VSRS Sodba XI Ips 4694/2012-181

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Senat Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu je po vloženi obtožnici s sklepom I KS 4694/2012 z dne 24. 2. 2012 zoper obdolženega V. N. podaljšal pripor za dva meseca. Nato je dne 27. 2. 2012 na podlagi prvega odstavka 365. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) izdal sklep, s katerim je sklep o podaljšanju pripora popravil tako, da je na prvi strani v predzadnjem odstavku številko „205“ nadomestil s številko 272, na drugi strani pa je v predzadnjem odstavku za besedami „podaljša za dva meseca“ dodal besedilo „iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP“. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se obdolženca izpusti na prostost. Zahtevo zagovornik utemeljuje z navedbami, da je obtožnico in predlog za podaljšanje pripora na Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu vložilo nepristojno Okrožno državno tožilstvo v Mariboru, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Nadalje zagovornik navaja, da je senat odločil mimo predloga državne tožilke, saj je pripor podaljšal iz pripornega razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, državna tožilka pa je predlagala podaljšanje pripora samo iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Svojo odločitev je senat nezakonito popravil s popravnim sklepom z dne 27. 2. 2012, s čimer pa je napravil novo kršitev prvega odstavka 365. člena ZKP, saj ni popravil pomote v imenih ali številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, ampak je popravil sklep glede pripornih razlogov in pravne podlage za odločanje, s čimer je vsebinsko posegel v sklep o podaljšanju pripora. Po prepričanju zagovornika gre za bistveno kršitev določb ZKP, ker je bila obdolžencu odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva, saj so bile s sklepom popravljene stvari, ki so bile pred tem pritožbeno uveljavljene kot bistvene kršitve. V zvezi z obstojem razloga ponovitvene nevarnosti zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bile odločilne okoliščine glede obdolženčeve zaposlitve in dohodkov, ki jih prejema, v nasprotju z listinami iz sodnega spisa.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da je bila krajevna pristojnost z odredbo generalnega državnega tožilca RS z Okrožnega državnega tožilstva v Slovenj Gradcu prenesena na Okrožno državno tožilstvo v Maribor, o čemer je bilo obveščeno tudi Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu. Vrhovna državna tožilka pritrjuje navedbam zahteve, da je bila z izdajo popravnega sklepa kršena določba prvega odstavka 365. člena ZKP, vendar s takšnim ravnanjem sodišče obdolžencu ni odvzelo pravice do učinkovitega pravnega sredstva, zato meni, da kršitev ni bistvena.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki vztraja pri danih navedbah in poudarja, da kadar sodišče nezakonito izda popravni sklep in vsebinsko poseže v svojo odločitev, vedno napravi bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

B.

5Obtožbo, skupaj s predlogom za podaljšanje pripora iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, je na Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu res vložilo Okrožno državno tožilstvo v Mariboru. Kljub temu ni mogoče pritrditi navedbam zagovornika, da je predlog za podaljšanje pripora podalo nepristojno državno tožilstvo. Na podlagi 188. člena Zakona o državnem tožilstvu lahko namreč generalni državni tožilec za postopanje v posamezni zadevi določi drugo krajevno pristojno državno tožilstvo, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če obstajajo za to drugi tehtni razlogi, zlasti varovanje nepristranskosti, samostojnega delovanja ali ugleda državnega tožilstva. Odločba o prenosu krajevne pristojnosti se vroči državnemu tožilstvu, ki je bilo krajevno pristojno v posamezni zadevi, in državnemu tožilstvu, ki mu je določena krajevna pristojnost v posamezni zadevi. V obravnavani zadevi je bila po podatkih spisa krajevna pristojnost z odredbo generalnega državnega tožilca prenesena na Okrožno državno tožilstvo v Maribor, sodišče, pri katerem je v teku obravnavani postopek, je bilo o tem obveščeno, zato kršitev 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

