UPRS sodba IV U 177/2010

1.Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije Upravne enote Laško, številka 352-32/2005 z dne 23. 12. 2009, se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.
2.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
3.Zahteva Občine B. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

S prvostopno odločbo je Upravna enota Laško pod točko 1 izreka odločbe odločila, da se razlastitvenemu zavezancu B.B. (tožniku v tem sporu) za potrebe razlastitvene upravičenke Občine B. odvzame v javno korist lastninska pravica na nepremičnini s parcelno številko 71/2, vpisani pri vložku številka 105 k.o. ..., ki je po geodetskih podatkih opredeljena kot cesta v izmeri 60 m2. Pod točko 2 izreka je odločeno, da Občina B. pridobi lastninsko pravico na nepremičnini s parcelno številko 71/2 vpisani pri vložku številka 105 k.o. ... s pravnomočnostjo te odločbe, posest na njej pa lahko prevzame šele, ko bo plačala odškodnino, ki bo določena s sporazumom oziroma jo bo odmerilo sodišče v nepravdnem postopku. V nadaljevanju so v izreku navedene še stvarne pravice stanovanjskih in preužitnih pravic, ki s pravnomočnostjo te odločbe ugasnejo. Prvostopni upravni organ v obrazložitvi navaja pravno podlago, ki je za prevzem javne ceste v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, številka 92/05, dalje ZJC-B) v zvezi z določbami od 92. člena do 124. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, številka 110/02 in 8/03, dalje ZUreP-1) ZJC-B v tretjem odstavku 19. člena določa, da je, ne glede na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1, javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njen poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, številka 33/06, 45/08 in 42/09). Javna korist je že ugotovljena s pravnomočno delno odločbo v začetku postopka razlastitve, zato je upravni organ nadaljeval postopek z II. fazo, v kateri je bilo potrebno ugotoviti, ali je podana sorazmernost med posegom v lastninsko pravico in javno koristjo. Nadalje opisuje ugotovitveni postopek z razpisom naroka ustne obravnave, ogledi, predlogi posameznih pooblaščencev, tako Občine B. kot tožnika, strokovno oceno v obliki izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca za promet A.A. iz ..., ki opisuje stanje obvozne ceste na odseku uvoza javne ceste JP701181 in ukrepih za zagotovitev prometne varnosti na odseku te ceste v ... v Občini B., urejenost križišča uvozne gradbene ceste, overjene izjave krajanov ... (skupaj 11), od kdaj in kako so krajani to kategorizirano javno cesto (javno pot) uporabljali (30 let do leta 2005). Navaja okoliščine namestitve verige, s katero je tožnik cesto zaprl in onemogočil ves promet po njej, ki je bila s strani krajanov asfaltirana. Navaja načelo sorazmernosti med pravnim interesom na eni strani in posegom v zasebno lastnino na drugi strani, ki terja načelo sorazmernosti. Ugotoviti je treba ali je poseg v lastninsko pravico odtehtal javno korist, ki se s tem posegom pridobi. Gre za del kategorizirane javne ceste – javne poti številka 701181, kar izhaja tudi iz Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini B. in seznama lokalnih cest in javnih poti na območju KS C. Odvzem lastninske pravice tožnika na nepremičnini s parcelno številko 71/2 k.o. ... je utemeljen s koristijo skupnosti, ki se kaže v postavitvi površin, po katerih poteka kategorizirana javna cesta (javna pot) v ponovni vzpostavitvi stanja, ki je obstajalo do leta 2005. Gre za edini možen dovoz do domačij krajanov, zato so jo tudi ustrezno vzdrževali in celo uredili asfaltno prevleko. Nepremičnina parcelna številka 71/2 k.o. ... je po vrsti rabi cesta v izmeri 60 m2. Zaradi zaprtja je nastala obvozna pot, ki poteka po parcelni številki 972 in po parcelni številki 981/1, ki predstavlja javno dobro in del kategorizirane javne poti, številka 702830. Parcelna številka 981/1 je v naravi makadamska pot, ki se pri odcepu od parcelne številke 972 pri domačiji v ovinku naenkrat dvigne. Ta je težko prevozna, kar izhaja iz izvedeniškega mnenja, kot tudi iz skladnih izjav krajanov ... To je potrjeno z izjavo podžupana Občine B. na ustni obravnavi dne 9. 4. 2009, to cesto so hoteli urediti, vendar noben izvajalec se za to možnost ni odločil, ker so jim poznani problemi o težki dostopnosti preko omenjene obvozne ceste in tudi mejni spori z Č.Č. ki je lastnik parcelnih številk 233/5, 233/1 in 233/6, ki mejijo na omenjeno javno dobro. Izvedenec je mnenja, da takšna cesta ni ustrezna, ker bi jo za dosego prometne varnosti bilo nujno gradbeno rekonstruirati, vse pa je povezano z večjimi finančnimi stroški, izdelati je treba projekcijski katastrski elaborat in izvesti potrebne odkupe zemljišč vzdolž trase ceste, ob izgradnji pa urediti ustrezen spodnji gramozni ustroj ceste in šele na to izvesti asfaltiranje. Dodal je še problem vplivnosti območja ceste na stanovanjske in gospodarske objekte, ker vsi ti stojijo neposredno ob cesti. Že vnaprej je izkazana neizvedljivost potrebnih posegov v to „obvozno cesto“, da bi lahko zadostili kriteriju prometne varnosti. Pravna korist dosežena z razlastitvijo je tako v sorazmerju s posegom v lastninsko pravico, kar priča dejstvo, da se je po parcelni številki 71/2, več kot 30 let nemoteno odvijal promet in temu nihče od prejšnjih lastnikov ni nasprotoval. Dejstvo je, da je bila parcelna številka 71/2 odmerjena kot cesta že leta 1973, kar izhaja iz sklepa Občinskega sodišča v Celju z dne 22. 11. 1973 številka Dn številka 3858/73.

