VSRS Sklep XI Ips 53356/2011-77

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

A.

1Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 2. 12. 2011 zoper obdolženega R. I. zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po drugem in prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) za dva meseca podaljšala ukrep prepovedi približevanja oškodovanki na razdaljo dvesto metrov vključno s prepovedjo komuniciranja z oškodovanko po telefonu in drugih sredstvih komuniciranja. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 13. 1. 2012 obdolženčevo pritožbo zoper sklep o podaljšanju ukrepa prepovedi približevanja zavrnil.

2Zoper pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 19. 1. 2012 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, „iz vseh razlogov“. Vrhovnemu sodišču predlaga, da „pritožbi“ (očitno mišljeno zahtevi za varstvo zakonitosti) ugodi ter izpodbijani sklep spremeni oziroma ga razveljavi ter vrne zunajobravnavnemu senatu v ponovno odločanje.

B.

3Po določbi četrtega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora v primeru podaljšanja s sklepom Vrhovnega sodišča in v primeru podaljšanja pripora po vložitvi obtožnice.

4V obravnavanem kazenskem postopku pripor zoper obdolženca ni bil odrejen oziroma podaljšan, temveč je sodišče za odvrnitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti uporabilo drug (milejši) omejevalni ukrep, to je na podlagi 195. a člena ZKP ukrep prepovedi približevanja oškodovanki.

5Obdolženčev zagovornik ni vložil zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, temveč zoper sklep, s katerim je bil obdolžencu podaljšan ukrep prepovedi približevanja določeni osebi. Zoper tako pravnomočno odločbo zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.