VSK sodba in sklep Cp 721/2011

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi glede ugotovitve, da v skupno premoženje spada nepremičnina s parc.št. 491 k.o. B:, glede deleža na skupnem premoženju in v stroškovnem delu, zadeva pa v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. V preostalem delu (glede parc.št. 489 k.o. B. in glede zahtevka na izstavitev listine za parc.št. 489 in 491 k.o. B.) se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek, da v skupno premoženje pravdnih strank spada ena polovica parc.št. 489 k.o. B. (nova stanovanjska hiša) in parc.št. 491 iste k.o. (nova stanovanjska hiša z dvema apartmajema in zemljiščem) ter da znaša delež vsake od strank ena polovica. Zavrnilo je tudi zahtevek na izstavitev listine ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 7.084,62 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bil objekt na parc.št. 489 zgrajen že po razpadu dejanske ekonomske in življenjske skupnosti pravdnih strank. Nepremičnina na parc.št. 491 je pred potresom predstavljala posebno premoženje toženca, po potresu je tožnica sicer vanjo vlagala, vendar ta vložek ne zadošča za nastanek stvarne pravice na nepremičnini.

2Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Navaja, da je zaključek, da ni šlo za gradnjo v smislu ustvarjanja skupnega premoženja zakoncev, napačen. Čemu bi se sicer tožnica pri gradnji apartmajev in hiše sploh trudila. Ne drži, da po tistem, ko je tožnica dobila stanovanje v Š. ni bilo več interesa po skupnem življenju. Zaključek, da ni bilo interesa pravdnih strank k nastajanju skupne lastnine, je v nasprotju z izvedenimi dokazi, pa tudi v nasprotju z določbami ZZZDR. Zakonska zveza pravdnih strank je trajala vse do septembra 2001 in vse do takrat sta pravdni stranki skupaj načrtovali izgradnjo novega doma. Toženec ni imel interesa po hitrem dokončanju, saj je brezplačno bival v prostorih, ki jih je občina namenila žrtvam potresa. Razlog preselitve tožnice v Š. je bil zgolj v tem, da se ji ni bilo potrebno voziti vsak dan 80 km na delo. Tožnica je bila prepričana, da bo v Š. prišel tudi toženec. Pravdni stranki sta se takrat medsebojno spoštovala, se imela rada ter vse zadeve načrtovala skupaj, drugačni zaključki nimajo zveze z realnostjo in so zelo nepošteni. Tožnica je vse to obdobje delala v bolnišnici Š. v treh izmenah in skrbela še za otroka in moža. Toženec bi lahko med tednom živel v Š. in za vikend, tako kot tožnica in otroka, odhajal v B., saj na hiši ni sam izvajal nobenih del. Sodišče ni upoštevalo, da je bil toženec ob začetku zakonske zveze brez skupnega premoženja, da je bil velik del časa brez zaposlitve, da je družino finančno preživljala tožnica in da je tožnica tudi sama skrbela za otroke in gospodinjstvo. Zaključek, da je tožnica v objekt na parc.št. 491 prispevala le sredstva za izdelavo načrta in za nabavo oken, je pravno zgrešen, dejansko pa povsem nerazumljiv. Vse kar je bilo narejenega na tej parceli, je to, kar je navedeno zgoraj, k temu pa je v 100 % prispevala tožnica. Zaključek je tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi, iz katerih izhaja, da je tožnica plačala tudi stavbno pohištvo, opremo in izdelavo dveh kopalnic, laminat za tla ter del denarja za instalacije. V takšnem stanju so bili namreč objekti že takrat, ko sta se stranki razvezali, toženec kasneje ni naredil ničesar. Sredstev za ostrešje ni prispevala toženčeva mati, saj ni imela nobenih dohodkov. Tudi zaključki glede objekta na parc.št. 489 so pravno zgrešeni in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ni točna ugotovitev, da je bil kredit le povračilo za denar, ki je bil za obnovo namenjen s strani Karitas ter da je šel ves denar za obnovo iz prihodkov toženca in ne tožnice. Kredit v višini 2,5 milijona SIT je bil edina lastna udeležba pravdnih strank in pogoj za to, da se je nova hiša sploh lahko začela graditi. Da je bil toženčev zaslužek v Italiji višji od zaslužka tožnice je prav tako izum sodbe. Toženec ni predložil nobenih dokazov o vloženih sredstvih, razen izpovedi njemu naklonjenih prič. Tudi pričevanje zaposlenih v D. nima nobene dokazne vrednosti, ker je bila njuna izpovedba naročena s strani toženca. Sodišče je povsem prezrlo dopis pisarne tožnici z dne 14.12.2007, ki dokazuje, da je pisarna tožnico imela za solastnico nepremičnin. Očitno torej je, da je pričanje priče G. lažno. Sodišče je uporabilo napačno materialno pravo, saj se je sklicevalo na zakon, ki v času gradnje še ni veljal. Ne glede na to pa je tožnica nedvomno upravičena do lastninske pravice na nepremičninah, saj je po določbah ZZZDR potrebno upoštevati vse oblike prispevka. Te določbe imajo prisilno naravo. Za nastanek skupnega premoženja ni potrebna volja zakoncev, temveč zadošča obstoj zakonske zveze in dejstvo, da je bilo premoženje pridobljeno z delom. Sodna praksa v zvezi s tem je povsem drugačna od izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba se ni opredelila do tega, katero skupno premoženje sta stranki ustvarili v času trajanja zakonske zveze, saj je posvetila vso pozornost le izključni lastnini toženca in nedokazani daritvi 10 milijonov lir. Pri tem pa ni upoštevalo, da je tožnica z delom in zaslužkom finančno razbremenila toženca, kar pomeni da je tudi sama sodelovala pri odplačevanju njegovega kredita ter pri ostalih skoraj neopaznih finančnih vložkih. Vse v zvezi z gradnjo je vodila tožnica. Dogajanje po prenehanju zakonske zveze, torej tudi odplačevanje kreditov, ne vpliva več na deleže na premoženju. Premoženje je bilo namreč takrat že pridobljeno. Tožnica nasprotuje tudi stroškovni odločitvi, saj je tožnica oproščena plačila stroškov postopka. To velja za stroške izvedenca, katerih je tožnica oproščena, ne glede na uspeh v pravdi.