Pritožbena odločba je potrdila odločitev prvostopnega upravnega organa, ter še odgovarja na pritožbene navedbe glede veljavnosti Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini B., njegove spremembe in dopolnitve ter še podrobno pojasnjuje vprašanje sorazmernosti med razlastitvenim namenom oziroma javno koristjo in posegom v lastninsko pravico.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Uvodoma navaja celotni postopek razlastitve in opisuje dejansko stanje glede poteka ceste. V naravi tožnikova parcela 71/2 predstavlja dvorišče med njegovo stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem. Stanovanjska hiša je zadnja v nizu treh hiš, do katerih pelje asfaltirana pot. Ob njegovi stanovanjski hiši stoji križišče javnih poti, kar je razvidno iz predloženega načrta parcel. Iz tega je razvidno, da vzporedno ob tožnikovi parceli poteka pot z oznako parcele 981/1, ki je javno dobro. V izpodbijani dokončni upravni odločbi je upravni organ to pot imenoval kot „začasna obvozna pot“. Del te poti v izmeri okoli 200 m je v makadamski izvedbi. Mnenje izvedenca gradbene stroke A.A., ki mu je tožnik izrecno nasprotoval, je bilo izdelano po naročilu Občine B. To mnenje je neuporabljivo, ker bi moral upravni organ s sklepom postaviti neodvisnega, nepristranskega izvedenca. Gre za ustavno zavarovano pravico do lastnine. Upravni organ se je tudi oprl pri svojem mnenju na mnenje krajanov v obliki nekakšne peticije. Na podlagi 190. člena Zakona o splošnem upravnem postopku je upravni organ izvedenca določil z dokaznim sklepom, v katerem se mu opredelijo naloge. V tem primeru gre zgolj za enostransko naročilo pri ugotavljanju dejanskega stanja oziroma odločilnega dejstva. Bistveno je kršen upravni postopek, ker se je za odločitev uporabilo le izvedeniško mnenje, ki ga je vložila ena od strank postopka. Predlaga, da se tožbi ugodi, obe odločbi odpravita in da sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Pritožbeni organ v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem postopku Občina B. (drugi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1) v odgovoru na tožbo navaja, da je odločitev obeh upravnih organov pravilna in zakonita. Tožeča stranka prvostopno odločbo izpodbija izključno v zvezi z dejstvi, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno. Z odločbo UE Laško, številka 352-32/2005-(32/2) z dne 26. 6. 2008, je upravni organ prve stopnje že odločil, da se uvede postopek razlastitve predmetne nepremičnine in je postala odločba pravnomočna, zato tožeča stranka ne more več uspešno uveljavljati razlogov, ki se nanašajo na ugotavljanje ali je javna korist za razlastitev predmetne nepremičnine izkazana ali ne, ali je ta sorazmerna s težo razlastitve. Očitno je, da je tožeča stranka tožbo v tej zadevi vložila izključno iz razloga zavlačevanja zadeve, kar je še dodaten dokaz, da tožeča stranka za takšno tožbo nima pravnega interesa. Javna korist in njena sorazmernost sta za razlastitev že pravnomočno ugotovljeni. Navaja določbe ZUreP-1, ko se razlastitveni postopek izvede v dveh fazah. S prvo se odloči o začetku postopka razlastitve določene nepremičnine, pri čemer se predhodno ugotovi ali je izkazana javna korist za predlagano razlastitev, potem pa se šele izda dopolnilna odločba v skladu 102. členom tega zakona. Navaja celoten potek postopka od izdaje prve odločbe o uvedbi razlastitve dalje, navedenih ugotovitev tožeča stranka v tem upravnem sporu ne more več izpodbijati. Tožeča stranka bi lahko izpodbijala le odločitev o nepremičnini, ki se razlašča ter rok za njen prevzem, o čemer doslej še ni bilo pravnomočno odločeno in o čemer se po določbi 102. člena ZUreP-1 odloči z dopolnilno odločbo v postopku razlastitve, česar pa s tožbo ni storila in je zato tožba glede dopustnih razlogov dejansko neobrazložena. Navaja izpolnitev zakonskih pogojev po določbah ZJC-B, ki v 19. členu predpisuje poenostavljen postopek razlastitve za nepremičnine, po katerih poteka obstoječa javna cesta. Iz Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini B. in geodetskih načrtov je nedvomno razviden potek ceste, kateri del poteka tudi po zemljišču tožeče stranke, ki je predmet razlastitve, s čimer je podana javna korist in je s tem zahteva za razlastitev po določbi tretjega odstavka 19. člena ZJC-B utemeljena. Da bi bila „začasna obvozna pot“, ki poteka po parcelni številki 981/1 k.o. ... primerna za splošno uporabo, pa tožeča stranka ni z ničemer izkazala. Mnenje A.A. tudi ni bilo uporabljeno kot izvedensko mnenje, temveč zgolj kot listinski dokaz stranke z interesom, do predložitve katerega je imela vso pravico, ter še navaja izjave krajanov ….

