VSK sodba Cp 1043/2011

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v odločitvi o pravdnih stroških (v točki II izreka) spremeni tako, da se znesek 2.989,77 EUR nadomesti z zneskom 2.850,42, v preostalem obsegu pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in sodba potrdi .
Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I ugotovilo, da izvršba v izvršilnih zadevah Okrajnega sodišča v Kopru In1 in In2 in v zadevi In3 Okrajnega sodišča v Piranu na nepremičnino tožnika s parc. št. 3556/2 k.o. P., in sicer na njegov solastninski delež do 40/100, ni dopustna. Pod točko II je odločilo o pravdnih stroških, toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 2.989,77 EUR pravdnih stroškov, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se je pritožil toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Priglasil je tudi pritožbene stroške. Meni, da sodba nima ustreznih razlogov, sodišče ne pojasni, zakaj naj bi sodba na podlagi pripoznave istega sodišča P 1 med tožnikom v tem postopku in dolžnico v izvršilnem postopku že ipso iure dokazovala, da je tožnik solastnik nepremičnine do deleža 40/100. Postavilo se je na stališče, da pravnomočna sodba med tožnikom in dolžnico učinkuje erga omnes zoper vse udeležence postopka, čeprav v pravdi niso sodelovali. S tem krši pravico do izjave stranke, ki v postopku ni sodelovala, in je zato treba vsakič presoditi skladnost z Ustavo, ko učinek sodbe prizadene pravico do izjave stranke, ki je ustavno varovana pravica. V konkretnem primeru je presoja še toliko bolj utemeljena, ker je bila pravnomočna sodba izdana veliko let po tem, ko je bil izvršilni postopek že v teku in izdani začasna in predhodna odredba. Tudi v sporih, ki se nanašajo na pravice, ki imajo učinek erga omnes, sodba učinkuje le med strankama. Opozarja na komentar A. Galiča v delu Pravdni postopek, Zakon s komentarjem 3. knjiga, komentar k 319. členu, stran 173 ter nekatere izmed številnih judikatov (VSL0056761, VS0012958, VSC01159, VSL0065624, VS0013534). Sodba torej oseb, ki v postopku niso imele možnosti sodelovati, ne more vezati, pa čeprav gre za pravice, ki imajo učinek erga omnes. Na ta način je sodišče tudi široko odprlo vrata številnim zlorabam pravic s strani dolžnikov do upnikov. Nasprotno pa je v prvi sodbi, ki je bila razveljavljena, prvostopenjsko sodišče pravilno presojalo ali je tožnik uspel dokazati, da je premoženje skupno in njegov delež znaša 80%. V izpodbijani sodbi, enako velja za odločbo višjega sodišča v prvem postopku, je bilo tako prezrto jasno zastopano stališče v pravni teoriji in sodni praksi o subjektivnih mejah pravnomočnosti. Sodba nima obrazložitve o odločilnih dejstvih, do navedenih stališč pritožbe, ki so bila izpostavljena že v prvotnem postopku na naroku dne 7.4.2009 in zatem v vlogi v ponovljenem postopku 23.5.2011 se sodba ni opredelila. Sodba vsebuje pretežno le opis postopka in navedbe strank ter nakazuje sporna vprašanja, zatem pa le ponovi stališče, ki ga je navedlo pritožbeno sodišče v sklepu z dne 11.4.2011, in zaide še v medsebojno nasprotje (izvršba „JE...NI dopustna“). Te kršitve narekujejo razveljavitev sodbe zaradi njene nezakonitosti. Po drugi strani pa pritožnik meni, da pravnomočna sodba, in sicer ne le njen izrek, učinkuje skladno s časovnimi mejami pravnomočnosti od dneva pravnomočnosti dalje. Učinek nasproti tretjim ima od dneva, ko je lastninska pravica vpisana v zemljiško knjigo. Do trditev drugega toženca v postopku, da sporna nepremičnina ne predstavlja skupnega premoženja pač pa je posebno premoženje dolžnice iz izvršilnega postopka, se sodišče ni opredelilo, pa bi se moralo in je tudi zato podana bistvena procesna kršitev, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nepravilno je uporabljeno materialno pravo tudi zato, ker je sodišče napačno sledilo stališču Ustavnega sodišča z odločbo Up-128/03 z dne 27.1.2005, saj se z vprašanjem kakšna je narava dolga, katerega poplačilo se zahteva v izvršilnem postopku s prodajo nepremičnine, torej ali gre za dolg enega zakonca ali za skupni dolg ni ukvarjalo. Toženec je že v prvotnem postopku trdil, da je dolžnica z izposojenim denarjem od toženca kupila nepremičnino, ki jo je zatem podarila tožniku. Gre torej za skupni dolg zunajzakonskih partnerjev. Tudi zato bi bilo treba tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Glede stroškov pa je odločitev napačna, saj se nekateri stroški nanašajo na prvo toženko, zoper katero postopek ne teče več, nepravilno pa so tožniku priznani tudi stroški za pritožbo.