VSL sodba I Cp 3123/2011

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

„1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 36468/2010 z dne 19. 3. 2010 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za plačilo glavnice v višini 1.406,23 EUR (1026,00 EUR + 380,23 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2010 dalje do prenehanja obveznosti.

2. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 36468/2010 z dne 19. 3. 2010 se razveljavi v prvem odstavku izreka za plačilo glavnice v višini 417,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2010 dalje do prenehanja obveznosti in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne ter v tretjem odstavku izreka.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene izvršilne in pravdne stroške v višini 248,68 EUR,
v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje,
v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi,
ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.“

V ostalem delu se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini
125,88
EUR, v roku 15 dni
od vročitve sodbe sodišča druge stopnje,
v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi,
ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, prav tako tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 36468/2010 z dne 19. 3. 2010 v 1. tč. izreka za plačilo glavnice 1.026,00 EUR ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih zneskov v višini 22,81 EUR od zapadlosti dalje do plačila (1. točka izreka); citirani sklep o izvršbi je razveljavilo v 1. točki izreka (tudi) za plačilo glavnice 797,97 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (3. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del ter stroškovno odločitev iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo sodbe tako, da bo z izjemo ugovora zastaranja v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku ter da bo sklep o izvršbi VL 36468/2010 z dne 19. 3. 2010 ostal v veljavi, tožeči stranki pa se prisodijo priglašeni pravdni stroški. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o obrestih, ki jih je tožeča stranka vtoževala v znesku 448,06 EUR, je ostala v celoti nepojasnjena. Sodišče je le pavšalno obrazložilo, da je toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas zamude, s plačilom od dneva zapadlosti posameznih zneskov do dne plačila. Napačna je tudi odločitev o stroških. Sodišče navaja, da je vsaka stranka deloma uspela v pravdi, vendar ne pove, kolikšen je ta del, prav tako ne upošteva obrestnega dela zahtevka, čeprav so obresti vtoževane kot glavnica, o katerih pa sodišče ne pove ničesar. Če bi sodišče pravilno upoštevalo obresti, bi bil uspeh tožeče stranke bistveno višji in bi ji moralo sodišče priznati tudi temu uspehu ustrezne stroške. Priznati bi ji moralo tudi procesne obresti. Ne strinja se s stališčem sodišča, da Pravilnik iz leta 2006 (Pravilnik 2006) ni veljaven, ker naj ne bi bil sprejet na zakonit način, o čemer naj bi se izrekla že sodna praksa. Sodna praksa ni pravni vir, prav tako ni res, da je bil le Pravilnik iz leta 1998 (Pravilnik 1998) pravno veljavno sprejet. Ni pravilno stališče sodišča, da ima le tarifa pravno naravo skupnega sporazuma. Kot veljavni skupni sporazum se obravnava cel Pravilnik 1998, vključno z 11. členom, ki predvideva revalorizacijo tarif. Opozarja na odločbi Ustavnega sodišča U-I-149/98 iz leta 2001 in U-I- 165/03-18 iz leta 2005, iz katerih izhaja, da Ustavno sodišče razume, da je soglasje Urada za intelektualno lastnino (UIL) lahko dano le k celotnemu Pravilniku, torej tudi k njegovemu normativnemu delu. Sodišče je na podlagi jezikovne razlage 26. člena ZASP-B zelo restriktivno zaključilo, da se zgolj tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve ZASP-B, obravnavajo kot veljavni skupni sporazum po določbah tega istega zakona. Posledice take razlage posegajo neposredno v avtorsko pravico samo. Tožeča stranka ne more več uporabljati nikakršnega Pravilnika v celoti, torej tudi ne pogojev in načina uporabe avtorsko varovanih del oziroma mehanizma, ki omogoča uporabo avtorsko varovanih del skladno s temeljnimi upravičenji kolektivnega avtorja. Pasivnost tožeče stranke ob pasivnosti združenj uporabnikov v smislu uskladitve delovanja tožeče stranke v enem letu od uveljavitve ZASP-B ne more imeti tako drastičnih posledic, kot je zaključilo sodišče. Pravilnik 1998 je akt v smislu 156. