VSL sodba I Cpg 609/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo 1.154,88 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zavrnilo tožbeni zahtevek in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.842,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V obširni pritožbi navaja, da je bil objektivni pogoj izpodbojnosti izpolnjen, saj je tožeča stranka – stečajni dolžnik dobave tožene stranke plačevala z velikimi zamudami od 100 do 200 dni, v obdobju pred uvedbo stečaja pa so zamude le še naraščale. Izpolnjen je bil tudi subjektivni pogoj, Tožena stranka bi morala na podlagi daljših zamud v obdobju izpodbojnosti vedeti, da je tožeča stranka insolventna, prav tako že zamude same pričajo o njenem slabem gospodarskem stanju. Tožena stranka bi morala pregledovati revidirane računovodske izkaze. Tožeča stranka predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo obravnavo prvostopenjskemu sodišču ali pa izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na zaključek, da tožeča stranka ni uspela dokazati niti objektivnega niti subjektivnega elementa izpodbojnosti pri očitanih izpodbijanih dejanjih, oz. da je tožena stranka uspela izpodbiti v 272. čl. ZFPPIPP določene domneve o obstoju pogojev izpodbojnosti. Z navedenimi zaključki, ki so obširno in skladno argumentirani, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih pritožbeni razlogi, na katere je povečini že odgovorilo sodišče prve stopnje, ne morejo izpodbiti.

6Da bi upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, uspešno izpodbil domnevo iz 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP, mora dokazati, da je bila izpolnitev stečajnega dolžnika opravljena znotraj tako imenovanega običajnega roka izpolnitve. Običajni rok izpolnitve je v smislu 2. odst. 272.čl. ZFPPIPP rok, uveljavljen kot:

- poslovni običaj gospodarskih subjektov za obveznosti enake vrste,

- kodificiran poslovni običaj v obliki uzanc, ali

- kot poslovna praksa med stečajnim dolžnikom in upnikom.

7Pomembna razlika med naštetimi je v tem, da sta prva dva splošne narave, pri zadnjem pa gre za individualno določen rok. Zlasti v trajnih pogodbenih razmerjih se med pogodbenikoma praviloma oblikuje samo za njiju značilen vzorec poslovnega obnašanja, ki morda odstopa od splošno uveljavljenih načel in poslovnih običajev, vendar oba pogodbenika nanj pristajata in ga konkludentno tudi redno udejanjata. Moč izvršenih dejstev je včasih večja od načelnih pravil in pravo je nemalokrat kljub „višjim“ ciljem, ki jih zasleduje s temi pravili, dolžno upoštevati realnost, saj se sicer sprevrže in izgubi smisel. Tako npr. pogodba, ki ni bila sklenjena v predpisani obliki, velja, če je bila izpolnjena (58. člen OZ); in to ne zato, ker bi pravo odstopilo od zahteve po obličnosti, pač pa zato, ker bi bilo nasprotno stališče kontraproduktivno, ker bi vztrajanje pri zahtevi povzročilo več škode kot spregled, da ni bila spoštovana. Rok izpolnitve obveznosti v trajanju 200 dni je gotovo neprimeren po kateremkoli kodificiranem ali običajnem abstraktnem pravnem pravilu. Vendar pa, če se izkaže, da pogodbenika na takšen, z vidika splošnih pravil neprimeren in neobičajen način dejansko poslujeta že leta, da sta ga posvojila in jima je ustrezal, ni razumnega razloga vztrajati pri spoštovanju abstraktnih pravil, ali celo nuditi pravno varstvo stranki, ki se po tem, ko je leta poslovala na enak način, začne sklicevati na njegovo neobičajnost. Tudi v insolvenčnih postopkih ne. Pritožbeno sodišče je prepričano, da je bil namen določila 2. odstavka 272. čl. ZFPPIPP, ki upniku omogoča sklicevanje (le) na prakso, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, prav v preprečitvi takšnih situacij in s tem tudi v zagotovitvi minimalne pravne varnosti subjektom, ki so poslovali z (bodočim) stečajnim dolžnikom. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, ki v institutu izpodbijanja pravnih dejanj vidi sredstvo za vrnitev vseh v obdobju izpodbojnosti izvršenih plačil stečajnega dolžnika zgolj zato, ker so bila selektivna, ker dolžnik ni enakomerno in enakovredno poplačeval vseh upnikov.

8Četudi torej 200- dnevni rok za izpolnitev ne predstavlja niti v uzancah kodificiranega poslovnega običaja niti poslovnega običaja gospodarskih subjektov za obveznosti enake vrste, je bila pravilna ocena sodišča prve stopnje, da so bili daljši roki izpolnitve (od običajnih v abstraktnem pomenu) uveljavljeni v notranjem individualnem razmerju med pravdnima strankama, kot njuna zasebna poslovna praksa. Sodišče prve stopnje tako „zamude“ z izpolnitvijo ni štelo za običajni rok izpolnitve v splošnem pomenu, pač pa je zaključilo, da so bila izpodbijana plačila izvedena v roku, ki je v praksi veljal za običajen rok izpolnitve obveznosti med strankama. Zato ni mogoče govoriti o zamudi, temveč o dogovorjenih daljših rokih izpolnitve obveznosti (prim. I Cpg 434/2011).

9Tudi nima prav pritožba, ko napada razloge sodišča prve stopnje o neobstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti, ker da bi tožena stranka že zaradi velikih zamud pri plačilih morala vedeti, da to pomeni trajno nelikvidnost in dolgoročno plačilno nesposobnost. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki na takšen način poslovali vrsto let, da se zamude v zadnjem letu pred uvedbo stečajnega postopka niso bistveno podaljšale, in da je tožena stranka svoje terjatve končno tudi dobila poplačane. Toženi stranki tudi ni mogoče očitati pomanjkanja skrbnosti zato, ker ni pregledovala revidiranih računovodskih izkazov tožeče stranke, saj pregledovanje računovodskih izkazov poslovnih partnerjev ne sodi med v poslovni praksi zapovedana običajna ravnanja gospodarskih subjektov, pa tudi trajne nelikvidnosti oz. dolgoročne plačilne nesposobnosti iz teh izkazov ni mogoče vedno ugotoviti.

10Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. čl. ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo in sicer 942,20 EUR za odgovor, 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske stroške, oboje skupaj povišano za 20% DDV.