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril. Opozarja, da je s pravnomočno sodbo ugotovljeno zgolj to, da ima originarno pridobljeno stvarnopravno pravico, ki učinkuje erga omnes in ne le med strankami nekega razmerja. Če bi sodišče zavzelo drugačno stališče, bi moral vsak od zakoncev tretjim osebam vedno znova dokazovati, da določeno premoženje spada v skupno premoženje, to bi pripeljalo do nevzdržne situacije, brez pravne varnosti. Če pa bi sodišče striktno upoštevalo subjektivne meje pravnomočnosti, pa bi se dokazno breme, da ne gre za skupno premoženje, prevalilo na toženo stranko. S pripoznavo pa je tožnikova zunajzakonska partnerica tudi sicer izkoristila eno izmed temeljnih pravic, ki jih zagotavlja civilnopravni sistem in izhaja iz načela avtonomije in dispozitivnosti in je na tak način pravno veljavno razpolagala. Sodba na podlagi pripoznave je nadomestila pogodbo in takega veljavnega pravnega temelja ni mogoče kar preprosto ignorirati. Če upnik meni, da je oškodovan, ima na voljo druge pravne instrumente. Neutemeljen je zato očitek, da se z upoštevanjem pravnomočnih sodb (na podlagi pripoznave) na široko odpira vrata številnim zlorabam pravic. Ne drži trditev, da naj bi dolžnica z izposojenim denarjem od toženca kupila nepremičnino, ki jo je zatem podarila tožniku in naj bi šlo za skupni dolg. Gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tretji lahko s tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na določen predmet uspe, če verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (64. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo (očitno pomoto v izreku, ko se je zapisalo v prvem odstavku, da „je“ izvršba … ni dopustna – sodišče lahko kadarkoli odpravi s popravnim sklepom, enako velja za pomotno navedbo prve toženke v uvodu – zoper njo je postopek že predhodno s pravnomočnim sklepom ustavljen), ker je ugotovilo, da je tožnik po sodbi na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Kopru P1 z dne 24.1.2008 postal lastnik na podlagi zakona, saj je ugotovljeno, da tožnikov delež na predmetni nepremičnini, ki je skupno premoženje, pridobljeno z delom v zunajzakonski skupnosti s S.K. (prej V.) do deleža ½, znaša 80% in je torej njegov delež na tej nepremičnini 40%. Pojasnilo je, da gre za originaren nastanek lastninske pravice in vpis v zemljiško knjigo ni konstitutivnega pač pa le deklaratornega pomena. Tožnik je, kot je navajala že sama tožena stranka tekom postopka, dosegel vpis v zemljiški knjigi kot solastnik na podlagi pravnomočne sodbe do deleža 40/100 dne 11.6.2008. V predmetni zadevi pa je bila izvršba zaznamovana že prej, npr. v zadevi In3, je bila zaznamovana izvršba in vknjižena hipoteka 25.4.2006. Pritožba opozarja na stališče teorije, ki mu sledi tudi sodna praksa, glede učinkov pravnomočnosti sodbe, le-ta naj bi učinkovala le med strankama. To opozorilo je sicer utemeljeno, in sodba sama zase seveda nima neposrednega pravnega učinka na pravni položaj tretjih, torej tudi ne toženca, in to kljub dejstvu, da lastninska pravica kot stvarna pravica učinkuje erga omnes. Vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča odločilna okoliščina, ki je prav tako ugotovljena v sodbi, da je tožnik izposloval vpis stvarne pravice v zemljiški knjigi. Res je predhodno toženec pridobil hipoteko na podlagi zaznambe izvršbe v izvršilnem postopku, toda kot je poudarilo že Ustavno sodišče v odločbi Up 128/2003, pravica do poplačila terjatve, ki jo je pritožnik kot upnik pridobil z zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi (s tem tudi hipoteko), ne more imeti prednosti pred tožnikovo, na originaren način pridobljeno lastninsko pravico, in se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero pritožnik, ki ni pridobil pogodbene zastavne pravice, ne more sklicevati. Tega ne spremeni v pritožbi izpostavljena okoliščina o tem, da je bila sodba izdana po tem, ko je upnik že pridobil pravico do poplačila iz zastavljene stvari (v sodni praksi