3Pritožba je delno utemeljena.

Glede točke II. izreka (parc.št. 489 k.o. B., zahtevek na izstavitev listine)

4Po v pritožbi neizpodbijanem zaključku je bila pred potresom nepremičnina s parc.št. 489 (vila) posebno premoženje toženca, saj vlaganja vanjo niso bila take narave, da bi nastala nova stvar. Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z nadaljnjim zaključkom, da je nova stvar na tej nepremičnini nastala že po razpadu skupnosti in da ne gre za skupno premoženje. Dejstvo, da so bila dodeljena večja nepovratna sredstva in večji krediti, ker je šlo za družino, ne pomeni, da je prišlo so preobrazbe posebnega premoženja v skupno. Nepremičnina je v solastnini toženca in njegovega brata, projekti so bili izdani samo na njuno ime, zaslišane priče so izpovedale, da tožnica pri pridobivanju teh projektov ni sodelovala. Pritožba ne pove ničesar tehtnega, da bi omajala dvom v izpoved dveh delavcev državne tehnične pisarne, ki s pravdnima strankama nista v nobeni zvezi (v zvezi z dopisom, na katerega se pritožba sklicuje, pa je treba opozoriti, da iz njega ne izhaja, na katero nepremičnino se nanaša, za objekt na parc.št. 491 pa je bilo izdano gradbeno dovoljenje tudi na ime tožnice in jo je glede parc.št. 491 tehnična pisarna lahko štela kot solastnico). V zvezi s prejetimi posojili je tožnica sama priznala, da so bila črpana šele po razpadu skupnosti (po njenih navedbah posojilo, dodeljeno 30.4.2001, ni bilo črpano v roku 24 mesecev, torej gotovo ne v času obstoja skupnosti). Ker je nova stvar nastala šele po razpadu skupnosti, sodišče prve stopnje posojil, dejansko pridobljenih in odplačevanih po razpadu skupnosti, pravilno ni štelo kot podlage za nastanek skupnega premoženja Drugih pravočasnih konkretnih navedb, zakaj naj bi bila nepremičnina s parc.št. 489 skupno premoženje, pa tožnica niti ni imela. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka, da v skupno premoženje spada parc.št. 489 k.o. B., je zato pravilna in je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo pa v tem delu potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

5Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka na izstavitev listine. Pridobitev skupnega premoženja je pridobitev lastnine na podlagi zakona, zato posebno ravnanje tožene stranke, da bi bila pridobitev lastnine realizirana, ni potrebno. V delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek na izstavitev listine (za obe parceli), je zato pritožbeno sodišče tudi sicer le pavšalno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Glede točke I izreka (parc.št. 491, delež na skupnem premoženju in stroški)

6Pritožba pa pravilno opozarja, da je sodišče v zvezi s parc.št. 491 k.o. B. napačno uporabilo materialno pravo, to je kogentne določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) o nastajanju skupnega premoženja, zaradi tega ni ugotavljalo odločilnih dejstev in se sodbe glede njih ne da preizkusiti.