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP), ki določa način uporabe in tudi sporno višino nadomestil za uporabo varovanih del. Ob odsotnosti skupnega sporazuma, ki ga ni bilo mogoče doseči, je revalorizacija vrednosti tarif oziroma uporaba 11. člena Pravilnika 1998 nujni preboj tovrstne blokade. 81. člen ZASP določa avtorski honorar, v kolikor ta ni določen. Predvideva običajno plačilo po obsegu in vrsti del, kar pomeni, da je tarifa iz leta 1998 zgolj ustrezno izhodišče. Ob upoštevanju ustreznih okoliščin (inflacije) je običajno plačilo lahko le valorizirana tarifa na čas izdaje sodne odločbe. Poleg tega s Pravilnikom 2006 tarifa ni bila določena na novo, temveč je tožeča stranka s strani UIL predhodno odobreno tarifo revalorizirala na podlagi vnaprej predvidene indeksne klavzule. Zato ni mogoče šteti, da tarifa ni bila sprejeta na zakonit način. Opozarja, da sodna praksa glede tega vprašanja ni enotna in ustaljena, česar pa sodišče ni upoštevalo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Meni, da tožeča stranka ni dokazala svoje trditve, da je tožena stranka v svojem gostinskem lokalu predvajala glasbo preko glasbenega stolpa, saj predloženi dokazi tega ne potrjujejo. Ni dokazano, da je tožeča stranka prijavnico za priobčitev glasbenih neodrskih del in zapisnik o kontroli dejansko vročila toženi stranki. Navedena dokaza pa tudi ne potrjujeta, da je tožena stranka dejansko predvajala glasbo preko glasbenega stolpa. Sodišče je uporabilo neenotni dokazni standard, saj je dokazila tožene stranke štelo kot neverodostojne, ker tožena stranka ni predložila potrdila o njihovi poštni odpremi tožeči stranki, v zvezi z dokazi tožeče stranke pa je štelo, da se je tožena stranka z njimi seznanila, ne da bi zahtevalo, da tožeča stranka to dokaže z ustreznimi dokazili. Zapisnik in prijavnica nista verodostojna dokaza. Gre za listini, ki jih je sestavila ena stran, pri čemer tožeča stranka ni dokazala, da je kontrole res opravila, kdo konkretno je bil navzoč pri kontrolah s strani tožene stranke ter ali je pri ugotavljanju v njih navedenih dejstev zastopal interese tožene stranke. Tudi z zaslišanjem priče T.V. ni dokazano, da je tožena stranka uporabljala glasbeni stolp, saj priča ni vedela niti kje je bil stolp postavljen, niti kakšne znamke je bil. Tožena stranka res ni predlagala nobenih dokazov, s katerimi bi dokazovala, da ni uporabljala zaščitenih avtorskih del, vendar pa tudi tožeča stranka ni predlagala izvedbe nevtralnih dokazov (npr. zaslišanja gostov, natakarjev), kar kaže, da so s strani tožeče stranke predloženi dokazi le konstrukt. Glede na navedeno je dejansko stanje napačno ugotovljeno, sodba pa ima tudi pomanjkljivosti, saj so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju oziroma je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je v celoti neutemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na tarifno prilogo iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (Ur. l. RS, št. 29/1998). V Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP-UPB-2, Ur. l. RS, št. 44/2006), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (Ur. l. RS, št. 138/2006), je določeno, da kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo, za primer nesklenitve skupnega sporazuma pa je ob soglasju obeh strank za predložitev zadeve arbitraži predvidena odločitev arbitraže. ZASP-B (Ur. l. RS, št. 43/2004) pa v prehodnih določbah (26. člen) določa, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASB-B je bil v uporabi Pravilnik 1998 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Gre izključno za tarifo in ne tudi za normativni del Pravilnika 1998, katerega sestavni del je 11. člen, ki ureja usklajevanje tarifnih postavk. Tožeča stranka je imela možnost skupni sporazum o tarifi spremeniti po postopku, predvidenim s tedaj veljavnim zakonom (skupni sporazum ali arbitražna odločba), s Pravilnikom 2006 pa to ni bilo storjeno. Zato Pravilnik 2006 ne more imeti učinka skupnega sporazuma, ki je bil po tedaj veljavni zakonski ureditvi podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del (enako izhaja iz obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011, s katero je prišlo tudi do poenotenja sodne prakse v zvezi z vprašanjem uporabe 11. člena Pravilnika 1998).

Delno utemeljena pa je pritožba tožeče stranke glede odločitve sodišča prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih. Z obravnavano tožbo je tožeča stranka zahtevala plačilo glavnice v višini 1.375,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2010 dalje ter zakonske zamudne obresti od posameznih vtoževanih mesečnih zneskov od njihove zapadlosti do 10. 3. 2010 (t.j. do vložitve predloga za izvršbo) v skupni višini 448,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2010 dalje. Iz povzete vsebine tožbe izhaja, da je tožeča stranka zahtevala tudi procesne obresti, ki pa jih ji sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni priznalo, čeprav je imela tožeča stranka podlago za njihovo uveljavljanje v 381. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da je mogoče od neplačanih obresti zahtevati zamudne obresti (samo) od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Odločitev sodišča prve stopnje, da gredo tožeči stranki (zgolj) zakonske zamudne obresti od posameznih mesečnih zneskov od njihove zapadlosti do plačila, je tako materialnopravno zmotna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v obrestnem delu spremenilo tako, da je tožeči stranki namesto prisojenih zakonskih zamudnih obresti priznalo zakonske zamudne obresti od glavnice v višini 1.026,00 EUR od 11. 3. 2010 dalje do prenehanja obveznosti (znesek 1.026,00 EUR je seštevek posameznih mesečnih zneskov v višini 22,81 EUR, ki je bil z izpodbijano sodbo naložen v plačilo toženi stranki) ter od neplačanih zakonskih zamudnih obresti v skupni višini 380,23 EUR prav tako od 11. 3. 2010 dalje do prenehanja obveznosti(1) (351. člen ZPP v zvezi s 358. členom ZPP). Znesek 380,23 EUR je pritožbeno sodišče dobilo tako, da je seštelo zneske zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih vtoževanih računov v višini 22,81 EUR, ki so zapadli do vključno 12. 1. 2007, kot izhajajo iz neizpodbijanega izračuna obresti tožeče stranke(2) (priloga A55), ter zneske zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih vtoževanih računov v višini 22,81 EUR, ki so zapadli v obdobju od 16. 2. 2007 do vključno 13. 12. 2008, ki jih je pritožbeno sodišče samo izračunalo s pomočjo programa, ki je v uradni rabi pri sodišču(3) (priloge 1 do 23 te sodbe). Za obdobje od 16. 2. 2007 do vključno 13. 12. 2008 namreč ni bilo mogoče upoštevati priloženega obračuna obresti A55, saj je tožeča stranka obračunala obresti od mesečnih zneskov v višini 36,01 EUR, in ne od zneskov v višini 22,81 EUR, do katerih je tožeča stranka upravičena glede na tarifo iz Pravilnika 1998.

V ostalem delu je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu 2. točke izreka potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj v tem delu niso podani niti izrecno uveljavljeni niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke:

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da izpodbijana sodba ni obremenjena s pomanjkljivostmi, na katere opozarja pritožba. Tako ni podano nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih, prav tako pa o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami.

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dokazala uporabo glasbenih del iz njenega zaščitenega repertoarja v gostinskem lokalu tožene stranke v vtoževanem obdobju. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita in popolna, pa tudi logična in življenjsko sprejemljiva. Z grajo dokazne ocene in podajanjem svoje dokazne ocene izvedenih dokazov zato tožena stranka ne more uspeti.

Ne drži pritožbena navedba, da dokazi tožeče stranke, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje, ne potrjujejo, da je tožena stranka v svojem lokalu predvajala glasbo. Tako iz prijavnice za javno pribočitev glasbenih neodrskih del z dne 30. 4. 2005 (v nadaljevanju prijavnica) kot iz zapisnika o kontroli dne 25. 7. 2007 (v nadaljevanju zapisnik) izhaja, da se v lokalu tožene stranke stalno uporabljala mehanična glasbe preko glasbenega stolpa. Navedeno pa je na zaslišanju potrdila tudi priča T.V., ki je bila v toženčevem lokalu kot terenski zastopnik tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ne dvomi v verodostojnost prijavnice in zapisnika, pa čeprav gre za enostranski listini, v katerih ni navedeno, kdo je s strani tožene stranke sodeloval pri kontrolah oziroma kdo je zastopal interese tožene stranke. Ob upoštevanju, da je opravo kontrole in predvajanje glasbe v lokalu toženca potrdila (tudi) priča T.V.- ter glede na odsotnost dokazov s strani tožene stranke, ki bi dokazovali nasprotno, namreč zgolj zaradi okoliščin, na katere opozarja pritožba, še ni moč trditi, da so podatki, ki so v listinah ugotovljeni in so za toženo stranko „obremenjujoči“, neresnični. Zatrjevano dejstvo, da toženi stranki navedeni listini nista bili vročeni oziroma le-ta z njima ni bila seznanjena, pa tudi ni takšna okoliščina, zaradi katere bi obstajal dvom v njihovo verodostojnost, sploh to velja za zapisnik, za katerega ni predvideno, da se daje v podpis uporabniku oziroma da se z njim seznanja uporabnika. V zvezi z dopisi tožene stranke, glede katerih naj bi po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje neupravičeno štelo, da ni dokazano, da so bili vročeni tožeči stranki, pritožbeno sodišče na tem mestu dodaja, da to, ali je tožena stranka sporne dopise dejansko poslala tožeči stranki, ni bistveno za presojo v tej pravdi, saj gre za dopise, ki se datumsko nanašajo na obdobje, ki ni vtoževano. Pojasniti pa tudi velja, da tožena stranka dejansko ni predložila nobenih dokazil o tem, da je tožeči stranki odposlala obvestila oziroma ni navedla, da jih je poslala z navadno pošto, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, med tem ko je tožeča stranka zatrjevala, da je toženi stranki pošiljala pisma z navadno pošto, pri čemer pošiljk ni nikoli prejela vrnjenih iz razloga, ker ne bi mogle biti vročene.

Ker je izpovedba priče T.V. glede odločilnih dejstev skladna s predloženimi listinskimi dokazi, pa tudi sicer prepričljiva, kar je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje, tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi izvajanji, da gre za neverodostojen dokaz, saj priča ni vedela niti kje je bil postavljen glasbeni stolp niti kakšne znamke je bil. Po presoji pritožbenega sodišča pa je tudi povsem razumljivo, da se priča ni spomnila podrobnosti v zvezi z opravljeno kontrolo pri toženi stranki, glede na to, da je bila zaslišana več kot tri leta in pol po tem, ko je bila v toženčevem lokalu, ter ob upoštevanju, da priči pri kontroli ni bilo treba biti pozorna na znamko aparata za predvajanje glasbe, saj na zapisniku ni bilo treba označiti znamke aparata, temveč le vrsto aparata.

