VSL sodba I Cpg 578/2011

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 0005 Ig 2006/08306 z dne 25.1.2007 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.680,20 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 479,26 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 0005 Ig 2006/08306 z dne 25.1.2007 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi absolutno bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožena stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožeča stranka položaj upravnika objekta C., na podlagi vsebine pogodbe pa je zaključilo, da tožeča stranka nastopa le kot pooblaščenka solastnikov. Ugotovilo je tudi, da v pogodbi ni določeno, da upravnik sredstva, ki naj bi jih solastniki oziroma uporabniki plačevali za plačilo različnih obratovalnih in vzdrževalnih stroškov, v primeru, da jih ti ne plačajo, zalaga sam iz lastnih sredstev. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, da zahteva plačilo od neplačnikov v svojem imenu in za svoj račun, saj v pogodbi ni podlage, da bi vtoževane terjatve (ki se nanašajo na objekt C.) prešle na tožečo stranko kot upravnika, zaradi česar je tožbeni zahtevek v tem delu v celoti zavrnilo.

6Višje sodišče ne soglaša z materialnopravnim zaključkom izpodbijane sodbe in sicer, da ima tožeča stranka glede na vsebino pogodbenih določil le pravni položaj zastopnika. Upravnik večstanovanjske lahko pridobi aktivno legitimacijo na podlagi pogodbe, s katero lastniki nanj prenesejo svoja materialnopravna upravičenja, ali na podlagi posebnega naročila, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev. Kadar takega prenosa ni, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev. Navedeno narekuje natančno preučitev vsebine pogodbenega razmerja v vsakem konkretnem primeru.

7Pogodba C. z dne 19.9.1996 (v nadaljevanju Pogodba) ureja razmerja med solastniki in tožečo stranko kot upravnikom. V 3. členu Pogodbe je (med drugim) določeno, da upravnik sklepa pogodbe z dobavitelji energentov, izvajalci storitev in drugimi, torej da se nasproti tretjim zavezuje v lastnem imenu in za račun solastnikov. Določilo 17. člena Pogodbe prav tako kaže na dogovor med solastniki in upravnikom, da slednji tudi glede ostalih razmerij v pravnem prometu s tretjimi nastopa v svojem imenu in za račun solastnikov. V skladu z 21. členom Pogodbe upravnik zaračunava solastnikom skupne obratovalne stroške (po predhodno dogovorjenih ključih) in solastnikom izstavlja račune. Storitve tožeče stranke, stroške električne energije, obratovalne stroške in stroške investicijskega vzdrževanja so se solastniki sporazumeli poravnavati tožeči stranki na njen žiro račun (22. člen Pogodbe).

8Navedena pogodbena določila po zaključku višjega sodišča kažejo na to, da so solastniki na tožečo stranko prenesli določena materialnopravna upravičenja, iz katerih bi lahko sledilo, da je tožeča stranka upravičena do neplačnikov terjatve uveljavljati v lastnem imenu (enako I Cpg 1000/2000). Vsebina upravičenj, zlasti da upravnik lahko izstavlja račune, solastniki pa so se zavezali stroške nakazovati na račun upravnika, za primer zamude pa upravniku predložiti instrument zavarovanja plačila (18. člen Pogodbe), kažejo na pravno naravo mandatnega razmerja, torej na obliko indirektnega zastopanja. Pogodbeno sicer ni izrecno določeno, da v primeru neplačila upravnik sam zalaga lastna sredstva, toda nobenega dvoma ni, da dobavitelji, s katerimi le tožeča stranka vstopa v pogodbeno razmerje, svoje terjatve lahko uveljavijo neposredno do tožeče stranke in ne glede na to, ali so obveznosti solastnikov po izstavljenih računih upravniku poravnane ali ne. Če je mandatno razmerje vzpostavljeno zato, da mandatar izterja obveznosti (prim. 749. člen ZOR oz. 766. člen OZ), terjatev ostane v pravni sferi mandanta in jo mandatar vselej izterjuje za mandantov račun. Opravlja torej tuj posel, vendar ga je upravičen opravljati v svojem imenu (indirektno zastopanje).

9Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka glede na pogodbena določila le pooblaščenec solastnikov in torej ni aktivno legitimirana za uveljavljanje vtoževanih terjatev, je zmoten, odločitev sodišča, ki je tožbeni zahtevek iz tega razloga zavrnilo pa nepravilna.

10Prav tako je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na Pogodbi o medsebojnih razmerjih lastnikov pri souporabi in upravljanju nepremičnin skupne rabe industrijske cone S. v Ljubljani (Pogodba S.). V razlogih za zavrnitev tega dela zahtevka sodišče prve stopnje pravilno navaja, da tožena stranka ni podpisala Pogodbe S. in tudi ni solastnica S., zaradi česar je pogodba ne more zavezovati. Glede neupravičene obogatitve sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeča stranka ni podala trditev o tem, da tožena stranka dejansko uporablja tujo stvar v svojo korist, prav tako pa naj te koristi ne bi dokazala. Navedeno ne drži. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni izrecno zanikala, da uporablja S., ugovarjala je le, da mora tožeča stranka dokazati pravni temelj, na podlagi katerega bi bila zavezana za plačilo uporabnine S. Poleg tega je že v očitku sodišča prve stopnje tožeči stranki in sicer, da bi morala dokazati trditve, da tožena stranka uporablja S. v obsegu, za katerega ji zaračunava uporabnino, t.j. 0.227%, vsebovana ugotovitev, da tožena stranka S. dejansko uporablja.

11Da tožena stranka S. dejansko uporablja, je nedvoumno potrdil tudi izvedenec, ko je ugotovil, da tožena stranka koristi nepremičnine skupne rabe, stroškov zanje pa ne plačuje. Izvedenec je tudi izrecno potrdil, da so vtoževani računi izstavljeni v skladu z delilnim načrtom za objekt C. in S. V dopolnitvi izvedenskega mnenja je za vsak posamezni vtoževani znesek navedel poleg ključa delitve in deleža, ki odpade na toženo stranko tudi skupni znesek vsake posamezne terjatve, ki je predmet delitve. Tožena stranka je izvedenskemu mnenju in njegovim izračunom nasprotovala zgolj s pavšalnim sklicevanjem na svoje dotedanje navedbe. Preverjanje pravilnosti izdanih računov, je dolžnost tožene stranke. Ker je le-ta v pogodbenem razmerju z upravnikom, bi lahko od slednjega zahtevala, da jo v skladu s 755. členom ZOR seznani z vsemi podatki in podlagami, na katerih temelji višina konkretnih stroškov. Tožena stranka je dolžna prejete račune preveriti, in lahko v ta namen od upravnika zahteva tudi vsa potrebna pojasnila. Tožena stranka ni zahtevala nobenih pojasnil in postavkam v izračunih izvedenca tudi ni argumentirano ugovarjala, zato je bil zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, napačen.

12Iz posameznih računov in razdelilnikov je razvidno, kolikšna je bila skupna obveznost in kolikšen del odpade na posamezno enoto. Računi so verodostojne listine, kar pomeni, da veljajo dejstva in podatki, ki jih izkazujejo za resnična, dokler niso izpodbita. Izpodbijanje resničnosti oziroma verodostojnosti zatrjevanih dejstev je v pravdnem postopku dolžnost nasprotne stranke. Ni naloga sodišča, da verodostojnost računov samoiniciativno preizkuša; ne nazadnje za takšen preizkus v zapletenejših primerih, (ko gre za zelo strukturirane račune, katerih sestava terja številne vhodne podatke in logistiko, ki jo obvladuje le izdajatelj) niti ni usposobljeno. Sodišče zato vsebino računov preverja le z vidika njihove „sklepčnosti“ (če so očitno nerazumljivi, neskladni ali nelogični), takšni pa v konkretnem primeru niso. Ker tožena stranka tudi izračunov izvedenca ni izpodbijala, je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala niti uporabe tuje stvari v svojo korist, niti uporabe S. v vtoževanem obsegu.

13Upoštevajoč navedeno je višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako kot to izhaja iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena ZPP). Pravdne stroške je višje sodišče tožeči stranki priznalo v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško in taksno tarifo.

14Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je dolžna tožena stranka povrniti pritožbene stroške, ki so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško in taksno tarifo.