6Zagovornik nadalje uveljavlja, da je senat pripor podaljšal mimo predloga državne tožilke, nato pa je to napako skušal sanirati z izdajo popravnega sklepa, s čimer je kršil še obdolženčevo pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je v izreku sklepa o podaljšanju pripora res najprej povzeto, da je bil zoper obdolženca pripor s sklepom I Kpd 4694/2012 z dne 27. 1. 2012 odrejen iz pripornega razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, v nadaljevanju pa ni izrecno zapisano, iz katerega pripornega razloga je bil obdolžencu pripor podaljšan še za dva meseca, iz česar je mogoče napraviti razumen sklep, da je sodišče obdolžencu pripor podaljšalo iz istih razlogov, kot mu je bil odrejen dne 27. 1. 2012. Vendar je treba izrek sklepa razlagati v povezavi z obrazložitvijo, iz te pa nedvoumno izhaja, da se je senat pri odločitvi za podaljšanje pripora oprl na predlog državne tožilke, ki je predlagala podaljšanje pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, senat pa je njenemu predlogu sledil, obstoj tega pripornega razloga presodil in pripor podaljšal. Sklep o podaljšanju pripora vsebinsko v ničemer ni prekoračil predloga državne tožilke, kar je razvidno predvsem iz 4. in 19. točke obrazložitve, kjer se sodišče opre na predlog državne tožilke in mu sledi. Senat Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu je nato 27. 2. 2012 izdal sklep, s katerim je v izreku sklepa o podaljšanju pripora dopisal priporni razlog ponovitvene nevarnosti, zaradi katerega se pripor podaljša še za dva meseca. Pritrditi gre navedbam zagovornika, da sodišče s takšnim ravnanjem ni odpravilo očitne pisne pomote ali druge pomanjkljivosti sklepa, ki se lahko popravijo s popravnim sklepom. Senat je s tem kršil določbo prvega odstavka 365. člena ZKP, vendar ta kršitev po presoji Vrhovnega sodišča obdolžencu ni odvzela pravice do učinkovitega pravnega sredstva ali kako drugače vplivala na zakonitost izdanega sklepa. Kljub izdaji popravnega sklepa je Višje sodišče v Mariboru presojalo pritožbeno uveljavljeno kršitev, da je senat odločil mimo predloga državne tožilke, ki naj bi jo po navedbah zagovornika sodišče nezakonito odpravilo z izdajo popravnega sklepa. Tudi Višje sodišče v Mariboru je presodilo, da ta kršitev ni podana, saj iz vsebine sklepa o podaljšanju pripora izhaja, da je sodišče prve stopnje preizkušalo utemeljenost oziroma obstoj pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti na predlog državne tožilke ob vloženi obtožnici. Tudi če popravni sklep z dne 27. 2. 2012 ne bi bil izdan, odločitev višjega sodišča ne bi bila drugačna, zato ugotovljena kršitev prvega odstavka 365. člena ZKP ne vpliva na zakonitost pravnomočnega sklepa.

7Priporni razlog ponovitvene nevarnosti zagovornik izpodbija s kršitvijo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bile odločilne okoliščine glede obdolženčeve zaposlitve in dohodkov v nasprotju z listinami iz sodnega spisa. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je senat sledil navedbam, da je obdolženec prokurist v samostojnem podjemu zunajzakonske partnerke in zastopnik Društva borilnih športov, vendar ga priloženi dokazi, ki naj bi izkazovali, da obdolženec iz tega naslova prejema redne dohodke, ki bi zadoščali za njegovo preživljanje in bi ga odvračali od ponavljanja kaznivih dejanj, niso prepričali. V obravnavanem primeru zato ne moremo govoriti o nasprotju med odločilnimi dejstvi in listinami v spisu, ampak o tem, da se zagovornik ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

8Prav tako ni mogoče pritrditi zagovornikovi navedbi, da utemeljen sum poskusa storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja po tretjem odstavku 299. člena KZ-1 ni več podan, ker iz opisa dejanja ne izhaja, da naj bi se obdolženec policistom aktivno upiral. Konkretni očitek obdolžencu iz obtožnice je, da se je policistu fizično uprl, da sta se s policistom prerivala in da je obdolženec policista zagrabil za oblačila. Obdolžencu se torej ne očita, da je pred policisti poskušal pobegniti, ampak da je zoper njih uporabil tudi silo. Ali je bila ta sila takšna, da upravičuje obstoj kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja, pa ni mogoče presojati v okviru postopka za odreditev in podaljšanje pripora in bo predmet nadaljnjega dokaznega postopka.

9Nazadnje zagovornik uveljavlja še kršitev načela sorazmernosti, ker po njegovem mnenju z obdolženčevim ravnanjem varnost ljudi ni bila ogrožena, pripor prekomerno posega v njegovo pravico do osebne svobode in bi ga bilo mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. V obravnavanem primeru je senat v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovil obstoj objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na obdolženčevo nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj na prostosti. Ugotovljeno je bilo, da je bil obdolženec že kaznovan in da se nahaja v kazenskem postopku zaradi drugega kaznivega dejanja, ob storitvi očitanih kaznivih dejanj pa je s seboj imel pištolo, ki bi jo lahko uporabil za obrambo. Na podlagi teh okoliščin je senat presodil, da bi obdolženec, kolikor bi ostal na prostosti, predstavljal visoko stopnjo tveganja za varnost ljudi in premoženja, ki je drugače kot s priporom ni mogoče odpraviti. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je podaljšanje pripora sorazmeren ukrep, ki ne posega prekomerno v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Zagovornikovemu stališču, da iz konkretno ugotovljenih okoliščin ni mogoče sklepati na ogrožanje varnosti ljudi, nikakor ni mogoče pritrditi. Obdolženec je v času storitve kaznivega dejanja pri sebi imel pištolo in naboje, kar nedvoumno kaže na to, da predmet njegovega protipravnega napada ni bilo samo premoženje, ampak da tudi ni mogoče izključiti možnosti, da bi bil za dosego svojega cilj pripravljen uporabiti tudi orožje, če bi bilo to potrebno. Dejstvo, da le-to v obravnavanem primeru ni bilo uporabljeno, ne zmanjšuje njegove nevarnosti in gre takšno njegovo reakcijo oceniti za povsem življenjsko in pričakovano. Obdolženec je bil namreč pri storitvi kaznivega dejanja zaloten s strani policistov in bi se z uporabo orožja lahko spravil v kazenski postopek za še hujše kaznivo dejanje, kot mu je očitano z obtožbo.

10Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP njegovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.