UPRS sodba IV U 100/2010

1.Tožba se zavrne.
2.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo predlog A.A. za napredovanje v naziv mentorica z dne 1. 3. 2000 zavrnila (1. točka izreka) in v 2. točki izreka ugotovila, da stroški postopka niso nastali. Pojasnila je, da gre v zadevi za postopek ponovnega odločanja, na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 20/2009-7 z dne 23. 9. 2009, kar pomeni, da je tožena stranka bila dolžna ob predlogu za napredovanje A.A. v naziv mentorica svetnica z dne 13. 1. 2000 upoštevati dokazila, ki jih je ob vlogi predložila predlagateljica in dokazila, ki jih je predložila stranka sama. Pri odločitvi je upoštevala Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – UPB2, 105/06, 216/07 in 65/08) ter Pravilnik o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive (Uradni list RS, št. 64/96), ki je veljal v času vložitve predloga za napredovanje stranke v naziv. Stranka bi za napredovanje v naziv mentorica morala izpolnjevati splošne in posebne pogoje za napredovanje v naziv, kot so določeni v Pravilniku. Ugotovljeno je bilo, da je ima stranka višješolsko izobrazbo iz razrednega pouka, opravljen strokovni izpit iz področja vzgoje in izobraževanja, ter da je bila v času, ko je začel veljati nov Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12-567/1996, v nadaljevanju ZOFVI), ki je za strokovne delavce, ki opravljajo vzgojno izobraževalno delo v šoli in vrtcu določil višjo stopnjo izobrazbe, to je visokošolsko izobrazbo ustrezne smeri, zaposlena na področju pravosodja, v Prevzgojnem domu B. Ker stranka v času uveljavitve novega zakona ni bila zaposlena v osnovni šoli ali glasbeni šoli, gimnaziji ali poklicni strokovni ter tehniški srednji šoli ali bila vzgojiteljica v domu za učence ali v dijaškem domu, je določba 146. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/96, v nadaljnjem besedilu ZOFVI) ne ščiti. To pomeni, da stranka nima ustrezne izobrazbe ali vzgojno izobraževalnega dela in ne izpolnjuje pogojev iz 2. člena Pravilnika, zato se njen predlog za napredovanje v naziv mentorica zavrne. Če bi imela stranka ob vložitvi predloga za napredovanje v naziv mentor, z delodajalcem Osnovno šolo C. sklenjeno pogodbo o izobraževanju, s katero bi se zavezala, da bi času določenem z vzgojno izobraževalnim programom pridobila ustrezno (to je visokošolsko izobrazbo), bi skladno z drugim odstavkom 2. člena Pravilnika lahko pogojno napredovala v naziv mentor. Odločitev o stroških je tožena stranka utemeljila z določbo 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je ravnateljica Osnove šole C. v D., 13. 9. 2000 za tožnico A.A. podala predlog za napredovanje za naziv mentor. A.A. je sicer izpolnjevala vse pogoje za napredovanja v ta naziv, bila je učiteljica z dolgoletno prakso poučevanja osnovnošolskih predmetov z učenci v osnovni šoli in mladostniki v Prevzgojnem domu B., kljub vsemu pa je bil predlog Osnovne šole C. že z odločbo z dne 14. 6. 2001 zavrnjen. Tožena stranka je upoštevaje odločbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 20/2009-7 z dne 23. 9. 2009 ponovno odločala o napredovanju tožnice v naziv in že petič odločila negativno, ne da bi pri tem upoštevala stališča vseh prejšnjih sodnih odločb Upravnega sodišča RS. Tožnica vlaga tožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Nesporno je, da je bila od 12. 10. 1994 do 8. 2. 1998, zaposlena v Prevzgojnem domu B., v katerem je opravljala vzgojno izobraževalno delo z delikventnimi mladostniki, ki so obiskovali osnovno šolo za odrasle in srednje šole raznih smeri. Tožnica je v Prevzgojnem domu B. opravljala izključno vzgojno izobraževalno delo, v skladu z učnimi načrti osnovnih in srednjih šol in ničesar drugega, bila je polno zaposlena in med njenim učno vzgojno delom z mladostniki in delom, ki bi ga opravljala v drugih javnih izobraževalnih šolah ni bilo nobene razlike, kar posledično pomeni, da tožnica izpolnjuje vse pogoje za napredovanje. Dokazila o tem se nahajajo v spisu tožene stranke. Dejstvo je tudi, da je Prevzgojni dom B. na podlagi odločbe Ministrstva za šolstva in šport RS, št. 601-87/89 z dne 16. 6. 1993, postal tudi vzgojno izobraževalna ustanova, saj je izpolnjeval vse pogoje za izvajanje srednješolskega izobraževanja za poklic ličar. Tožena stranka zato povsem napačno interpretira določbo 146. člena ZOFVI in to na škodo tožeče stranke. Prav tako je Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, ki je bil v veljavi v kritičnem času, v V. poglavju natančno opredeljeval pogoje in način prevzgojnega dela z mladoletniki. Prevzgojni dom B. je v kritičnem času izvajal tudi osnovnošolsko izobraževanje, v katerem je sodelovala tožnica kot učiteljica. 23. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij precizira način osnovnega šolanja v teh vzgojnih domovih in ga povsem izenačuje z osnovnošolskim izobraževanjem, zato ne obstoji noben tehten razlog, ki bi nasprotoval ugotovitvi, da je tožnica od leta 1994 do 1998 opravljala enako delo, kot v vsakem drugem javnem zavodu vzgoje in izobraževanja in se ji zaradi tega ta doba mora šteti v dobo pri napredovanju. Tožeča stranka sodišču predlagala, da razpiše glavno obravnavo, izvede ponujene dokaze in sprejme odločitev, da se odločba tožene stranke z dne 3. 2. 2010 odpravi in da se tožnici povrnejo stroški postopka.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka odločitev o zavrnitvi predloga za napredovanje v naziv mentorica z dne 1. 3. 2000 sprejela v ponovljenem postopku odločanja, v katerem je po ugotovitvi, da tožnice določba 146. člena ZOFVI ne ščiti, odločila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 2. člena Pravilnika.

