VSRS Sodba XI Ips 3271/2012-52

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 3271/2012 z dne 19. 1. 2012 zoper obdolženega A. M. odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena

Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 3271/12 z dne 20. 1. 2012 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik, zaradi bistvenih kršitev ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi. V zahtevi navaja, da utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, ni podan. Obdolženec ni vedel, da so ga prijatelji izkoristili kot kurirja pri storitvi kaznivega dejanja, pač pa je bil prepričan, da je odnesel denar, kot vračilo posojila. Po stališču zagovornika tudi ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Obdolženec je bil do sedaj zaradi mamil kaznovan le kot mladoletnik, prav tako pa se obdolženec ne preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj, saj ga preživlja mati, pa tudi sam ima prihranke. Ker je Republika Hrvaška sosednja država, bi bilo enostavno zahtevati izročitev osumljenca, v primeru če bi se izogibal sodišču, zato, po oceni zagovornika, tudi priporni razlog begosumnosti ni izkazan. Po drugi strani pa ima obdolženec v Sloveniji dva strica in torej ne drži ugotovitev sodišča, da ga na Slovenijo nič ne veže.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutem

eljeno. Po oceni vrhovne državne tožilke utemeljen sum izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave, podane pa so tudi konkretne okoliščine, ki izkazujejo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in begosumnosti.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Glede na vsebino zahteve Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče se zato ne more vsebinsko opredeliti do navedb zagovornika, ki se nanašajo na obdolženčevo dejansko zmoto oziroma vsebino obdolženčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja, saj te navedbe nakazujejo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Navedeno velja tudi glede tistih navedb, s katerimi zagovornik podaja drugačno oceno obdolženčevega premoženjskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6Neutemeljene pa so tudi navedbe zahteve, s katerimi zagovornik izpodbija obstoj pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti.

7Sodišče prve stopnje je zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP oprlo tako na težo kaznivega dejanja (hudo ogrožanje zdravja in življenja ljudi), kot tudi na dejstvo, da je obdolženec brez zaposlitve in premoženja, kar kaže, da se z izvrševanjem kaznivih dejanj preživlja. Kot okoliščino, ki utemeljuje realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženec na prostosti kazniva dejanja ponavljal, je sodišče prve stopnje navedlo tudi obdolženčevo predkaznovanost, med drugim za istovrstno kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je izrecno poudarilo, da je bil obdolženec s sodbo Občinskega sodišča v Reki pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja zlorabe opojnih drog po prvem odstavku 173. členu Kazenskega zakonika Republike Hrvaške, iz podatkov spisa pa izhaja, da je bila obdolžencu za to kaznivo dejanje izrečena kazen. Glede na navedeno je za presojo ponovitvene nevarnosti irelevantno zatrjevanje zagovornika, da je bil obdolženec za kaznivo dejane, povezano s prepovedanimi drogami, obsojen le kot mladoletnik.

8Vrhovno sodišče prav tako soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru izkazan priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je obdolženec državljan Republike Hrvaške, da v Sloveniji nima stalnega ali začasnega prebivališča ter je brez zaposlitve in brez lastnih sredstev za preživljanje. Glede na navedene okoliščine ter upoštevaje težo kaznivega dejanja in predpisano kazen, je sodišče prve stopnje napravilo razumen sklep o obstoju realne in konkretne nevarnosti, da bo obdolženec pobegnil in se s tem izognil kazenskemu postopku. Da na navedeno presojo ne more imeti vpliva dejstvo, da ima obdolženec v Sloveniji dva strica, je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče. Povsem neutemeljeno pa je tudi zatrjevanje zagovornika, da je Republika Hrvaška sosednja država, zaradi česar bi bilo obdolženčevo izročitev enostavno zahtevati, v primeru, če bi se izogibal sodišču. Institut izročitve je sredstvo za zagotavljanje navzočnosti obdolženca, ki ga ni mogoče prijeti v naši državi. Izročitev sama zase obdolženčeve begosumnosti ne more odpraviti, pač pa je tudi v okviru izročitvenega postopka zoper begosumnega obdolženca potrebno odrediti ti. ekstradicijski pripor. Ob ugotovitvi sodišča, da je pri obdolžencu podana begosumnost, torej nevarnost, da bo pobegnil oziroma se skril (in ne le možnost izmikanja sodišču, kot skuša prikazati zagovornik), je jasno, da institut izročitve nujnosti odreditve pripora ne izključuje, saj ni verjetno, da bo izročitev sploh lahko uspešno izvedena.

9Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.