VSL sklep I Cpg 205/2012

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper izdano začasno odredbo, ki se glasi:

„I. N.,d.d., matična št.: ..., se prepoveduje kakršnokoli izplačilo po bančni garanciji št. 18015-21 z dne 27.2.2009 Agenciji Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja ali katerikoli osebi, na katero bi Agencija prenesla pravice iz garancije.

II. V primeru kršitve iz I. točke te začasne odredbe je N., d.d., dolžna plačati denarno kazen v višini 50.000,00 EUR.

III. Upnik T., d.d., v likvidaciji, matična št.: ..., je dolžan v roku 30 dni od izdaje začasne odredbe opravičiti izdajo začasne odredbe z vložitvijo tožbe zoper dolžnikovega dolžnika N., d.d., na prepoved oprave kakršnegakoli izplačila iz bančne garancije št. 18015-21 z dne 27.2.2009 ter na vračilo izdane bančne garancije št. 18015-21 z dne 27.2.2009 in v istem roku naslovnemu sodišču predložiti dokazilo o vloženi tožbi.

IV. Upnik T., d.d., v likvidaciji, je dolžan v roku 30 dni od izdaje začasne odredbe opravičiti izdajo začasne odredbe z vložitvijo tožbe zoper dolžnika Republika Slovenija, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, na prepoved unovčitve in na umik zahteve za izplačilo iz bančne garancije št. 18015-21 z dne 27.2.2009 ter na vračilo izdane bančne garancije št. 18015-21 z dne 27.2.2009 in v istem roku naslovnemu sodišču predložiti dokazilo o vloženi tožbi.

V. Če upnik T., d.d., v likvidaciji, v roku 30 dni ne bo vložil tožbe iz II. In IV. točke te začasne odredbe in naslovnemu sodišču o tem ne bo predložil dokazila, bo sodišče ustavilo postopek zavarovanja in razveljavilo opravljena dejanja.

VI. Ta začasna odredba velja še 30 dni od pravnomočne rešitve zadeve, ki jo bo upnik T. d.d. v likvidaciji, sprožil pod točko III. te začasne odredbe.

VII. Ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.“

2Dolžnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da sodišče ni pristojno za odločanje v tem postopku ter da izdana začasna odredba tudi sicer ni utemeljena.

3Upnik je na pritožbo odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Stališče pritožnika, da sodišče ni bilo pristojno za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe, je zmotno. Razmerje, ki je predmet presoje v tem postopku, je civilnopravno razmerje, ki je bilo po naročilu upnika, T., d.d., vzpostavljeno med dolžnikom kot upravičencem iz garancije in banko. Ker je bila garancija dana nepreklicno in na prvi poziv, se sodišče pri presoji pogojev za njeno unovčitev ne sme ukvarjati z ugovori iz upravnopravnega razmerja, iz katerega izvirajo obveznosti, za zavarovanje katerih je bila dana, kot je to pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. V okviru preizkusa pogojev za njeno unovčitev (to sta poziv upravičenca in njegova izjava, da naročnik prevzetih obveznosti ni izpolnil), sodišče ugotavlja le, ali je upravičenec poskušal bančno garancijo unovčiti z zlorabo oziroma, ali je pri tem ravnal zvijačno. Tudi to vprašanje je civilnopravne narave.

6Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno presodilo, da dejstvo, da je bila bančna garancija dana za zavarovanje obveznosti, ki izvirajo iz upravnopravnega razmerja, njene narave ne spreminja. Zato je tudi pravilno zaključilo, da je pristojno za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe. V odločbah, na katere se v utemeljitev svojega ugovora sodne in stvarne nepristojnosti okrožnega sodišča sklicuje pritožnik ( U 1364/2005, U 1376/2005, II Cpg 13/2000), pa ni bila obravnavana situacija, ki bi bila v pravnem in dejanskem pogledu primerljiva s predmetno.

7Pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, da je pri presoji vprašanja, ali je prišlo do zlorabe bančne garancije, nedopustno presojalo tudi pravilnost in zakonitost izdaje upravne odločbe, s katero je bilo odločeno, da zaradi kršitve obveznosti iz Načrta prestrukturiranja ni prišlo do popolne odstranitve proizvodnih zmogljivosti, zaradi česar je bila določena višina vračila dodeljenih sredstev pomoči iz naslova prestrukturiranja. Očitki pritožnika niso utemeljeni. Prvostopenjsko sodišče ni presojalo vsebine upravne odločbe, na katero se sklicuje pritožnik (ki med drugim v času odločanja prvostopenjskega sodišča še ni bila pravnomočna), temveč je na podlagi ocene vseh ravnanj organov tožene stranke, ki so vodila do poskusa unovčitve bančne garancije, ugotavljalo, ali je prišlo do zlorabe pravic iz bančne garancije, upoštevaje temeljna načela obligacijskega prava, med drugim načelo vestnosti in poštenja. Tako se je utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem, kako in v kakšnih okoliščinah je bila izjava dolžnika, da upnik ni izpolnil obveznosti iz načrta prestrukturiranja, predložena banki. Nato pa je na podlagi ocene vseh predloženih dokazov v povezavi s podanimi trditvami strank pravilno ocenilo, da ravnanja Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja ( Agencija ), ki je banki predložila izjavo, da Načrt še ni izpolnjen, še preden je bilo odločeno o prošnji upnika za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti iz Načrta, kar mu je naložila sama, ne more opredeliti kot vestnega in poštenega, niti ga ne more upravičiti z dobro vero, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča, ki so ga vodili do takšnega zaključka, ki jih navedlo v točkah 9-13 obrazložitev sklepa, in se jim pridružuje.

8Stališče pritožnika, da bi o zlorabi pravic iz bančne garancije oziroma o zvijačnem ravnanju lahko govorili le v primeru načrtnega, namernega izvajanja dejanj na škodo upnika, kar bi predstavljalo kombinacijo ravnanj Agencije in ravnanj Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), oziroma dogovor ali zaroto obeh organov, je zmotno. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da sta Agencija in MKGP sodelovala v spornem (upravnem) postopku in bila udeležena na sestanku dne 20. 9. 2011, na katerem je bil sklenjen dogovor glede podaljšanja roka za izvedbo obveznosti iz Načrta prestrukturiranja. Agencija je torej bila seznanjena s potekom dogajanj, ki so vplivala na unovčitev bančne garancije. In ker je MGFG z opustitvijo odločitve upniku preprečilo, da bi izpolnil obveznosti iz Načrta prestrukturiranja, poskus unovčitve bančne garancije nedvomno ne predstavlja vestnega in poštenega ravnanja organa tožene stranke, za katerega le-ta odgovarja.

9Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno ocenilo, da je podan pogoj za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 272. člena v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), kot tudi pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pritožnik konkretnih očitkov v tej smeri, razen trditev, da upnik z unovčitvijo bančne garancije ne bi utrpel nobene škode, kar je prvostopenjsko sodišče argumentirano ovrglo, ni podal.

10Ob povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče pravilno materialnopravno odločilo, ko je ugovor dolžnika zoper izdano začasno odredbo zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), uveljavljenih pa pritožnik ni konkretiziral.

11Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena ( prvi odstavek 360.člena ZPP v zvezi s 15.členom ZIZ).

13Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ.