VSL sklep I Cpg 45/2011

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo objektivno spremembo tožbe ter nato s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 2.086,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 04. 2002 dalje do plačila, 7.806,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 04. 2002 dalje do plačila, 1.816,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 05. 2002 dalje do plačila; 20.351,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 06. 2002 dalje do plačila. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek v delu, da je tožena stranka dolžna tožeči vrniti eno odvijalno napravo za žico, en par rabljenih glav za profiliranje žice premera 100 mm ter en komplet nožev (20 parov) za rezanje in profiliranje žic, ter v delu, da naj tožena stranka povrne tožeči pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo, da naj toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 4.420,88 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožila tožeča stranka ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlagala je zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo št. 428/2002, s katero se je tožena stranka zavezala izdelati 6 Naprav za profiliranje in odrez žičk po tehničnih zahtevah tožeče stranke in na podlagi ponudbe, ki jo je podala tožena stranka, tožeča stranka pa se je zavezala toženi stranki plačati celotno vrednost iz predmeta pogodbe. Ugotovilo je tudi, da je tožena stranka izdelala napravo, da se pogodba ni razvezala po zakonu in da tožena stranka ni prekršila pogodbe. Smiselno iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožeča stranka ni utemeljeno odstopila od pogodbe ter, da ji zato po materialnem pravu ne pripada pravica do vrnitve plačila.

6Bistvo pogodbeno dogovorjene obveznosti predmeta izpolnitve tožene stranke je v izdelavi naprav po tehničnih zahtevah naročnika, s preizkusnim zagonom (2. in 12. člen pogodbe), kar vse daje pogodbi naravo podjemne pogodbe. Zato stališču sodišča prve stopnje, ki je pogodbo presojalo kot prodajno pogodbo, pritožbeno sodišče ne more pritrditi.

7Na trditve tožeče stranke, da je bil v pogodbi določen rok za izpolnitev 19. 07. 2002 bistvena sestavina pogodbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v predmetni pogodbi rok ni bil bistvena sestavina pogodbe in da zato pravni posel ni fiksen ter svojo odločitev tudi argumentiralo. Navedlo je, da je tožeča stranka sama (dopis z dne 26. 11. 2002) spremenila pogodbeno določen rok za izpolnitev obveznosti. Čas kot bistvena sestavina pogodbe je pravni standard, ki ga je treba vsebinsko določiti upoštevaje vse okoliščine posameznega pogodbenega razmerja (104. člen OZ). Splošno sprejeto stališče je, da le določitev natančnega časa, ko je potrebno opraviti izpolnitev, ne zadošča za oceno, da je rok bistvena sestavina pogodbe. Pri fiksnih pogodbah gre za nekaj več, kasnejša izpolnitev za stranko bi bila brez pomena. Slednje ni tožeča stranka nikoli navajala, pa tudi dokazala ne. V pripravljalni vlogi z dne 14. 11. 2007 je navedla zgolj da nima več interesa, da se posel zaključi, kar pa je bilo mišljeno v pravdi, zato v konkretnem primeru navedena izjava ni mogla vplivati na drugačno oceno sodišča prve stopnje. Ravno tako niti iz pravne narave posla ne izhaja, da bi bil čas izpolnitve pogodbe njegova bistvena sestavina. Tako so pritožbene navedbe, da sodba ne argumentira, zakaj ne šteje roka za bistveno sestavino, neutemeljene.

8Tožeča stranka pa je v tožbi tudi zatrjevala, da je grajala stvarne napake stroja ter toženi stranki določila dodaten rok za odpravo stvarnih napak ter, da je zato, ker v dodatnem roku tožena stranka napak ni odpravila, z izjavo z dne 20. 12. 2002 utemeljeno odstopila od pogodbe.

9Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje presojalo, ali je bil odstop tožeče stranke od pogodbe, na podlagi zatrjevane neizpolnitve tožene stranke, upravičen, kar je relevantno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke, da ji tožena stranka vrne plačilo, ki ga je na podlagi pogodbe prejela.

10Tožeča stranka po stališču pritožbenega sodišča nima zahtevka iz odstopa od pogodbe po določbi 638. člena OZ, saj je sama zatrjevala, da je toženo stranko obvestila o napaki izvršenega posla in ji dala dodaten rok za odpravo napak (3. odstavek 639. člena OZ). Čim pa je tako, se izkaže, da ni štela, da ima opravljen posel tako napako, da so naprave zanjo neuporabne ali opravljene v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji.

11Tožeča stranka je obvestila toženo stranko, da ima izvršeno delo napako in od njega zahtevala, da jo v roku odpravi.

12Napačno je sodišče prve stopnje štelo, da je tožeča stranka grajala stvarne napake zgolj pavšalno ter opravila pregled po nepristojni osebi, zato so pritožbene navedbe v zvezi s takimi zaključki sodišča prve stopnje utemeljeni. Tožeča stranka je izkazala, da je večkrat grajala napake. Njeni začetni dopisi so resda pavšalni in nekonkretizirani, vendar pa je tožeča stranka v zadnjem dopisu z dne 26. 11. 2002 (priloga A2) specificirano grajala stvarne napake na izdelani stvari, kar tudi navaja v tožbi. Slednje izhaja iz izvedenskega mnenja B., česar sodišče prve stopnje ne more šteti kot dokaz, na kar pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, mora pa ga obravnavati kot trditve tožeče stranke. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi pritožnici, da dejstvo, da je pregled opravil B. in ne tožeča stranka (oziroma njen pooblaščeni zastopnik) ne vpliva na samo veljavnost pregleda, če temu ne oporeka tožeča stranka sama. Gre namreč za notranje razmerje med tožečo stranko in B. in to ne pomeni kršitve 24. člena Pogodbe, po katerem bi moral pregled opraviti njegov pooblaščeni zastopnik.

13Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, teh pomanjkljivosti pa pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti, je utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP):

14V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožeča stranka pravilno grajala napake ter določila rok za njihovo odpravo, ugotoviti pa bo moralo, ali so očitane napake na strojih tudi dejansko obstajale (ter v zvezi s tem oceniti izvedensko mnenje sodnega izvedenca, ki ga sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ocenjevalo). Oceniti bo moralo tudi težo napak ter nato oceniti, ali je bil odstop od pogodbe materialnopravno utemeljen ter ali je na tej podlagi upravičena zahtevati vrnitev plačane kupnine. Iz dejstev, navedenih v sodbi tudi ni razvidno, ali je tožeča stranka po preteku dodatnega izpolnitvenega roka stroje tudi še enkrat pregledala, da bi ugotovila, ali so bile grajane napake odpravljene, do česar se bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku opredeliti. Ustrezno pa bo moralo upoštevati tudi navedbe tožene stranke, da gre v predmetni zadevi za pogodbo, za uresničitev katere je potrebna tudi sodelovalna dolžnost tožeče stranke.

15Glede ponovnega obravnavanja zahtevka tožeče stranke na vrnitev naprav in materiala pa pritožbeno sodišče opozarja, da bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku prej še pozvati tožečo stranko, da navede vrednost spornega predmeta (108. člen ZPP v zvezi s 2. odstavkom 180. člena ZPP).