VSRS Sklep I Up 216/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep občinske uprave Mestne občine Kranj z dne 16. 11. 2009, s katerim je bila zavržena zahteva tožeče stranke za udeležbo v postopku izdaje dovoljenja za uporabo zemljišč v zvezi s prireditvijo A... Zahtevo za udeležbo v postopku je občinski organ zavrgel, ker dovoljenje za uporabo zemljišč ni bilo izdano v upravnem postopku, ampak so bila zemljišča za izvedbo prireditve dana v brezplačno uporabo s pogodbo, na podlagi Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (v nadaljevanju ZSPDPO) in Uredbe o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin. Tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep je župan Mestne občine Kranj zavrnil z odločbo z dne 4. 1. 2010.

2Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in navaja, da akt, s katerim je občina kot lastnica stvarnopravnega premoženja v skladu z 28. členom ZSPDPO oddala zemljišča v brezplačno uporabo za namen javne prireditve, ni upravni akt, ampak akt poslovanja občine, to je civilnopravni akt. Ker zakon tožniku ne daje pravice udeležbe v postopkih sprejemanja aktov poslovanja občine, sklep o zavrženju tožnikove zahteve za udeležbo v postopku ne posega v njegovo pravico do udeležbe v postopku, zato je tožbo zavrglo. Navaja še, da je tožnik z dvema podrejenima tožbenima zahtevkoma zahteval tudi ugotovitev o posegu v njegovo človekovo pravico do enakega varstva pravic, ker o oddaji javnih površin ni bilo odločeno v upravnem postopku. Vendar, ker z izpodbijanim aktom ni bilo poseženo v tožnikovo pravico do udeležbe v postopku, tudi ni bilo poseženo v njegovo pravico do enakega varstva pravic, zato tudi podrejena tožbena zahtevka nista utemeljena.

3Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je pogodba o oddaji javnih prometnih površin v brezplačno uporabo civilnopravni akt. Meni, da je taka razlaga v nasprotju z inštitutom javnega dobra. Kot lastnik nepremičnin na B. ima pravico do „sosedske rabe“ prometne površine, to je pravico dostopa do javnega cestnega omrežja in pravico dostopa svetlobe in zraka. S postavitvijo prireditvenih objektov se zakrivajo vhodi, izložbena okna, odvzema svetloba, otežuje dostop in dostava, s tem pa je ovirana njegova sosedska raba javne površine in hkrati omejena splošna raba javne površine. Zato meni, da gre v tem primeru za odločanje o posebni rabi javnih površin, torej za upravno zadevo v smislu 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča, na katero se sodišče prve stopnje sklicuje, ni ustrezna. Od štirih odločb Vrhovnega sodišča se namreč le ena nanaša na podoben primer, ostale tri pa se nanašajo na javni razpis in javno dražbo. Navaja še, da v postopku izdaje dovoljenja za izvedbo javne prireditve, ki je formaliziran in glede na 13. člen Zakona o javnih zbiranjih (v nadaljevanju ZJZ) ni nujen za izvedbo vseh prireditev, ne more uspešno varovati svoje pravice do sosedske rabe javne površine. Vztraja, da je oddaja javnih površin za javno prireditev, odločanje o posebni rabi javnega dobra, torej upravna zadeva, o kateri je treba odločiti z odločbo. Drugačno stališče pomeni kršitev njegove ustavne pravice do enakega varstva pravic. Sklicuje se še na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 24. 2. 1970, odločbe višjih sodišč in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 680/2004. Navaja, da so po tej ustaljeni sodni praski Vrhovnega sodišča za reševanje sporov v zvezi z uporabo javnih površin pristojni upravni organi in upravno sodišče. Sodišče prve stopnje mu je zato nezakonito odreklo sodno varstvo in s tem kršilo njegovi ustavni pravici iz 23. člena in četrtega odstavka 15. člena Ustave RS.

4Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je kot lastnica zemljišč, kjer se odvijajo javne prireditve, te s pogodbo oddala v brezplačno uporabo. O prometnem režimu na oddanih površinah pa se vodi poseben upraven postopek in izda tudi posebno dovoljenje za zaporo cest. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnikovo tožbo zavrglo, pravilna.