Dejstvo, da tožeča stranka ni predlagala zaslišanja natakarjev ali gostov lokala tožene stranke, kar naj bi bili po mnenju pritožnika nevtralni dokazi, pa samo po sebi tudi ne daje podlage za sklep, da so s strani tožeče stranke predloženi dokazi le konstrukt. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj bi morala tožeča stranka v obravnavanem primeru predlagati tudi zaslišanje omenjenih prič za to, da bi bilo mogoče šteti predlagane dokaze za verodostojne. Vsaka stranka se sama odloči, s katerimi dokazi bo dokazovala svoje trditve o odločilnih dejstvih, pri čemer ni nikjer določeno, da so dokazi, ki so v določeni povezavi s pravdno stranko, ki jih je ponudila, avtomatično neverodostojni. Glede na zainteresiranost stranke za uspeh v pravdi pa je tudi razumljivo, da stranka ponudi tiste dokaze, za katere oceni, da so ji v korist. Kar še dodatno potrjuje, da tožeči stranki ni mogoče šteti v breme, da ni predlagala zaslišanja omenjenih prič, sploh v dani situaciji, ko bi te dokaze lahko predlagala tožena stranka, pa tega ni storila.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče še enkrat zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožeča stranka svojemu dokaznemu bremenu glede uporabe avtorskih del s strani tožene stranke zadostila.

Ker pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, prav tako pa tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti

in v izpodbijanem ugodilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP)

Odločitev o stroških:

Zaradi spremembe odločitve sodišča prve stopnje je bilo treba v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločiti na novo o stroških celotnega postopka. Uspeh tožeče stranke se je zaradi spremembe odločitve povečal na 77,1 % (uspela je z zneskom 1.406,23 EUR od skupno vtoževane glavnice 1.823,97 EUR), tožena stranka pa je uspela do 22,9 %. Ob upoštevanju takšnega uspeha v pravdi je tožeča stranka glede na skupno priznane stroške v višini 485,00 EUR upravičena do povračila zneska 373,94 EUR, tožena stranka pa je glede na skupno priznane stroške v višini 547,00 EUR upravičena do povračila zneska 125,26 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 248,68 EUR izvršilnih in pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo na podlagi predloženih stroškovnikov ter v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) ter Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Tožeči stranki je priznalo izvršilne stroške v višini 86,00 EUR (v takšni višini so bili priznani tožeči stranki izvršilni stroški že s sklepom o izvršbi, tožena stranka pa tej odmeri obrazloženo ni ugovarjala), nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 113,10 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 104,40 EUR, plačano sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 114,00 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) ter 20 % DDV. Toženi stranki pa je priznalo plačano sodno takso za ugovor v višini 40,00 EUR, nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 113,10 EUR, pri čemer je v to nagrado všteta tudi nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine (tožena stranka zato ni upravičena do dodatne nagrade za vložen ugovor zoper sklep o izvršbi), nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 104,40 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), potne stroške v višini 185,00 EUR (upoštevana je kilometrina 0,37 EUR/km) ter 20 % DDV.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 154. člena in 155. člena ZPP. S pritožbo je tožeča stranka uspela 50,54 %. Ob upoštevanju takšnega uspeha ji je tožena stranka, glede na skupno priznane stroške v višini 249,07 EUR, dolžna povrniti stroške pritožbe v višini 125,88 EUR. Gre za nagrado za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 v višini 68,8 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 13,76 EUR, 20 % DDV ter plačano sodno takso za pritožbo v višini 150,00 EUR. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, saj je z njo

v celoti propadla. Prav tako tožeča stranka sama krije svoje stroške o

dgovora na pritožbo tožene stranke, saj le-ta ni doprinesel k razjasnitvi zadeve in odločitvi.

Ostalih priglašenih stroškov oziroma višjih od priznanih stroškov pritožbeno sodišče pravdnima strankama ni priznalo, saj jima glede na ZOdvT ne gredo.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Tožeča stranka je torej upravičena do glavnice v skupni višini 1406,23 EUR (1026,00 + 380,23) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2010 dalje do prenehanja obveznosti.

(2) Vtoževane zakonske zamudne obresti znašajo za to obdobje skupaj 259,75 EUR.

(3) Zakonske zamudne obresti za to obdobje znašajo skupaj 120,48 EUR.