UPRS sodba I U 1671/2011

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za leto 2006 v višini 25.872,15 EUR s pripadajočimi obrestmi, davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za april 2006 v znesku 18.672,94 EUR s pripadajočimi obrestmi in DDV za maj 2006 v znesku 2.069,67 EUR s pripadajočimi obrestmi (točka I izreka). Tožnik mora obveznosti plačati v roku 30 dni po vročitvi te odločbe, po preteku tega roka pa bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožnik je zahteval povrnitev stroškov. Stroške postopka trpi tožnik sam. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ. Pritožba pa ne zadrži izvršitve (točki III in IV izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDPO in DDV za leto 2006 in o ugotovitvah 30. 4. 2008 sestavljen zapisnik. Pripombe tožnika na zapisnik in odgovori nanje so razvidni na strani 2 do 11 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV od računov, prejetih od družbe A. d.o.o. za blago: „Immofest Restfasebindemittel, vezivno sredstvo, proizvajalec: KHW-Umweltdienstt GmbH, Poreklo: Nemčija“, ki so navedeni na strani 11 obrazložitve izpodbijane odločbe. Gre za nabavo vezivnega sredstva za odstranjevanje azbestnih izdelkov v obdobju od 19. 4. 2006 do 4. 5. 2006, ki ga je tožnik knjižil na konto zalog. Ugotovljeno je bilo, da tožnik v letu 2004 in 2005 tega vezivnega sredstva ni uporabljal. Tožnik je predložil tudi račun št. 101243 z dne 11. 4. 2008, dobavitelja B., GmbH iz Duisburga. Iz navedenega računa je davčni organ ugotovil, da je tožnik v letu 2003, ko je to vezivno sredstvo sam nabavil, zanj plačal 1,9 EUR/kg, po računih prejetih družbe A. d.o.o. pa je zanj plačal 10,35 EUR/l. Zaradi navedene razlike v ceni je davčni organ preverjal maloprodajno ceno pri izdelovalcu, pri katerem je bila v letu 2008 priporočena maloprodajna cena 2,5 EUR/l. Povprečna cena, ki jo je tožnik zaračunal svojim naročnikom za liter porabljenega vezivnega sredstva, pa je bila 2,65 EUR. Navedeno kaže na nelogičnosti pri poslovanju tožnika. Če bi tožnik pri svojem delu vezivno sredstvo zares potreboval, bi ga najverjetneje nabavil sam neposredno pri dobavitelju, ki ga je prodajal po ceni 2,5 EUR/l. Davčni organ je iz sistema VIES pridobil podatke, da družba A. d.o.o. pri družbi, ki je bila navedena kot dobavitelj na spornih računih v letu 2006, sploh ni nabavljala predmetnega vezivnega sredstva. V sistem VIES ni bilo prijavljenih tudi nobenih dobav vezivnega sredstva zavezancem s slovensko identifikacijsko številko za DDV. Iz navedenega je davčni organ zaključil, da blago tožniku ni bilo dobavljeno in da tožnik pri opravljanju svoje dejavnosti vezivnega sredstva ni uporabil, da družba A. d.o.o. tudi ni nabavila predmetnega vezivnega sredstva in ga tudi tožniku ni dobavila, ker z njim ni razpolagala. Tožnik tudi ni poznal kontaktne osebe pri družbi A. d.o.o.

