korist v upravni zadevi, ki je predmet upravnega postopka. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne zadeve, to razmerje pa ureja materialni predpis, iz katerega izhaja, ali ima kdo kakšno pravico ali pravni interes v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku.(2)

9Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka ni izkazala izpolnjevanja pogojev za priznanje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v konkretnem postopku, ki ga vodi tožena stranka zoper podjetje P. P.. Tožeča stranka najprej navaja, da je že v decembru 2009 prijavila domnevno zlorabo prevladujočega položaja podjetja P. P., vendar po uveljavitvi ZPOmK-1 prijavitelj nima (več) položaja stranke v postopku pred uradom. Dalje zatrjuje, da ji zaradi ravnanja podjetja P. P. nastaja škoda, katere povrnitev bo lažje zahtevala, če bo tožena stranka ugotovila zlorabo prevladujočega položaja, pri tem pa se sklicuje na 62. člen ZPOmK-1. Ta res določa vezanost sodišča na pravnomočno odločbo urada o ugotovitvi obstoja kršitve, če je bila škoda povzročena s kršitvijo določb 6. ali 9. člena ZPOmK-1 ali 81. ali 82. člena PES, in tožeči stranki bi bilo res s tem olajšano dokazovanje. Vendar gre pri tem za interes, ki ga ima tožeča stranka zaradi drugega (eventualnega, bodočega) postopka, v katerem bo uveljavljala odškodnino, ki pa jo lahko uveljavlja tudi brez odločbe urada (ta ni pogoj za uveljavljanje škode v pravdnem postopku, sodišče tako vprašanje rešuje kot predhodno vprašanje v skladu s 13. členom ZPP). Urad vodi postopek po uradni dolžnosti, v javnem interesu in ne v interesu ali zaradi koristi tožeče stranke, če tudi ji bo odločitev urada morebiti pomagala uveljaviti svoj interes v pravdnem postopku. Namen zakona je zaščita javnega interesa, to je obstoja konkurence, ki je ustavna kategorija (74. člen Ustave RS). Varstvo konkurence je zato v pristojnosti tožene stranke, ki uveljavlja javni interes na področju varstva konkurence in torej vodi postopek po uradni dolžnosti v javnem interesu. Res je poleg javnopravnega možno tudi zasebno oziroma civilnopravno varstvo (v zasebnem interesu), na katerega se dejansko sklicuje tožeča stranka, ki pa ne predstavlja pravnega interesa za sodelovanje v konkretnem postopku pred uradom. Če bo izdana odločba za tožečo stranko ugodna, se bo nanjo lahko sklicevala v morebitnem pravdnem postopku.

10Enako stališče izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča, ki je v odločbi U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 med drugim zapisalo, da je oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka, ki je bil uveden na zahtevo drugega ali po uradni dolžnosti, stranski udeleženec. Stranski udeleženec pa je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje pa vzpostavlja materialni predpis.(3) Glede pravne koristi je pojasnilo, da je ta v ZUP opredeljena kot neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Pri pravnem interesu oziroma pravni koristi stranskega udeleženca ne gre za splošno (javno) korist, temveč za osebno korist, ki je neposredna in pravna. Korist je osebna, če se nanaša neposredno na osebo, ki jo uveljavlja, in neposredna, če gre za sedanjo korist v upravnem postopku, ki obstaja v trenutku odločanja, ne pa za morebitno ali bodočo korist. Korist je pravna, če je oprta na zakon ali drug zakoniti predpis. Dejanskega interesa v upravnem postopku ni mogoče uveljavljati.(4)

11Tudi Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat zavzelo stališče, da lahko stranski udeleženec v tujem postopku varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi.(5) Prav tako je v zvezi z inšpekcijskimi postopki, ki se (enako kot obravnavano postopek pred uradom) vodijo po uradni dolžnosti, v javnem interesu, Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da inšpekcijska odločba sicer lahko predstavlja tudi korist ali spremembo pravnega položaja tretjih oseb, vendar pa morajo te za pridobitev položaja stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku izkazati, da so z ukrepom inšpekcijskega nadzorstva prizadete njihove pravice ali pravne koristi.(6)

12Glede na zgoraj navedene zakonske določbe in sodno prakso tožeči stranki ni mogoče priznati položaja stranskega udeleženca niti iz razloga, ker sta s podjetjem P. P. konkurenta, saj s tem izkazuje le ekonomski interes.(7) Zgolj ekonomski – dejanski interes pa ni dovolj za priznanje položaja stranskega udeleženca v tujem postopku, saj, kot je bilo že navedeno, dejanskega interesa v upravnem postopku ni mogoče uveljavljati. Zato tožeča stranka ne more uspeti z navedbami, da se ravnanje podjetja P. P. pri njej odraža v zmanjšanju prihodkov od oglaševanja, kar se posledično odraža v številu in kakovosti njenih programskih vsebin. Tožeča stranka se glede tega tudi ne more uspešno sklicevati na odločbo tožene stranke v drugem postopku, ne da bi izkazala, da gre za bistveno podobno pravno in dejansko stanje.

13Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na sodbo z dne 10. 6. 2004 Competition Appeal Tribunal v zadevi Pernod Ricard, ki pa ni neposredno upoštevna v tej zadevi, saj gre za sodbo nacionalnega sodišča. Sklicuje se še na Uredbo Sveta (ES) 1/2003 z dne 16. 12. 2002, Uredbo Komisije (ES) 773/2004 z dne 7. 4. 2004 in Obvestilo Komisije 2004/C 101/02 z dne 27. 4. 2004, vendar presplošno, saj ne pove, kje je podlaga za to, kar uveljavlja. Samih postopkov pred Komisijo in Uradom tudi ni mogoče absolutno enačiti, poleg tega pa imajo države članice glede procesnih pravil tudi določeno avtonomijo.

14Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Skupaj s tožbo je zavrnilo tudi zahtevo za povrnitev stroškov tega postopka.

---.---

Op. št. (1): Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006 (str. 61 in nasl.)

Op. št. (2): Isto tam (str. 164 in nasl.)

Op. št. (3): Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 (17. točka obrazložitve)

Op. št. (4): Isto tam (18. točka obrazložitve)

Op. št. (5): Npr. sodba I Up 1435/2003 z dne 31. 3. 2005

Op. št. (6): Npr. sklep I Up 556/2008 z dne 11. 11. 2009

Op. št. (7): P. Grilc in ostali: Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009 (str. 230 in nasl.)