Sodišče s takšno ugotovitvijo tožene stranka soglaša in v nadaljevanju pojasnjuje pomen določbe 146. člena ZOFVI, relevantne za odločitev v tej zadevi. Določba prvega odstavka 146. člena ZOFVI določa, da učitelji v osnovni in glasbeni šoli, v gimnaziji in v poklicni, strokovni ter tehniški srednji šoli in vzgojitelji v domu za učence ter dijaškem domu, ki so izpolnjevali z zakonom določene pogoje za opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela v osnovni in glasbeni šoli, zavodu za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, gimnaziji in v poklicni, strokovni in tehniški srednji šoli ter v dijaškem domu, lahko opravljajo vzgojno-izobraževalno delo tudi po uveljavitvi tega zakona. Gre za določbo, ki je začela veljati 15. 3. 1996, z dnem uveljavitve zakona in določbo katere skladnost z Ustavo Republike Slovenije je presojalo Ustavno sodišče v odločbi U-I-187/05, dne 18.10.2007. V tej odločbi je Ustavno sodišče Republike Slovenije pojasnilo, da je določba 146. člena prehodna določba, ki varuje zgolj tiste učitelje in vzgojitelje, ki so bili ob uveljavitvi ZOFVI v delovnem razmerju v vzgoji in izobraževanju in ki ob spremembi zakonodaje niso več izpolnjevali pogojev za opravljanje tega dela. Na podlagi te določbe jim je zakonodajalec zagotovil kontinuiteto zaposlitve v vzgoji in izobraževanju pod nespremenjenimi pogoji za nedoločen čas. Spregled izobrazbe za te osebe velja le za čas opravljanja vzgojno-izobraževalnega dela po uveljavitvi ZOFVI. To varstvo se pa ne razteza na učitelje in vzgojitelje, ki so zapustili delo v vzgojno-izobraževalnih ustanovah ali ga še bodo zapustili.

