VSL sklep II Ip 6063/2011

Pritožba tretjih se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (I. točka, zavrnilni del II. točke v razmerju do tretjega J d.o.o. in III. točka izreka v razmerju do tretjih MB in JBK) potrdi.

Tretji in upnik sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovore tretjih zavrnilo (I. točka izreka), predlogu tretjega J d.o.o. za odlog izvršbe je delno ugodilo in izvršbo na dne 6. 1. 2011 zarubljenem traktorju Deutz Fahr Agroplus 85 (reg. št. LJ xxx, letnik 1998, 63 kW, št. šasije Dxxx, št. motorja xxx) odložilo do končane pravde zaradi nedopustnosti izvršbe na navedeno nepremičnino oziroma do poteka roka za začetek te pravde, v preostalem pa predlog navedenega tretjega za odlog izvršbe zavrnilo (II. točka izreka), predloga tretjih MB in JBK za odlog izvršbe je zavrnilo (III. točka izreka), odločitev o stroških postopka zaradi ugovora vseh treh tretjih pa je pridržalo do končanja pravd zaradi nedopustnosti izvršbe oziroma do poteka rokov za pričetek teh pravd (IV. točka izreka).

Zoper sklep so se vsi trije tretji po pooblaščencu pravočasno pritožili s skupno pritožbo. Izpodbijajo odločitev v I., III. točki izreka (MB in JBK) ter zavrnilnem delu II. točke izreka sklepa (J d.o.o.), uveljavljajo pa vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek, upniku pa naj se naloži plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede zavrnitve ugovora tretjih niso pritožniki navedli nobenega dejstva, obrazložitev pritožbe se vsebinsko nanaša na zavrnitev predlogov za odlog izvršbe. Ponavljajo navedbe v predlogih, da bi tretji utrpeli nenadomestljivo škodo, saj bi dolžnik ostal brez nujno potrebnih sredstev za opravljanje svoje dejavnosti, kar pa bi pomenilo njegov propad. Ravno zato, da bi dolžniku omogočili opravljanje dejavnosti in s tem izboljšanje finančnega položaja, so privolili, da stvari ostanejo v posesti in uporabi dolžnika. Sklicujejo se na uveljavljeno stališče sodne prakse, da ni mogoče enačiti nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ki bi jo utrpel tretji, s tisto, ki jo utrpi dolžnik (VSL sklep I Ip 1403/2008). Sodišče se do citiranega sklepa ni opredelilo. Nevzdržno je stališče, da imajo tretji pravico do odškodnine, saj bi to pomenilo, da bi bil vsak predlog tretjega za odlog izvršbe neutemeljen. Vendar pa odškodninski zahtevek, ki je lahko tudi neizterljiv, ni enak lastninski pravici na premičninah. Sodišče je v izpodbijanem sklepu navedlo, da tretji niso dokazali, da je dolžnik v tako hudi finančni stiski, da odškodnine za predmetne premičnine ne bi bil zmožen plačati. Prezrlo pa je, da so tretji v dokaz slabega finančnega stanja predložili izpis iz registra transakcijskih računov za dolžnika, iz katerega je razvidno, da ima dolžnik evidentirano pomanjkanje sredstev na računu za poplačilo obveznosti, do tega dokaza pa se sodišče ni opredelilo. Zavrnilo je tudi dokaz z zaslišanjem dolžnika. Tako ni ocenilo vseh dokazov in je posledično napačno ugotovilo dejansko stanje. Navajajo še, da sodišče pri presoji obstoja pogoja težko nadomestljive škode ni upoštevalo, da so tretji z zelo visoko stopnjo verjetnosti izkazali svojo lastninsko pravico na zarubljenih premičninah. Sodišče mora pri odločanju o predlogu tretjih za odlog izvršbe poleg verjetnega nastanka škode upoštevati še kriterij verjetnosti obstoja zatrjevane pravice, torej je potrebno tehtanje tako teže škodljivih posledic, ki grozijo z izvršbo, kot tudi verjetnost obstoja pravice, ki preprečuje izvršbo, in sicer tako, da ob zelo visoki stopnji izkaza pravice, ki preprečuje izvršbo, uporabi ustrezno milejšo presojo drugega odložitvenega pogoja, torej nastanka škodljivih posledic. V nadaljevanju navajajo dejstva, s katerimi utemeljujejo zatrjevano visoko stopnjo verjetnosti svoje lastninske pravice na zarubljenih predmetih. Očitajo storitev absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče presodilo, da tretji niso dokazali, da je dolžnik v tako slabem finančnem stanju, da ne bi bil zmožen plačati odškodnine, zavrnilo pa je dokazne predloge, s katerimi bi se to dejstvo dokazovalo (zaslišanje dolžnika, zaslišanje tretjih). Sodišče je sicer obrazložilo, zakaj je dokaz z zaslišanjem dolžnika in tretjih zavrnilo, in sicer da tretji z izvedbo teh dokazov ne bi mogli nadomestiti pomanjkljivih navedb v predlogih za odlog, vendar je ta obrazložitev neutemeljena. Sodišče je namreč izrecno navedlo, da tretji niso dokazali pravno relevantnega dejstva – dolžnikovega slabega finančnega stanja. Če bi sodišče štelo to dejstvo za dokazano, dodatni dokazi ne bi bili potrebni in bi jih sodišče lahko zavrnilo. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

