UPRS sodba I U 1977/2011

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Velenje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku kot dolžnikovemu dolžniku naložil, da plača neporavnani znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi št. DT 42910-11/2009,22-16022-04 z dne 1. 12. 2009 v znesku 27.885,60 EUR. Neporavnani znesek mora tožnik plačati v roku 15 dni po prejemu navedene odločbe. Če ne plača navedenega zneska v navedenem roku se le-ta prisilno izterja. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da stroški postopka niso nastali ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ s sklepom z dne 1. 12. 2009 zoper dolžnika A. d.o.o. začel postopek davčne izvršbe na denarno terjatev dolžnika. S sklepom je bilo tožniku kot dolžnikovemu dolžniku naloženo, da zarubljeni znesek terjatve plača na navedene podračune. Sklep je bil tožniku vročen 11. 12. 2009. Davčni organ se sklicuje na 175. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi in ne vloži ugovora v določenem roku, se davek izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži dolžnikovemu dolžniku, da v 15 dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune. Dolžnikov dolžnik je v zakonitem roku vložil ugovor zoper navedeni sklep o davčni izvršbi. Z odločbo št. DT-499-29-34/2010 z dne 15. 11. 2010 je drugostopenjski organ ugovor 1. 12. 2009 zavrnil. Dolžnikov dolžnik se po sklepu ni ravnal, čeprav je bil na posledice opozorjen, zaradi česar je bila izdana izpodbijana odločba.

2Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Ugotavlja, da je prvostopenjski organ v ponovnem postopku izdal sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 1. 12. 2009 v višini 27.885,60 EUR, zoper katerega je dolžnikov dolžnik, tožnik v konkretnem postopku, podal ugovor, o katerem je odločal pritožbeni organ, ki je z odločbo z dne 15. 11. 2010 zavrnil njegov ugovor. Tožnikovo tožbo zoper sklep prvostopenjskega organa je zavrnilo Upravno sodišče RS s sodbo I U 1943/2010-10 z dne 5. 7. 2011. V nadaljevanju postopka je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo, s katero je bilo tožniku kot dolžnikovemu dolžniku naloženo plačilo dolga v višini zarubljene terjatve, ki jo ima dolžnik do njega, to je v znesku 27.885,60 EUR, v skladu s 175. členom ZDavP-2. Pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ ravnal v skladu z določbami ZDavP-2 in tožniku izdal izpodbijano odločbo, s katero mu je naložil v plačilo že navedeni znesek v višini zarubljene terjatve. Pri tem po pomoti ni v celoti pravilno navedel številke sklepa o davčni izvršbi z dne 1. 12. 2009, kar se lahko v skladu z 223. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kadarkoli popravi. Pritožbeni organ še ugotavlja, da tožnik samo pavšalno navaja, da je odločba izdana preuranjeno, ker ni pretekel paricijski rok, z ničemer pa tega tudi konkretno ne pojasni. Pritožbeni organ se tudi ni spuščal v ostale pritožbene navedbe, ki se ne nanašajo na konkretni postopek.

3Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen, zaradi česar vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. člena in 25. člena ustave RS in 6. člena EKČP. Tožnik je v pritožbi navedel, da je izdaja izpodbijane odločbe (z dne 2. 12. 2010) preuranjena. Odločba drugostopenjskega organa z dne 15. 11. 2010 je bila vročena tožniku 29. 11. 2010, zato je tožniku začel teči paricijski rok od vročitve drugostopenjske odločbe in se je iztekel 14. 12. 2010. Prvostopenjski organ bi zato moral počakati, da poteče paricijski rok, da bi tožnik lahko prostovoljno izpolnil terjatev. Izdaja izpodbijane odločbe je bila nepotrebna, saj je v prvem odstavku 175. člena ZDavP-2 navedeno, da se omenjena odločba izda, če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi in ne vloži ugovora v določenem roku. Tožnik nadalje meni, da je v obravnavani zadevi davčni organ prevzel vlogo civilnega sodišča. Sklicuje se na to, da davčni dolžnik (družba A. d.o.o.) sploh ni sprožil izvršilnega postopka proti tožniku. Davčni organ je tako prevzel izvršbo na podlagi verodostojne listine, kar je v pristojnosti Okrajnega sodišča v Ljubljani, Oddelka za verodostojne listine. Sklicuje se na 279. člen ZUP, ki določa kdaj se odločba izreče za nično. Tožniku je bilo onemogočeno, da v kontradiktornem sodnem postopku dokaže ali so računi davčnega dolžnika A. d.o.o. utemeljeni. Davčni organ tudi ni sklical ustne obravnave na podlagi 154. člena ZUP, čeprav gre za dve stranki z nasprotnimi interesi. Nadalje navaja, da drugostopenjski organ ni odgovoril na vse tožnikove pritožbene navedbe oziroma je to storil brez vsakršne argumentacije. Meni, da izrek izpodbijane odločbe ni popoln, določen in jasen in navaja, da so bila z izpodbijano odločbo kršena vsa načela (načelo demokratičnosti, načelo pravne države.....) ter kršene temeljne ustavne pravice iz 22. in 25. člena Ustave RS. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in priglaša stroške postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

5Tožba ni utemeljena.

6Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja:

7Obravnavani spor se nanaša na odločbo, izdano na podlagi prvega odstavka 175. člena ZDavP-2. V skladu z navedeno določbo davčni organ v primeru, če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi in ne vloži ugovora, davek izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži dolžnikovemu dolžniku, da v 15 dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune. Zoper navedeno odločbo se lahko dolžnikov dolžnik pritoži v 8 dneh od vročitve odločbe, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe.

8Pogoj za izdajo odločbe na podlagi 175. člena ZDavP-2 je, da je bil zoper dolžnikovega dolžnika izdan sklep o izvršbi na denarno terjatev dolžnika ter da dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim mu je bilo naloženo, da zarubljeno terjatev plača na davčni račun. To pomeni, da lahko dolžnikov dolžnik v tem postopku uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti na podlagi sklepa o davčni izvršbi. Tožnik pa v tožbi uveljavlja ugovore, ki se nanašajo na sam izvršilni naslov, in sicer, da je davčni organ prevzel vlogo civilnega sodišča, da tožniku ni bilo omogočeno, da v kontradiktornem sodnem postopku dokaže ali so računi davčnega dolžnika A. d.o.o. utemeljeni ter v zvezi s tem uveljavlja, da so bile storjene kršitve pravil postopka. Tovrstne ugovore bi tožnik lahko uveljavljal le v postopku izdaje sklepa o izvršbi na podlagi 174. člena ZDavP-2, ne more pa jih več sedaj uspešno uveljavljati v tem postopku, ki ima pravno podlago v 175. členu ZDavP-2.

9Iz spisa je tudi razvidno, da je tožnik ugovarjal tudi sklepu o izvršbi, vendar je tožnikove ugovore zavrnil drugostopenjski organ z odločbo z dne 15. 11. 2010, ki je bila tožniku vročena 29. 11. 2010. O tožnikovih ugovorih je torej bilo dokončno odločeno (prav tako je tožnikovo tožbo zoper omenjeni sklep o izvršbi zavrnilo Upravno sodišče RS s sodbo I U 1943/2010 z dne 5. 7. 2011), s tem pa je bila podana pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe na podlagi 175. člena ZDavP-2. Kot neutemeljene pa sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je bila izpodbijana odločba izdana preuranjeno. Drugostopenjska odločba, s katero je drugostopenjski organ zavrnil tožnikov ugovor zoper sklep o davčni izvršbi, je bila tožniku vročena 29. 11. 2010, izpodbijana odločba pa je bila izdana 2. 12. 2010, torej po tem, ko mu je bila vročena drugostopenjska odločba. Sodišču tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS in EKČP ter ničnostnih razlogov.

10Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru odločil pravilno, zaradi česar je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. ZUS-1.

11Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.