V obravnavanem upravnem sporu je torej sporno vprašanje, ali lahko tožnica napreduje v naziv mentorica po določbah ZOFVI in Pravilnika, ni pa sporno, da tožnica v času uveljavitve prehodne določbe 146. člena ZOFVI ni bila zaposlena v Osnovni šoli C., ampak pri Ministrstvu za pravosodje, Prevzgojni dom B. Ta podatek izhaja iz fotokopije delovne knjižice, ki dokazuje, da je bila tožnica v času od 12. 10. 1994 do 8. 2. 1998 zaposlena pri Ministrstvu za pravosodje, Prevzgojni dom B., dne 9. 2. 1998 pa se je zaposlila v Osnovni šoli C. Prav tako med strankama ni sporno, da ima tožnica višješolsko izobrazbo učiteljice razrednega pouka (pridobljeno 27. 11. 198), da ima opravljen strokovni izpit iz področja vzgoje in izobraževanja (1. 4. 1983) in da je na dan 10. 1. 2000 dopolnila 16 let in 11 dni dela v vzgoji in izobraževanju. Med strankama prav tako niso sporne listine, ki dokazujejo izpolnjevanje pogojev in določbe 18. člena, razdelka a) ter listine, ki dokazujejo udeležbo na raznih programih izobraževanja.

Med strankama ni sporen niti podatek, da je tožnica v Prevzgojnem domu B. opravljala delo predmetne učiteljice, kar izhaja iz listinam upravnega spisa priložene odločbe Ministrstva za pravosodje in upravo, št. 12/4-5-106/4-94 z dne 20. 10.1994 in prošnji za napredovanje priloženo potrdilo Ministrstva za pravosodje, Upravo za izvrševanje kazenskih sankcij, Prevzgojni dom B., št. 123-3/2003 0101 z dne 7. 3. 2003. Upravnemu spisu priložene odločbe o vpisu Srednje šole tehničnih strok in osebnih storitev Ljubljana, Srednje šole Trbovlje in Srednje lesarske šole Škofja Loka, kot dislociranih enot pri Prevzgojnemu domu B. dokazujejo, da so navedene izobraževalne organizacije z vpisom v razvid izobraževalnih organizacij pridobile pravico do izvajanja določenih programov s področja vzgoje in izobraževanja, te določbe pa ne dokazujejo, česar tožnica niti ne zatrjuje, da bi bila v teh izobraževalnih inštitucijah tudi zaposlena.

Navedeni podatki torej izkazujejo, da tožnica v času uveljavitve prehodne določbe 146. člena ZOFVI ni bila zaposlena v izobraževalnih inštitucijah navedenih v prvem odstavku 146. člena ZOFVI, saj kot takšne ni mogoče opredeliti dejavnosti Prevzgojnega doma B., ne glede na to, da je prevzgojni dom skladno z določbo 190. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij mladoletnikom dolžan omogočiti, da pridobivajo znanje, zlasti da dokončajo osnovnošolsko izobraževanje in si pridobijo poklic. V spornem postopku napredovanja ni mogoče upoštevani niti dejstva, da je bila tožnica v Prevzgojnem domu B. zaposlena na delovnem mestu predmetna učiteljica, saj boniteta 146. člena ZOFVI velja le za tiste delavce, ki so ob uveljavitvi ZOFVI opravljali delo na delovnem mestu, za katero po ZOFVI niso več izpolnjevali predpisanih pogojev in so po uveljavitvi tega zakona opravljali ta dela neprekinjeno. Ker se je v obravnavanem primeru tožnica zaposlila v Osnovni šoli C. po uveljaviti določbe 146. člena ZOFVI, to pomeni, da so zanjo ob tej zaposlitvi veljali izobrazbeni pogoji po določbah ZOFVI, kar pomeni, da prehodna določba 146. člena ZOFVI za tožnico ne more veljati. Tožnica torej tako, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka, ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja iz drugega odstavka 94. člena ZOFVI ter posledično ne izpolnjuje pogoja za napredovanje v naziv iz 2. člena Pravilnika.

Ker je torej sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.105/2006 in 62/2010-ZUS-1) zavrnilo.

K 2. točki izreka:

Tožnica je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnice zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka.