VSL sklep I Ip 266/2010

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžnici naložilo, da mora upniku v 8 dneh povrniti 28,00 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Zoper sklep se je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožil upnik. Predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da upniku prizna tudi stroške predloga za odlog po Odvetniški tarifi oziroma po potrebi vrne zadevo v nov postopek. Sodišče prve stopnje upniku ni priznalo stroškov za sestavo odloga iz razloga, ker je predlog štelo za neobrazloženo vlogo. S takšnim stališčem se upnik ne strinja. Sodišče svoje odločitve ne obrazloži. Upniku so s predlaganim odlogom prav gotovo nastali stroški. Sodišče s svojim stališčem povzroča tudi dodatno kopičenje zadev. Sodišče bi si moralo prizadevati, da bi stranke med seboj po mirni poti dosegle rešitev zadeve. Zakaj bi se upnik trudil z odlogom, če mu sodišče ne prizna najbolj osnovnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

Glede na določbo 72. člena ZIZ sodišče na upnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če se le ta še ni začela. Če se je izvršba že začela, dolžnik pa se je izjavil proti odlogu, sodišče predlog za odlog zavrne. Upniku (drugače kot dolžniku) ni potrebno navesti oziroma pojasnjevati razlogov, zakaj predlaga odlog izvršbe, saj je v določeni meri tudi njegovi avtonomiji prepuščeno, kako vodi postopek. Navesti mora le čas odloga. Sodišče druge stopnje se zato strinja s prvostopenjskim sodišče, da upnikovega predloga za odlog ni mogoče šteti za obrazloženo vlogo v smislu Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08). Poleg tega stroškov, nastalih z vložitvijo predloga za odlog, niti ni mogoče opredeliti kot stroške, potrebne za izvršbo, ki bi jih bil dolžan kriti dolžnik. Določbe o stroških postopka v izvršilnem postopku, o načinu njihovega uveljavljanja ter o tem, kdo jih mora nositi, so urejene v 38. členu ZIZ. Po določbi petega odstavka 38. člena ZIZ mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti tiste stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti. Glede na navedeno je torej merilo, po katerem se presoja obveznost povrnitve stroškov, zgolj dejstvo, ali so bili stroški, ki jih upnik v obravnavanem primeru uveljavlja in ki so nastali z njegovim predlogom za odlog izvršbe, res taki stroški, ki so potrebni za izvršbo. Odlog izvršbe predstavlja začasni zastoj izvršilnega postopka. S takim predlogom se izvršba ne opravlja, pač pa se prekinja in njena oprava odlaga. Odlog izvršbe torej že objektivno ne predstavlja ravnanja, ki bi bilo potrebno za izvršbo. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožnikom, da je prav, da si stranke prizadevajo reševati spore po mirni poti in da so mu s predlogom za odlog nedvomno tudi nastali stroški, vendar se obveznost povrnitve stroškov presoja po določbah 38. člena ZIZ, po katerih pa teh stroškov, kot že obrazloženo zgoraj, ni mogoče naložiti v plačilu dolžniku.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo upnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).