je ustaljeno stališče, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, kar pa ne more veljati v primeru, ko je upnik pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-128/03 z dne 27.1.2005)). Ker je torej tožnik vpisan kot solastnik v zemljiški knjigi, ki je to pravico pridobil originarno, izvira iz skupnega premoženja (podlaga za nastanek skupnega premoženja naj bi bila obsežna vlaganja zunajzakonskih partnerjev med letoma 1987 in 1990), je to ovira za izvršbo, ki je nedopustna, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. S tem vpisom je v povezavi s sodbo navzven izkazan obstoj skupnega premoženja, trditve v pritožbi, da bi o tem ponovno moralo razpravljati prvostopenjsko sodišče v tem postopku so zato zmotne. Podatki iz zemljiške knjige namreč uživajo javno zaupanje (prim. 6. in 8. člen Zakona o zemljiški knjigi – v nadaljevanju ZZK-1), stvarna pravica pa ima učinek, da jo imetnik lahko uveljavlja proti vsakomur (5. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju: SPZ). Po 11. členu SPZ pa se domneva, da je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi. Zato imetnik stvarne pravice (tožnik), ki jo je pridobil izvenknjižno, z vpisom izkaže obstoj te pravice do tretjih oseb. Če pa upnik meni, da ga je dolžnik s svojim ravnanjem oškodoval, oz. da je svoje pravice zlorabil, glede na pripoznavo tožbenega zahtevka v pravdi, ima v takih primerih na razpolago določena pravna sredstva, možnost ima izpodbijati pravna dejanja dolžnika (v konkretnem primeru procesno dejanje pripoznave – prim. A. Galič v Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, komentar k 316. členu, str. 83), če to dejanje ob uspešnem izpodbijanju izgubi učinek proti njemu zaradi poplačila njegove terjatve, bi lahko zopet uspešno vodil izvršbo zoper dolžnico tudi glede deleža, ki je sedaj po podatkih zemljiške knjige last tožnika. Tako se izkaže, da ima sodba vse potrebne razloge, in nasprotni očitki ne držijo, ter je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Bistvena je namreč ugotovitev, da je tožnik vpisan kot solastnik v zemljiški knjigi, pridobil je stvarno pravico na originaren način, upnik iz izvršilnega postopka pa je pridobil zastavno pravico šele na podlagi sklepa o izvršbi, z vpisom zaznambe izvršbe v zemljiški knjigi. Glede na tako zemljiškoknjižno stanje, ki je posledica izdane sodbe na podlagi pripoznave, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ima tožnik pravico, ki izvršbo preprečuje. Trditve, da je šlo za skupen dolg pa v postopku na prvi stopnji pravočasno niso bile postavljene, zato pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se do tega vprašanja ni opredelilo. Sicer pa je v 56. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) določena solidarna odgovornost zakoncev oz. zunajzakonskih partnerjev za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in zanje odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem, toda če bi upnik (toženec) želel na tej podlagi doseči poplačilo (seči tudi na del, ki pripada drugemu partnerju – tožniku), bi moral pred prisilno uveljavitvijo terjatve najprej pridobiti izvršilni naslov zoper oba, torej tudi zoper tožnika in zatem doseči zoper njega tudi dovolitev izvršbe, saj se v izvršbi poseže le na stvari, ki so last dolžnika, v nasprotnem primeru bi bil tožnik prikrajšan za sodno varstvo (tožnik v izvršbi, ki teče, nima položaja dolžnika – prim. tudi sodbo VS RS II Ips 452/2010). Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Delno je utemeljena le pritožba zoper odločbo o stroških, ko pritožnik izpostavi, da se nekateri stroški nanašajo na (prvotno) prvo toženko. Iz razlogov sodbe je razbrati, da so to stroški glede umika 250 točk oz. 114,75 EUR, povečano za 20% DDV in 1,2% priznanih materialnih stroškov – skupno 139,35 EUR). V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločbo o stroških delno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

6Pritožnik s pritožbo v pretežnem delu ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Prav tako do povrnitve ni upravičen tožnik, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve in zato ne gre za potrebne stroške (154., 155. in 165. člen ZPP). Zato vsak sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.