7Sodišče prve stopnje je izhajalo iz zaključka, da je bila parc.št. 491 posebno premoženje toženca in da je na obeh spornih parcelah po potresu nastala nova stvar. Ni sporno, da je parcelo tožencu podaril oče in da je bil v času trajanja skupnosti na njem zgrajen objekt – delavnica. Sodba nima razlogov o tem, ali je že izgradnja delavnice pomenila nastanek nove stvari in se jo v tej smeri ne da preizkusiti. Če jo je, potem velja splošno pravilo, da je premoženje (nova stvar), ki nastane v času trajanja skupnosti (tudi) z delom zakoncev, njuno skupno premoženje. Dejstvo, da je bilo prej posebno premoženje, vpliva le na višino deležev zakoncev na skupnem premoženju (če so ti sporni). Če sta torej k nastanku nove stvari v času trajanja skupnosti z delom prispevala oba zakonca, potem je nova stvar skupno premoženje. Toženec je sicer trdil, da je objekt zgradil s sredstvi, ki so mu jih podarili starši (sodišče mu je verjelo in svoj zaključek obrazložilo, pritožba pa zgolj z zanikanjem tega dejstva ne more uspeti), vendar je tožnica zatrjevala, da naj bi večji del k preživljanju družine prispevala ona, prav tako naj bi bila na njej skrb za otroke. Če bi njen trditve držale, okoliščina, da je bila delavnica v času skupnosti pravdnih strank zgrajena s sredstvi, ki so jih tožencu podarili starši, še ne zadošča sama po sebi za zaključek, da je šlo za posebno premoženje. Zakonec mora sredstva, s katerimi razpolaga, prvenstveno nameniti za preživljanje družine in ne more na račun drugega zakonca teh sredstev vlagati v svoje posebno premoženje in ohraniti tega premoženja kot posebnega. V vsakem primeru je treba ugotoviti in upoštevati konkretne okoliščine in ocenjevati njihov vpliv na premoženjsko substanco zakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru tožničinih navedb sploh ni preverjalo in se sodbe glede njih ne da preizkusiti.

8Tudi v primeru, da bi se izkazalo, da je šlo za posebno premoženje toženca, pa ni sporno, da je po potresu na tej nepremičnini nastala nova stvar in to zelo verjetno v času trajanja skupnosti. Sodba sicer konkretnih zaključkov o tem nima, je pa tako razumeti iz sistematike obrazložitve. Če je skupnost v času izgradnje nove stvari obstajala, potem je ocenjevanje prispevkov tožnice kot zgolj manjših denarnih prispevkov napačno in v nasprotju z določbami ZZZDR, po katerih se kot prispevek zakonca upošteva vsak prispevek k ohranjanju ali pridobivanju premoženja, tako v materialni kot nematerialni obliki. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča sodišče odločilnih dejstev sploh ni ugotavljalo.

9Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi glede parc.št. 491 (ugotovitveni del) in glede stroškov ugodilo in sodbo v tem delu razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). Hkrati je bilo treba kot preuranjeno razveljaviti tudi odločitev glede deleža pravdnih strank na skupnem premoženju (sodišče prve stopnje je namreč zahtevek na ugotovitev deležev zakoncev zavrnilo zgolj zato, ker je zavrnilo zahtevek v ostalem delu).

10V ponovljenem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje najprej opredeliti do navedb tožnice v zvezi z izgradnjo delavnice (ali je že takrat šlo za novo stvar, kako je potekalo preživljanje družine). Če se bo izkazalo, da gre za posebno premoženje, bo moralo v nadaljevanju ugotavljati, kakšen je bil prispevek obeh pravdnih strank v vsaki od zatrjevanih oblik in ali prispevek tožnice zadošča za ugotovitev, da je prišlo do preobrazbe posebnega premoženja v skupno. Pri tem bo moralo upoštevati tudi subjektivni odnos pravdnih strank do nastajanja tega premoženja (predvsem, ali je šlo za skupen projekt ali ne).

11Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 365. člena ZPP.