VSL sodba I Cp 4191/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi VL 31407/2008 z dne 30. 06. 2008 tudi v 2. in 4. odstavku izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 842,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencu njegove pravdne stroške v znesku 140,00 EUR.

2Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni opravilo vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter da ni odločilo na podlagi celotnega uspeha postopka. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo le navedbam toženca. Poudarja, da je za odločitev v tej zadevi pomembno le, da se je v toženčevem poslovnem prostoru predvajala glasba, kar jasno izhaja iz izvedenih dokazov, pri tem pa je povsem nepomembno, preko katere naprave se je ta predvajala. Dejstvo, da toženec nima možnosti regulacije jakosti zvoka in vplivati na vklop oziroma izklop glasbe, ne izključuje dejstva o predvajanju glasbe v njegovem poslovnem prostoru. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni uporabljal tožnikovega zaščitenega repertoarja. Opozarja na mednarodno sodno prakso, po kateri pojem javna priobčitev zajema tudi posredne prenose in po kateri zadošča, da je fonogram postal slišen. V primeru, da uporabnik javno priobčuje glasbena avtorska dela, pa je dolžan tožniku poravnati avtorski honorar oziroma nadomestilo. Če je bilo sodišče prve stopnje v dvomu, pa bi moralo odločiti v korist avtorja. Na koncu opozarja še na pojem solidarne odgovornosti, ki ga določa drugi odstavek 165. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), v skladu s katerim je v primeru, da je več kršilcev neke pravice iz tega zakona, vsak izmed njih zavezan za celotno kršitev.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik kot kolektivna organizacija za uveljavljanje malih avtorskih pravic zahteva od toženca plačilo nadomestila za njihovo uporabo.

6Pritožbeni očitek o neskrbni dokazni oceni in upoštevanju zgolj toženčevih navedb je nekonkretiziran. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost vseh tožbenih trditev in opravilo celovito, vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP).

7Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba izrecno ne izpodbija, so:

- da je imel toženec v obdobju, na katero se nanašajo vtoževani računi za plačilo nadomestila za javno priobčitev glasbenih del, v trgovskem centru P. v najemu poslovni prostor, v katerem je prodajal športno opremo;

- da je preko toženčevega poslovnega prostora potekal hodnik oziroma prehod, namenjen vsem obiskovalcem tega trgovskega centra, pri čemer je bila površina tal tega hodnika od toženčevega poslovnega prostora razmejena z modrimi črtami;

- da toženec v spornem obdobju v svojem poslovnem prostoru ni imel ne radijskega sprejemnika ne CD predvajalnika;

- da je imel omenjeni trgovski center centralno ozvočenje, na katerega toženec ni imel nobene možnosti vplivati (tako ni imel možnosti vplivati na vklop in izklop glasbe, jakost zvoka, kdaj se bo predvajala glasba, katera glasba se bo predvajala, ipd);

- da v samem toženčevem poslovnem prostoru ni bilo zvočnikov, preko katerih bi potekalo omenjeno centralno ozvočenje trgovskega centra;

- da sta bila na stropu nad hodnikom, ki je potekal preko toženčevega poslovnega prostora in ki je služil kot prehod vsem obiskovalcem trgovskega centra, dva zvočnika, namenjena centralnemu ozvočenju trgovskega centra, ki sta bila v lasti in upravljanju družbe T.;

- da je bila funkcija teh dveh zvočnikov oddajati glasbo v korist vseh obiskovalcev omenjenega trgovskega centra, ne pa v korist toženčevega poslovnega prostora;

- da toženec oziroma njegova poslovna dejavnost od tega ozvočenja nista imela koristi.

8Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec ni predvajal oziroma uporabljal glasbe, za katero mu je tožnik izstavil račune. Obveznost plačila uporabnika v skladu z določbami drugega odstavka 22. člena in 146. ter 147. člena ZASP nastane le v primeru javne priobčitve oziroma javnega izvajanja ali predvajanja glasbenega dela. Toženec pa glasbe ni priobčeval javnosti. Tega zaključka ne spremeni niti dejstvo, da se je v toženčevem poslovnem prostoru glasba slišala. Glasba se je namreč slišala iz zvočnikov na hodniku, ki je potekal preko toženčevega poslovnega prostora. Toženec ni bil tisti, ki je predvajal glasbo, niti ni bil lastnik zvočnikov, niti lastnik hodnika, kjer so bili zvočniki, zato te glasbe ni uporabljal.

9Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje razsodilo v nasprotju s stališči mednarodne sodne prakse. Pri tem se pritožba sklicuje na sklepne predloge generalne pravobranilke sodišča Evropske unije v zadevi C-162/10 v zvezi s Pogodbo WIPO (Pogodba svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih) in Direktivo evropskega parlamenta in Sveta 2006/115 o tem, kaj zajema pojem javna priobčitev. Ta pojem po mnenju generalne pravobranilke zajema neposredno ali posredno prenašanje zvoka, posnetega na fonogramu, ali nadomestkov zvokov na katerikoli način, razen z radiodifuznim oddajanjem, pri tem pa to vključuje tudi to, da zvoki ali nadomestki zvokov, posneti na fonogramih, postanejo slišni javnosti. Kot rečeno, pa toženec v nobeni obliki ni javno priobčeval glasbenih del, zato ga ni mogoče obravnavati kot uporabnika, ki bi bil v skladu z navedenimi predlogi, Direktivo in ZASP dolžan plačati nadomestilo.

10Ker toženec ni kršil pravic iz ZASP, tudi ne pride v poštev v pritožbi izpostavljeno določilo o solidarni odgovornosti iz drugega odstavka 165. člena ZASP, ki določa, da kadar je več kršilcev neke pravice iz tega zakona, je vsak izmed njih zavezan za celotno kršitev. Za solidarno odgovornost mora biti vsak od solidarnih zavezancev kršilec neke pravice iz tega zakona.

11Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.