K točki 1 izreka:

Pravna podlaga za odločitev obeh upravnih organih je glede ugotavljanja javne koristi v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, številka 92/05, ZJC-B), ki v tretjem odstavku 19. člena določa, da je ne glede na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1, javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, številka 33/06, 45/08 in 42/09 – ZJC). Ne glede na to, da je bil razlastitveni postopek s sklepom prvostopnega upravnega organa, številka 352-32/2005-(32/2) z dne 26. 6. 2008 pravnomočno uveden, je moral v postopku same razlastitve sklicujoč se na določbe ZJC-B, upravni organ na podlagi dokazov in njihove presoje ugotavljati, ali je sicer ob vložitvi zahteve za razlastitev, po tem delu cestišča (dejansko stanje glede samega dela cestišča, ki je predmet razlastitve med strankama ni sporno), promet tudi dejansko potekal. Iz listin upravnega spisa je razvidno, da je bila zahteva za razlastitev Občine B. vložena na Upravno enoto Laško dne 27. 6. 2005. Iz izjav strank pa tudi same navedbe Občine B. je razvidno, da je tožnik ta del cestišča med stanovanjsko hišo in gospodarskih poslopjem, po katerem naj bi po podatkih spisa že okoli 30 let potekal promet, fizično zaprl z mehanskimi ovirami, glede na to, da je takšni vožnji začel nasprotovati. Med strankami tudi ni sporno, da gre za zemljišče, ki je v lasti tožnika, četudi je ta del ceste kategoriziran po Odloku o kategorizaciji občinskih cest v Občini B. kot javna cesta. Ne glede na to, da gre za zasebno lastnino, je glede na zgoraj navedeno zakonsko določbo ZJC-B, na katero se upravni organ sklicuje, razlastitev mogoča, vendar samo po izpolnjenem zakonskem pogoju dejanskega poteka cestnega prometa ob vložitvi zahteve za razlastitev (zakonsko dejansko stanje). Kot je iz večih izjav krajanov ... razvidno, je bila fizična zapora narejena koncem leta 2004 (pritožbena odločba navaja celo leto 2002), zahteva za razlastitev pa je bila vložena 27. 6. 2005, ves ta čas pa je nesporno med strankami, potekal promet po obvozni občinski makadamski cesti, parcelna številka 981/1 k.o. ...

Samo izvedeniško mnenje izvedenca A.A. v obravnavanem primeru ni bistveno za odločitev v tem sporu, kot to sicer pravilno zatrjuje tudi stranka z interesom (Občina B.), in četudi se tožeča stranka izrecno ne sklicuje na nepravilno uporabo materialnih določb ZJC-B, je sodišče po uradni dolžnosti, glede na to, da je zakonski dejanski stan, ki se nanaša na dejansko uporabo ceste ob vložitvi zahteve tudi del zakonske določbe tretjega odstavka 19. člena ZJC-B, ugotovilo, da glede na spisovno izkazano dejansko stanje, materialno pravo, ni bilo pravilno uporabljeno.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano upravno odločbo prvostopnega organa odpravilo po določbi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K točki 2 izreka:

Tožnik je ob vložitvi tožbe zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njegovi zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/07 - Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 350 € z 20% DDV.

K točki 3 izreka:

Sodišče je zahtevo stranke z interesom Občine B. za povrnitev stroškov postopka, ob primerni uporabi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, zavrnilo.