VSRS Sklep I Up 262/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, da sodišče odloži izvršitev v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe do pravnomočnega končanja postopka. Zahtevo je vložil skupaj s tožbo zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto z dne 28. 3. 2011, s katero je bilo tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naloženo, da mora v treh mesecih od prejema te odločbe na zemljišču parc. št. 15 k. o. D., na svoje stroške odstraniti zidan objekt – stavbo v gradnji, tlorisnih dimenzij cca 20,5 m x 10,7 m, višine cca 4 m, zaključen z ravno betonsko ploščo; kamniti oporni zid, dolžine cca 37 m, maksimalne višine cca 4,5 m, ki poteka od SZ vogala prej opisanega objekta proti severu in nato v loku proti vzhodu; kamnite stopnice od SZ vogala objekta, dolžine cca 10 m, širine cca 2 m, s kamnitim opornim zidom ob vzhodnem robu stopnic, dolžine cca 4 m, maksimalne višine cca 3,5 m; kamnit oporni zid v dveh delih, južno od prej navedene stavbe v smeri SV – JZ, dolžine cca 30 m in maksimalne višine cca 1,1 m, ter dolžine cca 57 m, maksimalne višine cca 1,5 m, ter vzpostaviti prejšnje stanje. Tožena stranka je z odločbo dne 20. 2. 2012 pritožbo zoper citirano prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnila.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnik ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode.

3Tožnik zoper citirani sklep prvostopenjskega sodišča vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je verjetnost nastanka težko popravljive škode iz tožbe in priložene dokumentacije oziroma predlaganih dokazov v zadostni meri izkazana. Z odstranitvijo opornih zidov bi ob deževju nadaljnje plazenje terena povzročalo škodo, kar je razvidno iz fotografij. Škoda sicer res ni konkretizirana, vendar v obravnavanem primeru niti ni določljiva, kar bi moralo sodišče upoštevati. Tudi nezmožnost uporabe lokalne poti predstavlja škodo, ki je ni mogoče natančneje določiti. Škoda se kaže že s tem, da pot ni uporabna in je popolnoma onemogočen dostop do objektov. Iz dokumentacije, ki tožbi ni bila v celoti priložena, ampak je bil predlagan vpogled v spise inšpekcijskih organov, kjer pa je bilo vloženo kot dokazno gradivo, je razvidno, da je škoda, ki je nastajala (in bi brez opornih zidov nastajala še naprej) gotovo težko popravljiva. Z odstranitvijo objektov bi nastala tudi škoda zaradi nezmožnosti spravila kmetijskih pridelkov, kar je ravno tako težko ovrednotiti po višini. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in predlogu za zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe do pravnomočnosti odločitve ugodi.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik zahteval izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, po kateri sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Če verjetnost nastanka težko popravljive škode ni izkazana, sodišče prizadetosti javne koristi oziroma koristi nasprotne stranke niti ne ugotavlja.

7Glede na naravo tega pravnega instituta zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva.

8Tožnik zahteve za izdajo začasne odredbe ni posebej obrazložil, iz vsebine tožbe pa je razvidno, da možnost nastanka težko popravljive škode utemeljuje z možnimi posledicami, do katerih bi lahko prišlo v primeru odstranitve kamnitih opornih zidov (zaradi plazenja zemljišča). Vrhovno sodišče je mnenja, da bi tožnik moral jasneje in določneje navesti okoliščine in dejstva, s katerimi bi utemeljil resno možnost nastanka škode ter tudi, da bi bila takšna škoda zanj težko popravljiva. Izkazati bi moral neposredno povezavo med možnimi posledicami zaradi odstranitve opornih zidov in škodo, ki bi mu zaradi tega verjetno nastala. Iz fotografij, na katere se tožnik sklicuje (tudi fotografij v upravnem spisu), pa taka povezava ni razvidna.

9Navedba, da je zidani objekt (stavba) na parc. št. 15 namenjen izključno za kmetijsko dejavnost, in da bi z odstranitvijo objekta nastala škoda zaradi nezmožnosti spravila kmetijskih pridelkov, je po presoji Vrhovnega sodišča pavšalna in v celoti neizkazana, saj tožnik ne zatrjuje, da bi že sedaj v navedenem objektu spravljal kmetijske pridelke oziroma da v primeru odstranitve objekta ne bi imel možnosti pridelkov spraviti kam drugam.

10Ker torej tožnik ni jasno, natančno in določno opredelil škode, ki naj bi mu nastala v primeru neizdaje začasne odredbe, ter izkazal, da bi bila taka škoda zanj težko popravljiva, je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje njegovo zahtevo utemeljeno zavrnilo.

11Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.