VSK sklep Cp 166/2012

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker tožeči stranki ni uspelo izkazati verjetnosti obstoja terjatve na izstavitev listine, v zvezi z ugotovitvenim zahtevkom pa ne grozečega nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode.

2Zoper sklep se tožeča stranka pritožuje. Navaja, da je sodišče v sklepu povzemalo navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo, česar v tej fazi postopka ne bi smelo. Gre za kršitev načela dispozitivnosti in razpravnega načela, saj te navedbe niso del postopka zavarovanja, sodišče pa ni dalo možnosti, da bi tožeča stranka na navedbe tožene odgovorila. Opozarja na odločbo VSL I Cpg 216/2011. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča, da dajatveni zahtevek na izstavitev listine ni izkazan, ker naj bi se zemljiškoknjižno dovolilo izdajalo samo pri zavezovalnih pravnih poslih. O tem je Vrhovno sodišče RS že odločilo v zadevi II Ips 1270/2008. Tožeča stranka je z verjetnostjo izkazala, da gre za skupno premoženje toženih strank, kar pomeni, da je z verjetnostjo izkazala tudi obstoj terjatve na izstavitev listine. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožeče stranke v zvezi z obstojem ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe.

3Pritožba je utemeljena.

4Res je sodišče prve stopnje v razloge sklepa povzelo tudi odgovor na tožbo, vendar ga v nadaljevanju, ko je odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe, ni v ničemer upoštevalo, zato o kakšni kršitvi dispozitivnosti in razpravnega načela že iz tega razloga ni mogoče govoriti.

5Pravilno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje prestrogo razlagalo pogoje za izdajo začasne odredbe iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tožeča stranka je s tožbo na podlagi določbe 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) kot upnica prvega toženca zahtevala ugotovitev, da nepremičnina spada v skupno premoženje toženih strank in da znaša delež vsake od strank eno polovico. V nadaljevanju je zahtevala izdajo začasne odredbe, to je prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine, ki je predmet tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru ob opisanem ne gre za regulacijsko začasno odredbo, saj njen namen ni regulacija razmerij med strankami, temveč za zavarovalno začasno odredbo, katere namen je zavarovanje: na podlagi upravičenja iz 57. člena ZZZDR v izvršilnem postopku za realizacijo denarne terjatve do prvega toženca zagotoviti predmet izvršbe, to je delež na skupnem premoženju. Ker določba 272. člena ZIZ dopušča tudi izdajo začasne odredbe za zavarovanje bodoče terjatve, je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka izkazati, da grozi nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, napačen. Ker predloga za izdajo začasne odredbe ni presojalo z vidika ostalih pogojev za njeno izdajo, je bilo treba pritožbi ugoditi in sklep razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP – v zvezi s 15. členom ZIZ). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati tudi, ali je tožeča stranka verjetno izkazala obstoj terjatve na podlagi 57. člena ZZZDR in šele če bo terjatev verjetno izkazana, presojati ostale predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.