2Davčni organ je pri družbi A. d.o.o. opravil DIN in ugotovil, da so podani objektivni elementi, ki kažejo da gre za „neplačujoči gospodarski subjekt“ oziroma „missing-trader“ družbo. Na registriranem naslovu ni nihče dosegljiv, družba nima zaposlenih delavcev, nima poslovne dokumentacije, nima materialnih sredstev, opreme in posluje zgolj preko TRR. Iz navedenega je davčni organ ugotovil, da so predmetni računi fiktivni in da gre za prikrite pravne posle, ki na podlagi tretjega odstavka 74. Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) nimajo posledic na obdavčenje. Zavezanec za davek pa je dolžan voditi knjigovodstvo v skladu s 56. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV), v skladu z določbo 57. člena ZDDV pa je dolžan hraniti dokumentacijo. Zaporedne številke spornih računov si tudi ne sledijo. Ugotovljeno je bilo, da je družba A. d.o.o. „neplačujoči gospodarski subjekti“, kot ga opredeljuje Uredba Komisije Evropske skupnosti št. 1925/2004, ki dobav vezivnega sredstva zaradi navedenih dejstev tudi ni mogla opraviti. Če bi tožnik opravljal posle z družbo A. d.o.o. pod pogoji, kot je bilo predhodno navedeno, bi ustvarjal izgubo pri opravljanju dejavnosti, kar pa nima nobene ekonomske logičnosti. Davčni organ na podlagi določbe 40. člena ZDDV tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, saj je bil pri tožniku podan tudi subjektivni element, to je, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da z uveljavljanjem pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, prejetih od družbe A. d.o.o., sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo utajo davkov. Družba A. d.o.o. pa tudi ni opravila dobav vezivnega sredstva tožniku, saj tudi ni bila nosilka gospodarske dejavnost. Gre za navidezne posle, s katerimi si je skušal tožnik pridobiti davčne ugodnosti. Davčni organ navaja tudi določbo 17. člena Šeste Direktive Sveta. Nov obračun DDV in DDPO je razviden na 18 in 20 strani obrazložitve izpodbijane odločbe. Sporni računi za vezivni material niso verodostojne listine, kot jih opredeljujejo Slovenski računovodski standardi (v nadaljevanju SRS), zlasti SRS 21. Tožnik je na podlagi spornih računov neupravičeno izkazoval stroške porabljenega materiala, zato jih davčni organ na podlagi tretjega odstavka 11. člena ZDDPO-1 ni priznal.

3Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in navedel, da je napačno stališče tožnika, da mu ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV, ker je bil njegov dobavitelj A. d.o.o. opredeljen kot „missing-trader“ družba. Okoliščina, na podlagi katere temelji odločitev je, da predmetno vezivno sredstvo navedena družba tožniku sploh ni dobavlila. Neutemeljen je tudi ugovor, da so se ugotovljena dejstva v postopku DIN pri družbi A. d.o.o. uporabila izključno v tožnikovo škodo. Tožnik je imel ves čas možnost sodelovanja in predlaganja drugih dokazov v svojo korist. Pritožbeni organ navaja sodbo SEU C-342/87, po kateri mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države, oziroma, da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Davčni zavezanec sme vstopni DDV odbiti šele, ko prejme tako listino, ki odraža resnično opravljeno dobavo. Tožnik pa ni davčnemu organu predložil listin, ki bi nedvoumno izkazovale dobavo vezivnega materiala prav s strani družbe A. d.o.o. Prejem tega blaga ni podpisala nobena oseba, ki bi blago prejela. Dokazilo o dobavi oziroma prevzemu je prevzemnica, ki je podpisana s strani osebe, ki je predala blago, in osebe, ki je blago prevzela. Prevzemnica se hrani za potrebe dokazovanja resničnosti nastanka poslovnega dogodka. Tožnik mora razpolagati tudi z dobavnico oziroma drugo listino, ki bi izkazovala, da mu je bilo vezivno sredstvo dobavljeno prav s strani družbe A. d.o.o., ki je tudi izdala sporne račune. Breme dokazovanje v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (76. člen in 77. člen ZDavP-2). Listina pa mora imeti tudi vse lastnosti verodostojne knjigovodske listine, kot jo opredeljujejo SRS 21. Dokumentacije v zvezi s spornimi dobavami vezivnega materiala tožniku davčni organ ni uspel pridobiti niti pri izdajatelju računov niti pri tožniku. Družba A. d.o.o. tudi ne opravlja nobene gospodarske dejavnosti, ne predlaga davčnih obračunov in davčnemu organu tudi ni predložila poslovne dokumentacije. Iz podatkov, pridobljenih v sistemu VIES, je davčni organ ugotovil, da nemški izdelovalec vezivnega sredstva ni prijavil nobenih dobav tega sredstva davčnim zavezancem s slovensko ID številko. Tožnik je količinsko celo porabil več sredstva, kot ga je nabavil. Navedeni način tožnikovega poslovanja z družbo A. d.o.o. v povezavi s tem, da tožnik ne razpolaga z listinami, ki bi verodostojno dokazovale dobavo, daje zadostno podlago za sklep, da je tožnik vedel oziroma, da je moral vedeti, da sodeluje pri sumljivih transakcijah. Pritožbeni organ navaja sodbo SEU C-255/02. Dolžnost vsakega davčnega zavezanca je, da odhodke, ki jih uveljavlja kot odbitno postavko, pri računu davčnih obveznosti iz naslova DDPO utemelji z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, iz katerih bo poslovni značaj dogodkov jasno in brez dvomov mogla razbrati strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku. Če pa tega ni mogoče spoznati, gre za neverodostojno listino, vpis v poslovne knjige na takšni podlagi pa je v nasprotju s SRS. Tožnik takšnih listin ni predložil. Konkretne narave in obsega poslovnih dogodkov na podlagi spornih računov, brez dobavnic ali prevzemnic ni bilo mogoče jasno in brez dvoma spoznati, zato tožnikovih stroškov, ki jih je uveljavljal na podlagi spornih računov davčni organ utemeljeno ni štel kot davčno priznanih odhodkov pri ugotavljanju davčne osnove za obračun DDPO tožnika. Sklicevanje na druge postopke davčnega inšpekcijskega nadzora) oziroma na načelo enakosti pred zakonom pravno ni relevantno. Gre za samostojen postopek DIN, ki je neodvisen od drugih postopkov.

4Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in v tožbi ugovarja, da je bilo vezivno sredstvo dejansko dobavljeno. Ugovarja tudi poseg v ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS. Meni, da je predložil vse potrebne dokaze v skladu z dokaznim bremenom. Tožnik opravlja dejavnost odstranjevanja azbestnih izdelkov. Pravno podlago za to dejavnost je v letu 2006 predstavljal Pravilnik o pogojih, pod katerimi se lahko pri rekonstrukciji ali odstranitvi objektov in pri vzdrževalnih delih na objektih, inštalacijah in napravah odstranjujejo materiali, ki vsebujejo azbest (Uradni list RS št. 72/01) in Uredba o pogojih, pod katerimi se lahko pri rekonstrukciji ali odstranitvi objektov in pri vzdrževalnih delih na objektih in inštalacijah ali napravah odstranjujejo materiali, ki vsebujejo azbest (Uradni list RS št. 60/06). Tožnik je imel za opravljanje dejavnosti tudi pridobljeno soglasje Agencije RS za okolje. Tožnik je proces odstranjevanja azbesta večkrat ustno pojasnil toženi strani, vendar tega tožena stranka ni upoštevala pri svojih ugotovitvah. Prilaga tudi seminarsko nalogo Srednje šole za gradbeništvo C.C., ki poljudno pojasni delovni proces odstranjevanja azbesta. Vezivno sredstvo, ki je bilo predmet dobave blaga po spornih računih družbe A. d.o.o. se uporablja za omejevanje prašnosti pri odstranjevanju azbesta, torej za zagotavljanje delovnega okolja, kjer so vplivi na zaposlene in na okolje v skladu s citiranim Pravilnikom in Uredbo. Tožnik v letu 2006 ni uporabljal vezivnega sredstva pri opravljanju svoje dejavnosti, temveč je namesto tega uporabljal vodo, ki v določeni meri zagotavlja omejevanje prašnosti pri odstranjevanju azbesta. V letu 2006 je pridobil naročilo kot podizvajalec na več javnih objektih. V letih 2006 je tudi prišlo do spremembe pravnih podlag za opravljanje dejavnosti odstranjevanja azbesta. Tožnik ima verodostojne račune, ki izkazujejo nakup vezivnega sredstva pri družbi A. d.o.o. Tožnik ni prodajal svojim kupcem vezivnega sredstva, temveč ga je zaračunal kot storitev. Ker tožnik ob koncu poslovnega leta 2006 ni imel več vezivnega sredstva, je bila količina vezivnega sredstva na kontu zaloge blaga 0. Ugotovitev glede ustvarjanja izgube tožnika pa ni v skladu z dejanskim stanjem. Ugotovitev, da je tožnik prodal več vezivnega sredstva kot ga je kupil, je prav tako napačna. Tožnik je zaračunaval svojim kupcem več storitev, pri katerih je bil zaračunan tudi nanos vezivnega sredstva, kar ne pomeni, da je bilo vezivno sredstvo dejansko porabljeno v količinah, navedenih na računih. Vezivnega sredstva je bilo porabljenega zgolj toliko, kot ga je imel tožnik na zalogah. Tožnik je storitve obračunaval ob upoštevanju normativov. Nadzor glede pravilnosti obračunavanja storitev pa je stvar poslovnega odnosa tožnika in njegovih naročnikov. Vsi izdani računi za opravljene storitve so bili tudi potrjeni s strani naročnikov. Iz delovnega procesa odstranjevanja azbesta izhaja, da se lahko vezivno sredstvo nadomesti z vodo, oziroma, da se lahko vezivno sredstvo meša z vodo. Tožena stranka pa je v DIN ugotovila, da je družba A. d.o.o. „neplačujoči gospodarski subjekt“, kar pa ne more vplivati na poslovne dogodke po računih, ki jih je citirana družba izdala v mesecu aprilu in maju 2006, ko je še veljavno poslovala in imela ID številko. Družba A. d.o.o. je bila izbrisana iz sodnega registra 20. 6. 2008. Ugotovitev DIN iz leta 2007 pa se nanaša na drugo časovno obdobje. Družba A. d.o.o. je pridobila ID številko za DDV 20. 6. 2005 in v letu 2006 oddajal obračune za DDV in je tako zagotovo morala vključevati sporne račune v svoje davčne evidence. Tožnik je potreboval večjo količino vezivnega sredstva pred začetkom opravljanja del zaradi pridobljenih del na javnih objektih. Vezivno sredstvo je bilo dobavljeno, transport pa je opravila družba A. d.o.o. S tem pa se je medsebojno sodelovanje končalo. V letu 2007 pa je družba A. d.o.o. že prenehala s poslovanjem. Glede na navedeno je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, tožena stranka je napravila tudi napačen zaključek in bistveno kršila določbe postopka. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, davčni postopek ustavi ter tožniku prisodi stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in navaja, da tožnik s predloženimi listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da je družba A. d.o.o., ki je izstavila račune, na osnovi katerih je tožnik uveljavljal pravico do vstopnega DDV, tudi dejansko dobavila sporno vezivno sredstvo oziroma, da je vezivno sredstvo sploh bilo dobavljeno. Tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