Upnik je na pritožbo odgovoril in pritožbene navedbe zavrača ter smiselno predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Navaja, da so vse zarubljene premičnine nadomestljive in lahko dolžnik in tretji vse nadomestijo z nižjimi stroški, kot jih je do sedaj utrpel upnik, dolžniku pa predlaga, da poravna terjatev in zarubljene premičnine ostanejo. Dolžniku naj se naloži plačilo vseh stroškov tega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na to, da tretji v zvezi z zavrnitvijo njihovih ugovorov (I. točka izreka sklepa) niso navedli nobenih dejstev, odločitev pa izrecno izpodbijajo, je višje sodišče sklep v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Ker ni ugotovilo v navedeni določbi naštetih procesnih kršitev, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožba zoper I. točko izreka sklepa neutemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 73. člena ZIZ tretjemu v predlogu za odlog izvršbe ni treba izkazovati za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, če obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe izkaže s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine, ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana. Če pa verjetnosti obstoja svoje pravice ne izkaže na tak način, mora v predlogu izkazati za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo (drugi odstavek 73. člena ZIZ). Že zakon je torej opredelil kriterije za verjetnost nastanka škodljivih posledic za tretjega glede na stopnjo verjetnosti izkaza pravice, ki preprečuje izvršbo, tako da so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevanje izkaza zelo visoke verjetnosti, da imajo tretji lastninsko pravico na zarubljenih premičninah, kar bi zahtevalo tehtanje tako teže škodljivih posledic, ki grozijo z izvršbo, kot tudi verjetnosti obstoja pravice, ki preprečuje izvršbo, in sicer tako, da bi ob zelo visoki stopnji izkaza pravice, ki preprečuje izvršbo, sodišče uporabilo ustrezno milejšo presojo drugega odložitvenega pogoja, to je nastanka škodljivih posledic. O navedenem je odločilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-110/03-16, Up-631/03-13 z dne 14. 4. 2005, s katero je ugotovilo, da je prvi odstavek 73. člena takrat veljavnega ZIZ v neskladju z Ustavo, in do odprave ugotovljenega neskladja določilo način odločanja o predlogu tretjega v skladu z 22. točko obrazložitve odločbe. Neskladje z Ustavo pa je bilo odpravljeno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-C) na način, kot je sedaj predpisano v prvem in drugem odstavku 73. člena ZIZ.

Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tretji, razen glede traktorja Deutz Fahr Agroplus 85, verjetnosti obstoja svoje pravice na drugih predmetih izvršbe niso izkazali na način iz prvega odstavka 73. člena ZIZ, je bilo na njihovi strani trditveno in dokazno breme za izkaz verjetnosti, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpeli nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da prodaja zarubljenih premičnin sama po sebi še ne pomeni nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode tretjim in da je treba v vsakem primeru ta pravni standard presojati posebej. Res je v sodni praksi sprejeto stališče, da nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ki bi jo utrpel tretji, ni mogoče enačiti s tisto, ki jo utrpi dolžnik, torej da so glede presoje tega pogoja za odlog izvršbe kriteriji za tretjega nekoliko milejši kot za dolžnika, in da v določenih primerih ni izključeno, da že posledica same izvršbe za tretjega pomeni nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, ker tretji ne bo mogel doseči vrnitve predmeta. Vendar pa navedeno stališče ne odvezuje tretjega, da v predlogu za odlog izvršbe navede konkretna dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode zanj.

Tretji v pritožbi grajajo stališče sodišča prve stopnje, da škoda zanje ni težko nadomestljiva, ker imajo pravico do odškodnine. Graja tega stališča bi bila utemeljena, če bi tretji s konkretnimi, dokazno podprtimi, trditvami v predlogih uveljavljali, da jim bo težko nadomestljiva oziroma nenadomestljiva škoda nastala zato, ker ne bodo mogli dobiti vrnjenih prav (točno določenih) zarubljenih predmetov, česar pa niti v predlogih za odlog izvršbe niti v pritožbi ne zatrjujejo. Višje sodišče v zvezi s sklicevanjem na sklep I Ip 1403/2008 le pojasnjuje, da ne gre absolutno in brez pridržkov enačiti kriterijev glede izkaza nenadomestljive ali težko nadomestljive škode v primeru, ko se izvršba nanaša na prodajo nepremičnine, na kateri tretji uveljavlja kakšno svojo pravico, s prodajo premičnih stvari, ki jih je sicer mogoče nadomestiti.

Res je sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisalo, da tretji sicer navaja, da do odškodnine od dolžnika zaradi njegovega slabega finančnega stanja ne bo mogel priti, vendar pa ne dokaže, da je dolžnik v tako hudi finančni stiski, da odškodnine za navedene premičnine ne bi mogel plačati. Navedeno obrazložitev, da tretji niso „dokazali“ hude finančne stiske dolžnika, višje sodišče razume v povezavi z zadnjim odstavkom obrazložitve k II. in III. točki izreka sklepa, torej ne dobesedno, kot je zapisano, temveč da so navedbe v predlogih glede hude finančne stiske dolžnika pomanjkljive in da zaradi pomanjkljive trditvene podlage sodišče zavrača dokazne predloge. Tretji namreč v predlogih za odlog izvršbe le pavšalno, brez navajanja konkretnih dejstev, zatrjujejo, da bi dolžnik ostal v primeru takojšnje izvršbe traktorjev in boksov za konje brez nujno potrebnih sredstev za opravljanje dejavnosti, kar bi v sedanji situaciji pomenilo njegov propad, saj je dolžnik trenutno v zelo slabem finančnem stanju, in da bo v primeru prodaje tretji ostal brez lastninske pravice na stvareh, od dolžnika pa tudi ne bo mogel izterjati odškodnine. Tretji s tako pomanjkljivo trditveno podlago kljub dokaznim predlogom niso zadostili zahtevi po verjetnem izkazu nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode v skladu z drugim odstavkom 73. člena ZIZ in je tako tudi vsebinsko razumeti obrazložitev izpodbijanega sklepa, kljub neustreznemu zapisu, da tretji niso dokazali, da je dolžnik v hudi finančni stiski.

Višje sodišče je glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter petem in šestem odstavku 38. člena ZIZ. Tretji sami krijejo stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo niso uspeli in zato ni mogoče šteti, da bi jim jih upnik neutemeljeno povzročil. Upnik pa stroške odgovora na pritožbo krije sam, ker za izvršbo niso bili potrebni, poleg tega pa jih tudi ni opredeljeno navedel. Z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispeval k odločitvi o zadevi.