VDSS sodba Psp 58/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 9. 2009 in št. ... z dne 5. 6. 2009 ter da se pri tožnici ugotovi več kot 50 % telesna okvara.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. V njej navaja, da se strinja z ugotovljeno 40 % telesno okvaro zaradi ginekoloških težav. Ne strinja pa se z ugotovljeno 40 % okvaro noge. Meni, da bi morala biti telesna okvara priznana v višjem odstotku. Ima namreč poškodovani obe nogi (opeklina 3. stopnje), zlom leve pogačice, več operacij, pretrgano desno križno vez. Noga je trajno poškodovana, zato če nima opornice, stalno kleca. Tudi stranske križne vezi so ji 2 – krat operirali. Obe nogi sta zato nestabilni. Že v letu 1999 je prebolela možgansko kap po levi strani, odstranili so ji žolč. V letu 2009 pa je utrpela možganski infarkt po desni strani. Opaža probleme z ravnotežjem in spominom. Tudi zapestje leve roke ni v redu. Zaradi vsega tega je občutno prikrajšana, zato sodišče prosi, da ponovno preuči zadevo.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je tožnica na glavni obravnavi dne 22. 12. 2011 izrecno navedla, da se strinja z ugotovljeno telesno okvaro v višini 40 % zaradi bolezni, ki je bila ugotovljena z odločbo z dne 8. 11. 1999, kot tudi s telesno okvaro v višini 40 % zaradi poškodbe, ki je bila ugotovljena z odločbo z dne 10. 4. 2006. Ne strinja se zgolj s skupno določitvijo odstotka telesne okvare v višini 50 %. Navedbe tožnice v pritožbi so torej v nasprotju z njenimi navedbami na glavni obravnavi. Razen tega tožničine pritožbene navedbe predstavljajo pritožbeno novoto, za katere ni opravičljivih razlogov. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 9. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 5. 6. 2009, s katero je tožena stranka odločila, da tožnica nima pravice do invalidnine za telesno okvaro v višjem znesku.

Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 3. 9. 2007 že priznana pravica do invalidnine za 50 % telesno okvaro, to je telesno okvaro 6. stopnje, ki je nastala kot posledica bolezni in poškodbe izven dela in sicer od 1. 10. 2006 dalje.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 1. odstavku 143. člena določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Ker nov seznam telesnih okvar še ni bil sprejet, je potrebno pri presoji predmetne zadeve, na podlagi 454. člena ZPIZ-1, uporabiti podzakonski akt, ki se je uporabljal do uveljavitve ZPIZ-1 in ki se še nadalje uporablja, vse dokler ne bo sprejet nov predpis. Vrste in stopnje telesnih okvar so tako določene v Sporazumu o seznamu telesnih okvar (Seznam TO, Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89).

Tožničin osebni zdravnik je dne 14. 4. 2009 podal predlog, za ugotovitev višje stopnje telesne okvare. Iz opisa izhaja, da gre pri tožnici za blago deformacijo levega zapestja, omejeno gibljivost ter za deformacijo desnega kolena, ki je nestabilno. V predsodnem postopku sta vprašanje višine telesne okvare ugotavljali najprej invalidska komisija I. stopnje dne 2. 6. 2009 in nato še invalidska komisija II. stopnje dne 9. 9. 2009. Iz omenjenega mnenja izhaja, da gre pri tožnici za stanje po odstranitvi maternice in jajčnikov, za kar obstaja 40 % telesna okvara od 8. 11. 1999 po pogl. X B, tč. 12a (izguba maternice in jajčnikov nad 45 let starosti) zaradi bolezni ter za 40 % telesno okvaro od 10. 4. 2006 po pogl. VII B, tč. 9d (razmajan kolenski sklep, kjer je potreben oporni aparat), zaradi poškodbe. Skupna TO po ugotovitvah obeh invalidskih komisij znaša 50 %. Obe komisiji sta torej ugotovili, da pri tožnici ni prišlo do dodatnega poslabšanja zdravstvenega stanja, temveč, da še nadalje obstaja že ugotovljena 50 % telesna okvara, za katero je bila tožnici že priznana pravica do invalidnine.

Na glavni obravnavi dne 22. 12. 2011 je tožnica navedla, da se strinja z ugotovitvijo telesne okvare v višini 40 % tako zaradi bolezni, kot tudi s telesno okvaro v višini 40 % zaradi poškodbe. Ne strinja pa se s skupno določitvijo odstotka telesne okvare v višini 50 %. S tem, ko se je tožnica na glavni obravnavi strinjala z ugotovljeno višino telesne okvare, sporen je bil le izračun skupne telesne okvare, ni bilo nobene podlage, da bi sodišče prve stopnje še dodatno razčiščevalo dejansko stanje in sicer, ali je pri tožnici podana telesna okvara v višjem odstotku. Pritožbene navedbe so torej s tem v zvezi neutemeljene. Tožnica šele v pritožbi tudi ne more uspešno navajati nova dejstva, saj je s tem v zvezi prekludirana (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Glede določitve skupnega odstotka telesne okvare v višini 50 % pa je že sodišče prve stopnje tožnici pravilno pojasnilo, da skupen odstotek telesnih okvar ni rezultat seštevka posameznih odstotkov, temveč je potrebno pri določitvi skupnega odstotka upoštevati XI. pogl. Seznama TO, ki se nanaša na določanje odstotka pri dveh ali več telesnih okvarah. V 1. točki XI pogl. je določeno, da če obstajata dve ali več telesnih okvar, ki jih določa ta seznam, se skupen odstotek telesne okvare določi tako, da se najvišji odstotek posamične okvare poveča: a) po 20 % za vsako nadaljnjo telesno okvaro, ki znaša 50 % ali več, b) po 10 % za vsako nadaljnjo telesno okvaro, ki znaša 40 % ali 30 %. V primeru tožnice gre za dve ugotovljeni telesni okvari in sicer znaša višina vsake od ugotovljenih telesnih okvar 40 %. V tem primeru pa se odstotek prve telesne okvare v višini 40 % poveča za 10 %. Skupen odstotek telesnih okvar pri tožnici tako znaša 50 %.

Tožnica se je na glavni obravnavi sklicevala tudi na novejšo medicinsko dokumentacijo. V zvezi s tem je že sodišče prve stopnje tožnici pravilno pojasnilo, da ima v primeru, da se ji je zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo možnost, da sama ali preko svojega osebnega zdravnika pri toženi stranki začne nov postopek za ugotovitev višje telesne okvare in s tem v zvezi za priznanje pravice do višjega zneska invalidnine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.