6Tožba ni utemeljena.

7Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh davčnih organov in jih ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

8V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da jih je izdal neplačujoči gospodarski subjekt oz. „missing trader družba“, tožniku pa predvsem očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve resnično opravljene s strani izdajatelja računov. Iz objektivnih okoliščin, ki jih navaja, prvostopenjski organ zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu zato odbitek vstopnega DDV iz tega naslova ne gre. Relevantna okoliščina v obravnavani zadevi je po mnenju sodišča v ugotovitvi, da tožeča stranka ni izkazala, da bi šlo za njej opravljene dobave vezivnega sredstva za odstranjevanje azbestnih izdelkov s strani izdajatelja računov, zato tudi ni nastala pravica do odbitka vstopnega DDV. Tudi iz sodbe SEU C-342/87 izhaja, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru.

9Dobava predmetnega vezivnega sredstva pa ni bila izkazana niti s strani tožnika niti s strani družbe A. d.o.o. Tožnikov ugovor, da je bilo predmetno vezivno sredstvo dejansko dobavljeno, transport pa naj bi opravila družba A. d.o.o., je pavšalen. Svojih navedb tožnik ni podkrepil z verodostojnimi listinami in ni predložil dobavnic ali prevzemnic, ki bi bile potrjene s strani osebe, ki je predala blago in osebe, ki je prevzela blago, prav tako tudi ne razpolaga z listinami, ki bi izkazovale transport predmetnega vezivnega sredstva. Vsi gospodarski subjekti so dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z zakonom o davčnem postopku ali na njegovi podlagi izdanimi predpisom (31. člen ZDavP-2). Davčni zavezanec mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze, praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami (76. člen in 77. člen ZDvP-2). Tožnik pa ne razpolaga z verodostojnimi dokazili, kot so pogodba, naročilnica, prevzemnica, dobavnica, transportnih dokumentov itd.), iz katerih bi bila razvidna zatrjevana dobava vezivnega sredstva po spornih računih. Tožnik razen računov, ki se nanje sklicuje tudi v tožbi, v svoji poslovni dokumentaciji nima drugih verodostojnih dokazov, da gre za dejansko dobavo vezivnega materiala. Ob tem pa je bilo nesporno ugotovljeno, da pri družbi A. d.o.o., ki je izdala sporne račune, tudi ni bilo realnih pogojev, da bi te dobave opravila. Tožnik je tisti, ki mora dokazati, da so bile dobave vezivnega materiala opravljene prav s strani družbe A. d.o.o., ki mu je izdala sporne račune, saj je tožnik na podlagi teh računov uveljavljal davčne ugodnosti. Ni vseeno kdo dejansko tožniku opravi določeno storitev, saj je to lahko tudi oseba, ki ni davčni zavezanec. Tožnik pa v svojem knjigovodstvu ni zagotovil podrobnih podatkov, ki bi omogočili pravilno in pravočasno obračunavanje DDV (85. člen ZDDV-1).

10Prvostopenjski organ je natančno pojasnil razloge, zaradi katerih ocenjuje, da gre v obravnavanih primerih spornih dobav za navidezne posle. Tudi po oceni sodišča gre pri družbi A. d.o.o. za „neplačujoči gospodarski subjekt“, kot ga opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. oktobra 2004 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju davka na dodano vrednost (UL L 331, 5. 11. 2004, spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1792/2006 z dne 23. 10. 2006). Navedena Uredba v členu 2 pod „Opredelitve“ opredeljuje „neplačujoči gospodarski subjekt“ kot gospodarski subjekt, registriran kot davčni zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira, brez plačila DDV in dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu. Iz ugotovitev DIN pri družbi A. d.o.o. za davčno obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006 izhaja, da ni imela kadrovskih in tudi ne materialnih pogojev, da bi dobave vezivnega sredstva, zaračunane s spornimi računi, tudi dejansko opravila. Ugovori tožnika, da ugotovitve iz DIN pri družbi A. d.o.o. naj ne bi imeli vpliva na sporne račune, ki so bili izdani aprila in maja 2006 in da gre za ugotovitve DIN, ki se nanašajo na drugo časovno obdobje, so tako neutemeljeni. Sporni računi so tudi po presoji sodišča fiktivni, kot to določa tretji odstavek 74. člena ZDavP-2 in so bili izdani z namenom davčne utaje. Družba A. d.o.o. ni zaposlovala delavcev, nima sklenjenih pogodb o dobavi s tožnikom, od odgovornih oseb ni bil nihče dosegljiv, ne razpolaga z poslovno dokumentacijo, iz katere bi izhajalo, da bi bil s tožnikom promet opravljen, ne izkazuje prevzema vezivnega sredstva od nemškega dobavitelja, nima transportnih sredstev in nima materialnih sredstev. Družba A. d.o.o. tudi ni izpolnjevala davčnih obveznosti, ni predlagala obračunov DDV in DDV tudi ni plačala. Posledično ji je bila tudi odvzeta ID številka za DDV. Zato tudi po mnenju sodišča dobav predmetnega blaga (vezivnega sredstva) ni mogla opraviti. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da so bile njene poslovne aktivnosti omejene le na poslovanje preko TRR, zato sodišče ne dvomi v ugotovitve prvostopenjskega organa, da gre za navidezne posle. Ugovor tožnika, da je vse sporne račune tudi poravnal, pa na drugačno odločitev nima vpliva.

11Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik v postopku tudi ves čas sodeloval in podajal pripombe, na katere je prvostopenjski organ v celoti odgovoril. Pozvan je bil tudi, da dostavi vso dokumentacijo v zvezi z dobavo spornega vezivnega materiala in je imel vse možnost predložiti verodostojne listine v okviru predmetnega DIN. Davčni organ je glede vseh predloženih listin opravil dokazno oceno in tudi pojasnil, zakaj ne izkazujejo dejanske dobave predmetnega vezivnega sredstva. Sodišče se z dokazno oceno davčnega organa strinja. Tudi po mnenju sodišča tožnik, tako kot ugotavlja prvostopenjski organ, ni izkazal, da je prejel predmetno vezivno sredstvo od izdajatelja spornih računov oz. od „neplačujočega gospodarskega subjekta“. Ne držijo navedbe tožnika, da je prvostopenjski organ upošteval zgolj okoliščine, ki so tožniku v škodo in da se ni opredelil do okoliščin, ki so mu v korist. Nasprotno, oba davčna organa sta obsežno navedla razloge za odločitev, s katerimi se strinja tudi sodišče. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS. Prvostopenjski organ je podrobno pojasnil, kako je prišel do ugotovitev, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da je prav citirana družba izvedla tožniku dobavo vezivnega sredstva, zaračunano s spornimi računi. Tožnik niti v pripombah niti v pritožbi, pa tudi v tožbi ne pove ničesar novega. Tožnik nima dokazov v skladu z SRS (zlasti SRS 21), da mu je izdajatelji računov (od katerih je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV) tudi resnično dobavili vezivno sredstvo.

12Tožnik v tožbi navaja da je bil dobroveren in da je ravnal z skrbnostjo dobrega gospodarja, saj je je preveril ali je citirana družba vpisana v sodni register in zavezane za DDV. Iz upravnih spisov pa izhaja, da je mogoče tožniku očitati, da ni ravnal z zadostno skrbnostjo in da je vedel oz. bi moral vedeti da sodeluje pri poslih ki predstavljajo utajo davka. Tožnik namreč ni vedel s kom posluje, kdo naj bi sporno vezivno sredstvo pripeljal in ne pozna telefonske številke dobavitelja, kar je mimo vseh poslovnih običajev. Tudi po presoji sodišča je iz podatkov, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ v tem postopku, ugotovljen obstoj zlorabe in je mogoče tožniku očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da gre za transakcije, katerih namen je zloraba pravic. Tožnik ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV (enako stališče je zavzeto v sodbi SEU C-255/02). Okoliščine so v zadostni meri razjasnjene, tožnik pa tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. Tudi po mnenju sodišča je pravilna odločitev davčnega organa, in je tudi v skladu s prakso SEU, da se v primeru, kot je obravnavani, tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov, ki so tudi po mnenju sodišča neverodostojne listine, ker ni izkazana dobava vezivnega sredstva s strani izdajatelja računov in gre za fiktivne posle, tožniku pa se, glede na vse navedene objektivne okoliščine, ki so tudi v neobičajnem poslovanju v obravnavanem primeru, nedvomno lahko očita, da je vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo zlorabo pravic iz naslova DDV. Po presoji sodišča sodišča tožniku utemeljeno ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV, saj tožnik ni izkazal njemu opravljen promet blaga s strani izdajatelja spornih računov.

13Konkretne narave in obsega poslovnih dogodkov na podlagi spornih računov, brez dobavnic ali prevzemnic, ni bilo mogoče jasno in brez dvoma spoznati, zato tožnik na podlagi spornih računov za stroške materiala (vezivnega sredstva) tudi po presoji sodišča prvostopenjski davčni organ utemeljeno ni štel med davčno priznane odhodke pri ugotavljanju davčne osnove za obračun DDPO tožnika za leto 2006.

14Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne.

16Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.