VSL sklep II Cp 4038/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju z dne 16. 10. 1990 ugotovilo, da zapuščinsko premoženje pokojne A.M. obsega nepremičnine, takrat vpisane v vl. št. 332 k.o. AA,. vl. št. 840 k.o. BB. in vl. št. 455 in 377 k.o. CC; da so zakoniti dediči zapustničini otroci I.M., F.M., C.M., M.M. in M.B., vsak do 1/5 zapuščine; da so vsi dediči sprejeli pripadajoče zakonite dedne deleže ter da sta M.F. in B.M. svoj dedni delež odstopila dediču C.M. Hkrati so dediči sklenili tudi dedni dogovor.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o dedovanju naknadno najdenega premoženja, ki obsega nepremičnine parc. št. 261/2, 261/1, 262/5, 262/2 in 262/4, vse k.o. DD. Z upoštevanjem dednih izjav M.M. in T.M., ki sta njima pripadajoča dedna deleža odstopili sodedinji R.M. ter dednih izjav F.M., M.M. in J.M. ki so svoje dedne deleže odstopili sodedinji M.B., je odločilo, da to premoženje dedujejo zapustničin sin C.M. do 1/5, zapustničina hči M.B. do 3/5 in 1/20 ter zapustničina vnukinja R.M. do 3/20.

Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo dedič C.M.. Meni, da bi moral celotno naknadno najdeno premoženje dedovati on, saj je bil po smrti zapustnice med dediči sklenjen dedni dogovor, po katerem sta M. in I.M. dobila vsak po eno gozdno parcelo, M.B. in F.M. pa sta se dedovanju odpovedala v korist pritožnika, ki je podedoval tudi vse ostalo premoženje. Med to ostalo premoženje spadajo tudi nepremičnine v k.o. DD.

Na pritožbo je odgovorila dedinja R.M. Predlaga njeno zavrnitev. Ker so bile nepremičnine naknadno najdene, to je že po pravnomočnosti sklepa o dedovanju z dne 16. 10. 1990, pritožba ni utemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Zapustničini dediči so na zapuščinski obravnavi 3. 10. 1990 res sklenili dedni dogovor, s katerim pa so si razdelili le zapuščinsko premoženje, ki je bilo dedičem (in sodišču) znano v času sklepanja tega dogovora. Gre torej za razdelitev nepremičnin, ki so navedene v točki 3 sklepa z dne 16.10.1990. Dedni dogovor se zato v delu, v katerem je bilo dogovorjeno, da ostalo zapustničino premoženje prevzame v izključno last pritožnik, ne more nanašati na naknadno najdeno zapuščinsko premoženje. Ker so po smrti zapustnice vsi njeni dediči sprejeli dediščino, dedna izjava o odstopu dednega deleža pa se po ustaljeni sodni praksi nanaša lahko le na premoženje znano v času, ko je bila takšna izjava dana, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v zvezi z dodatno najdenim premoženjem upoštevalo izjave, ki so jih sodišču posredovali dediči.

Pritožbo dediča C.M. je bilo glede na navedeno potrebno zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju).