VSL sklep II Cp 3545/2011

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
I
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi neizpolnitve pogodbe tožene stranke, ker je ocenilo, da obsega škode ni izkazal. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki plačati 8.074,66 EUR pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa še 6.046,91 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15 dnevnega roka dalje.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov ter predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Tožnik je v trditveni podlagi s predložitvijo poslovnega načrta specificirano navedel, kako je načrtoval obdelavo predmetnih zemljišč, ki jih je dobil v zakup, katere kulture je nameraval gojiti, v kakšnih kolobarjih, kaj bi za to potreboval in kakšni bi bili stroški pridelave. Opredelil je število delovnih ur, vse vire, potrebne za proizvodnjo, količine predvidenega pridelka in povprečno odkupno ceno. Ker tožnik s kmetijsko proizvodnjo še ni mogel pričeti, je nerazumno pričakovati, da bi lahko predložil pogodbe za odkup ali najem stojnic, kot to od njega zahteva sodišče, da bi lahko izkazal izgubljeni dobiček. Prav tako je absurden zaključek sodišča, da ni uspel dokazati, da bi lahko zagotovil financiranje začetnega nakupa semen, sredstev za gnojenje in apnenje, najem kmetijske mehanizacije, plačila delovne sile, saj v zvezi s tem sodišče ni izvedlo nobenega dokaza, ne zaslišanja tožnika ne prič A. A. in D. Š.. Sodišče tudi ni postavilo izvedenca, ki bi lahko preveril tožnikove navedbe in podal strokovne ugotovitve, da bi sodišče sploh lahko izpeljalo korektno dokazno oceno. S svojim ravnanjem je zato tožniku odvzelo pravico do kontradiktornega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter vnaprej odvzelo vsakršno dokazno vrednost izpovedbam prič, ki bi izpovedovale o okoliščinah, ki jih je sodišče štelo kot neizkazane. Prav tako iz sodbe ni jasno, kakšno je stališče prvostopnega sodišča glede tega, ali je takšna kmetijska proizvodnja, kot jo je planiral tožnik, možna ali ne, saj je sodišče sprva zapisalo, da je takšna kmetijska proizvodnja mogoča, nato pa stališče zameglilo in zaključilo, da je zemljišče le pogojno primerno za gojenje zelenjave, kar je uporabilo kot argument za zavrnitev tožbenega zahtevka. Zaključek sodišča, da ne verjame, da bi tožnik na predmetnih nepremičninah ustvaril kakršenkoli dobiček, je tako brez vsakršne podlage in v nasprotju z osnovno življenjsko logiko. Enako velja za zaključek, da tožnik na približno enaki kmetijski površini ni ustvaril nobenega dobička. Sodišče v zvezi s tem nima strokovnega znanja in ni moglo oceniti, ali gre za enake pogoje za kmetijsko pridelavo. Zemljišča, ki jih ima tožnik v zakupu, niso v neposredni bližini spornih, saj so na zelo različnih koncih, največ v bližini Ljubljane, Dolenjskih toplic, Soteske, še najbližje je tisto zemljišče, ki ga ima v Šmarjeških Toplicah , vendar pa gre tam za ozko in senčno dolino, ki ni primerna za proizvodnjo zelenjave. Zemljišča, ki so predmet tega spora, pa predstavljajo velik kompleks odprte planjave v neposredni bližini reke Krke. Tožnikova zemljišča so obdelana, sodišče pa ni izvedlo nobenega takega dokaza, da bi lahko zaključilo, da ne ustvarjajo nikakršnega dobička. Sklicevanje na sklep o oprostitvi plačila stroškov ne more biti relevanten dokaz, saj je bil izdan v letu 2005, tožnik pa je proizvodnjo načrtoval v letu 2000, ko je imel lasten denar in ga je tudi nameraval investirati. Nenazadnje je tožnik ogromno denarnih sredstev porabil prav zato, da bi dobil sporna zemljišča v posest, kar kaže na njegovo resnost in angažiranost, da bi začel s kmetijsko proizvodnjo. Sodišče bi moralo vsaj zaslišati tožnika, da bi lahko ocenilo okoliščine, ki jih je presojalo. Sodišče je upoštevalo tudi mnenje Kmetijskega zavoda Ljubljana, ki ga je naročil sam stranski intervenient, tožnik pa je mnenje prerekal kot neresnično in neutemeljeno. Glede na navedeno je sodišče kršilo 243. člen ZPP, kar je imelo za posledico nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, saj ni res, da bi tožnik slabo gospodaril s kmetijskimi zemljišči in ni povzročil, da zemljišče ne bi več omogočalo kmetijske proizvodnje, ki tam še vedno poteka. Tožena stranka je z njim tudi sklenila novo zakupno pogodbo za dobo 10 let, kar je tožnik navajal na glavni obravnavi 2. 6. 2011, tožena stranka pa tega ni prerekala. Sodišče je kot dokaz upoštevalo tudi prepozno predložene fotografije stranskega intervenienta, ki pa jih ni povzelo v dokazni sklep.

3Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, češ da ni dokazal temeljne odškodninske predpostavke – nastanka škode, torej da bi na konkretnem zemljišču v vtoževanem obdobju ustvaril dobiček. Takšen dokazni zaključek je sodišče sprejelo zgolj na podlagi vpogleda v listine, ostale dokazne predloge tožnika pa je zavrnilo s pavšalno navedbo, da je dejansko stanje že dovolj razjasnjeno. Tožnik je v pravočasni trditveni podlagi v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 5. 5. 2008 izrecno navedel, katere kulture je imel namen pridelovati na spornem zemljišču, s kom je bil dogovorjen za dobavo sadik in semen, za najem strojev in kje bi izdelke prodajal (kmetijske zadruge, veletržnica, prodaja na domu, menze), z dostavkom, da je to deloma že počel na do sedaj najetih kmetijskih površinah. Predlagal je dokaze z zaslišanjem prič A. A. (glede dobave sadik in semen) in D. Š. (glede najema strojev ter gojenja zelenjave v podobnih okoliščinah), svoje zaslišanje ter postavitev izvedencev kmetijske in finančne stroke. Pritožba utemeljeno opozarja, da je neizvedba teh dokazov tožniku v celoti odvzela možnost enakega obravnavanja pred sodiščem, saj navedenih dokazov ni mogoče šteti kot očitno neutemeljenih, neprimernih ali nebistvenih za ugotavljanje odločilnih dejstev. Pravdni postopek ne pozna formalnih dokaznih pravil in tožnik bi lahko svoje trditve o tem, kako bi zakupljene parcele izrabljal, izkazal tudi z zaslišanjem prič in lastnim zaslišanjem, vse navedeno pa bi nato lahko objektiviziral tudi strokovnjak ustrezne stroke, kot je bilo predlagano. Zavrnitev omenjenih dokaznih predlogov z obrazložitvijo, da je dejansko stanje že dovolj razčiščeno, ne da bi se o posameznih fazah tožnikove dejavnosti sploh izvajali kakšni dokazi, pomeni tudi vnaprejšnjo dokazno oceno še neizvedenih dokazov. Nedopustna zavrnitev dokaznih predlogov predstavlja kršitev pravice do izjave, ki je element kontradiktornega postopka, s tem pa tudi absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe. Prva izvedba predlaganih dokazov pred sodiščem druge stopnje in njihova ocena bi namreč lahko pomenila ugotavljanje obširnega dejstvenega substrata, glede katerega pa strankam ne bi bila več dana možnost pritožbenega izpodbijanja in bi bila pravica do dvostopenjskega sojenja bistveno okrnjena.

6Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da sodišče ni imelo podlage za oceno, da so ostala kmetijska zemljišča tožnika povsem primerljiva z izpodbijanim, pa tudi ne, da na njih ni ustvaril nobenega dobička, saj je to strokovno vprašanje, ki se ni ugotavljalo. Tožniku tudi ni mogoče očitati, da ni dokazal, kako bi zagotovil financiranje zagona proizvodnje, saj ga v zvezi s tem sploh ni zaslišalo, temveč je o njegovi finančni nesposobnosti sklepalo predvsem na podlagi predloga za oprostitev plačila sodnih taks, podanega pet let po neizpolnjevanju pogodbe s strani toženke.

7V novem sojenju bo sodišče prve stopnje najprej moralo odločiti, katere dokaze (glede na številne ugovore prekluzije obeh strank v postopku) sta stranki predlagali pravočasno, nato, katere bo izvedlo za ugotavljanje odločilnih dejstev ter izvedbo ostalih obrazloženo zavrniti, nato ugotoviti, ali je tožnik izkazal, da bi z dejavnostjo, ki jo je nameraval opravljati, v obravnavanem obdobju ustvaril dobiček ter v kakšnem obsegu. Pri tem naj sodišče upošteva, da gre za presojo hipotetičnega dobička v realnem času (za katerega so pogoji kmetovanja že znani) ter za opravljanje kmetijske proizvodnje, ki je vezana na zunanje vplive, s tem pa so povezane tudi poslovne odločitve, ki se lahko spreminjajo tudi med samo kmetijsko sezono.

8Ker je odločitev o stroških pritožbenega postopka odvisna od odločitve o glavni stvari, je sodišče posledično razveljavilo tudi stroškovno odločitev.

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.