7V obravnavani zadevi je sporen sklep, s katerim je občinski upravni organ zavrgel tožnikovo zahtevo za udeležbo v postopku izdaje dovoljenja za uporabo zemljišč za izvedbo javne prireditve „A...“. Javne površine v lasti občine, tako tudi B., na katerega mejijo tožnikove nepremičnine, je občina oddala prireditelju javne prireditve s pogodbo o oddaji v brezplačno uporabo, torej s civilnopravnim aktom. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je občina s tem aktom kot lastnica stvarnega premoženja v skladu z 28. členom ZSPDPO, izvrševala svojo lastninsko in iz nje izhajajočo upravljalsko pravico na lastnem stvarnem premoženju. Tak akt tudi po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (zadeve I Up 813/2006, I Up 487/2008, I Up 570/2008, I Up 66/2010), na katero se pravilno sklicuje tudi sodišče prve stopnje, ni upravni akt, ampak je akt poslovanja občine.

8Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da ZSPDPO oddaje stvarnega premoženja občine v brezplačno uporabo ne ureja kot upravno zadevo. Za sprejetje akta o oddaji tudi ne določa posebnega postopka, ki bi ga lahko šteli za upravni postopek, in ne predvideva, da bi morale pri sprejetju akta sodelovati kakšne tretje osebe, ki v premoženjskem razmerju, ustanovljenem na podlagi akta o oddaji, ne bodo in tudi ne nameravajo biti udeležene. S tem, ko je občina zavrgla navedeno tožnikovo zahtevo za udeležbo v postopku, tudi po presoji Vrhovnega sodišča očitno ni posegla v tožnikovo pravico do udeležbe pri sprejetju akta poslovanja občine, saj mu zakon takšne pravice niti ne daje.

9S pogodbo o oddaji zemljišč v brezplačno uporabo občina izraža le svoje soglasje, da se javne površine v njeni lasti, s katerimi upravlja, za določen čas oddajo za določen namen. Vendar pa je pogodba o oddaji, glede na določbo drugega odstavka 14. člena ZJZ le sestavni del vloge prireditelja javne prireditve in še ne pomeni, da bo do take rabe javnih površin dejansko prišlo. Za dejansko rabo javnih površin za namen javne prireditve mora namreč prireditelj pridobiti posebno upravno dovoljenje, kot to določa 16. člen ZJZ. V primeru, da to upravno dovoljenje posega v tožnikove pravice ali pravne koristi, pa ima tožnik možnost zahtevati, da kot stranski udeleženec sodeluje v postopku izdaje dovoljenja za izvedbo javne prireditve, ki je upravni postopek.

10S tem, ko je občinski organ tožnikovo zahtevo za udeležbo v postopku zavrgel, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni bilo poseženo v nobeno tožnikovo pravico ali pravno korist. Občinski organ namreč ni odločal o upravni ali drugi javnopravni zadevi, zato z zavrženjem tožnikove vloge očitno ni bilo poseženo v tožnikovo pravico ali pravno korist, ki bi jo tožnik lahko varoval v upravnem sporu.

11Odločitev občine, da svoje nepremično premoženje za določen čas odda v uporabo Zavodu za turizem K., glede na obrazloženo, predstavlja akt upravljanja s stvarnim premoženjem (3. člen ZSPDPO) in s tem civilnopravni akt poslovanja občine, s katerim občina kot lastnica in najemodajalka stvarnega premoženja sklene obligacijsko razmerje z najemnikom. Tožnikovo drugačno razumevanje določb ZSPDPO zato na odločitev Vrhovnega sodišča ne more vplivati.

12Akt upravljanja s stvarnim premoženjem, v tem primeru pogodba o brezplačni oddaji javne površine za določen čas, sam po sebi še ne predstavlja vsebinske odločitve o dejanski rabi te površine, zato ni utemeljen tožnikov ugovor, da gre pri oddaji javne površine za odločanje o njeni posebni rabi. Pa tudi sicer, kot tožnik sam pravilno navaja, splošna raba javne površine pomeni le to, da lahko javno površino v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih uporablja vsakdo. Nobenega dvoma ni, da je trg po svojem zgodovinskem namenu namenjen prav zbiranju večjega števila ljudi. Prav tako tudi ni nobenega dvoma, da je trg v času javne prireditve pod enakimi pogoji dostopen vsem, torej tudi tožniku. Njegovo sklicevanje na posebno sosedsko rabo javne površine in omejitve, ki naj bi jih trpel, ter na načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča dne 24. 2. 1970, ter na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 680/2003, ki se sicer nanašata na povsem drugačno dejansko in pravno podlago, pa v tem postopku, kjer se še ne odloča o konkretni rabi javne površine, na odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati.

13Vrhovno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da sta mu z odločitvijo sodišča prve stopnje kršeni ustavni pravici po četrtem odstavku 15. člena in 23. členu Ustave RS. Tožnikovo nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje namreč še ne pomeni kršitev zatrjevanih ustavnih pravic.

14Ker pritožba ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.