VSL sklep I Cpg 962/2011

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I) tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo ter (II) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov prvotožene stranke.

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena v odgovor toženima strankama. Prvotožena stranka navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo. Drugotožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo z nosilnimi razlogi, da ni podana že prva od predpostavk za odškodninsko odgovornost toženih strank, to je nedopustnost ravnanja. Ugotovilo je, da sporna pogodba o odstopu poslovnega deleža z dne 8.6.2006, s katero je prvotožena stranka na podlagi sklepa Vlade RS z dne 8.6.2006 neodplačno prenesla poslovni delež v družbi S. d.o.o. na drugotoženo stranko, ni sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi, saj Zakon o javnih financah (ZJF) v prvi točki drugega odstavka 80.b člena izrecno dovoljuje, da država svoje premoženje neodplačno prenese na drugo osebo, če je to dovoljeno po posebnem zakonu. Tak posebni zakon v času sklenitve sporne pogodbe naj bi bila veljavna določba druge točke četrtega odstavka 3. člena Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, ki je dovoljevala, da se Slovenski odškodninski družbi (SOD) denarna sredstva zagotavljajo tudi s finančnim in stvarnim premoženjem države, ki ga Vlada RS s posebno pogodbo prenese na SOD. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na mnenje Računskega sodišča, ki je ugotovilo, da je bil prenos zakonit, ne pa tudi potreben ter zaključilo, da vprašanje nepotrebnosti ni vprašanje nedopustnosti.

6Višje sodišče soglaša s pritožbenim očitkom, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji predložila in se sklicevala na dve različni revizijski poročili Računskega sodišča RS, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev utemeljilo zgolj na prvem revizijskem poročilu z dne 9.2.2009, ne da bi pojasnilo, zakaj ni upoštevalo tudi kasnejšega revizijskega poročila z dne 30.8.2010. Predmet slednjega je bila izključno prodaja poslovnega deleža v S.. V tem kasnejšem (in specialnejšem) revizijskem poročilu Računsko sodišče ne govori več o tem, da je bil prenos zakonit, vendar nepotreben, pač pa je izrecno ugotovilo, da prvotožena stranka ni ravnala v skladu z 80.b členom ZJF in 12. členom Poslovnika Vlade RS (str. 21 revizijskega poročila, točka 2.1.2.2.a). Računsko sodišče tudi ugotavlja, da je Ministrstvo za finance v predlogu Vladi obrazložilo, da naj bi se s prenosom poslovnega deleža na drugotoženo stranko omogočilo izboljšanje njene kapitalske ustreznosti, vendar pa je slednja v osmih dneh po pridobitvi te naložbe (16.6.2006) sklenila pogodbo o nakupu dodatnega deleža družbe S., kar kaže na drugačne namene brezplačne pridobitve (str. 18 revizijskega poročila, točka 2.1.2.1.). Po zaključku Računskega sodišča odločitev o prenosu kapitalske naložbe v delež družbe S. na SOD ni bila sprejeta z namenom, da bi se zagotovila sredstva za odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, oziroma da bi se reševal problem kapitalske ustreznosti SOD, kar je razvidno iz podatkov o časovnem poteku neodplačnega prenosa in nakupa deleža ter iz dejstva, da RS v letu 2006 ni imela predvidenih sredstev za nakup dodatnega deleža v S.. Zaključki izpodbijane sodbe, ki temeljijo zgolj na prvem (zgodnejšem) revizijskem poročili Računskega sodišča so torej preuranjeni.

7Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da nagib, ki naj bi vodil toženi stranki k sklenitvi sporne pogodbe, ne more imeti za posledico zaključka o protipravnosti pogodbe, pritožba pa opozarja na drugi in tretji odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika, po katerem ima v primeru, ko je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik za to vedel ali bi moral vedeti, to za posledico ničnost pogodbe. Drži zaključek izpodbijane sodbe, da ničnost pogodbe o odstopu poslovnega deleža ni pogoj za to, da bi bila podana protipravnost kot predpostavka odškodninske odgovornosti toženih strank, v konkretnem primeru pa je tožeča stranka zatrjevala in dokazovala, da ni šlo zgolj za nedopustnost nagiba, pač pa za nedopustno kavzo. O tem izpodbijana sodba zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča nima razlogov.

8Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da interes po nakupu poslovnega deleža v konkretnem primeru ne more biti relevanten. Tožeča stranka ni trdila, da bi ji vtoževana škoda nastala zaradi tega, ker poslovnega deleža ni mogla odkupiti, pač pa, da ji je bilo zaradi ravnanja toženih strank onemogočeno, da z uveljavljanjem prednostne pravice poveča svoj poslovni delež do take mere, da bi imela vpliv na odločanje skupščine družbe, škoda pa ji je nastala v obliki zmanjšanja vrednosti njenega poslovnega deleža v S.. Tudi teh navedb sodišče prve stopnje zaradi preuranjenih zaključkov ni presojalo.

9Ker višje sodišče ne more odgovoriti na pritožbene očitke, je s tem podana absolutno bistvena kršitev določb ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem pa razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 354. člena ZPP. Višje sodišče je moralo zato pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem se bo potrebno določno opredeliti glede relevantne trditvene podlage pravdnih strank.

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. čl. ZPP).