VSL sodba I Cp 3132/2011

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbo na plačilo 2.500,00 EUR in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča sta vložili pritožbo tožeča stranka sama in še njen pooblaščenec. Predlagata spremembo sodbe, podrejeno pa razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje.

3Kot pritožbene razloge navaja pritožba zastopnika tožeče stranke predvsem, da je v spornem pismu (zaradi katerega je tožeča stranka sploh sprožila sodni postopek zoper toženo stranko) mogoče najti žaljive vrednostne sodbe. Katere naj bi bile, pritožba tudi podrobno pojasnjuje. Zmotna naj bi bila ugotovitev sodišča, da je bila tožeča stranka pisec članka v reviji „X“. Šele 21. 02. 2008 je tožeča stranka izvedela za storjeno dejanje, in zato zahtevek ne more biti zastaran. Tožena stranka je bila v neopravičljivi zmoti glede tega, koliko denarja je bilo zbranega za vzdrževanje psov. To zato, ker sta bili tako sama tožena stranka, kot tudi njena hčerka, pooblaščeni za dvigovanje denarja.

4Tožeča stranka v svoji pritožbi meni, da je bila toženka dolžna odgovoriti na pismo Društva proti mučenju živali XY (v nadaljevanju: DPMŽ XY). Toženka je podala žaljive vrednostne sodbe. Toženka ni imela nobenega razloga verjeti, da se je tožeča stranka okoristila z zbranim denarjem. Zbiranje denarja je bilo pregledno. Za drugačne ugotovitve prvostopenjsko sodišče ni imelo nobene podlage. Nič spornega naj ne bi bilo pri organizaciji koncerta z Y SKUPINO. Tožeča stranka se tudi ne strinja z mnenjem sodišča, kaj pomeni „ogromno denarja“. Pritožba zanika, da bi tožeča stranka pisala o toženi stranki grde stvari v medijih. Tožeča stranka in DPMŽ sta se zgolj odzivala na javne neresnične in žaljive obtožbe tožene stranke. Nepravilno je stališče sodišča, da je tožeča stranka odprla svoj račun za zbiranje denarja. Napačno si sodišče razlaga izpoved tožeče stranke in priče o tem, kdo je vodil pregled nad zbranim denarjem.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Tožena stranka je v letu 1994 vodila zavetišče za pse. DPMŽ XY je za toženo stranko zbirala denar, in sicer prav z namenom vzdrževanja zavetišča za pse. Denar se je zbiral tako, da so ga darovalci nakazovali na društveni račun, pošiljali s poštnimi nakaznicami in darovali v gotovini. Če se je nakazoval po banki, se je denar zbiral na računu DPMŽ XY.

7Tožeča stranka je bila v letu 1994 predsednik DPMŽ XY. Sodelovanje med društvom in toženo stranko je trajalo do 25. 10. 1994, ko je bila v X sklicana tiskovna konferenca. Na njej je bilo objavljeno, da je tožena stranka odprla hranilno knjižico na svoje ime. Na tej hranilni knjižici se naj bi v prihodnje zbiral denar za zavetišče za pse. Neposredni razlog za ta sodni spor pa je bilo pismo z dne 30. 07. 2004. Tožena stranka je namreč poslala pismo (v nadaljevanju: pismo), naslovljeno na DPMŽ XY. Z njim je odgovorila na pismo, ki ga ji je že prej poslalo DPMŽ. Pismo tožene stranke (z dne 30. 07. 2004) je bilo po mnenju tožeče stranke žaljivo. Šele na glavni obravnavi dne 21. 02. 2008, ki je bila ob priliki nekega drugega sodnega spora, pa je tožena stranka pojasnila, da se je pismo nanašalo na tožečo stranko in ne na DPMŽ XY.

8V tej zadevi je tožeča stranka uveljavljala zahtevek zaradi posega v čast in dobro ime. Človekova čast in dobro ime sta ena od osebnostnih pravic, zato je pravni temelj za morebitno odgovornost 1. odstavek 134. člena OZ in ne v 1. odstavku 131. člena OZ. Tožeča stranka je zatrjevala, da ji je nastala nepremoženjska škoda. Podrobnosti o škodi in povrnitvi nepremoženjske škode so urejene v 179. členu OZ. Razlikovati je treba med mnenji in dejstvi (prim. odločbo VS RS, opr. št. II Ips 195/2010). Odgovornost v primeru posega v čast in dobro ime se ravna po obsegu varstva, ki ga nudi kazensko pravo. Če namreč ravnanje tožene stranke ne bi bilo kaznivo niti po določilih kazenskega prava, potem ni protipravno in za takšno ravnanje storilec posledično ne odgovarja.

9V tej konkretni zadevi se torej varstvo časti in dobrega imena ravna po določilih Kazenskega zakonika RS (Ur. l. RS, št. 63/94 z dne 13. 10. 1994 s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju: KZ), natančneje po 169. členu in naslednjem KZ. Za odločitev v tej zadevi sta odločilna dejanska stanova razžalitve (169. člen KZ) in pa žaljive obdolžitve (171. člen KZ). Razžalitev pomeni negativno vrednostno sodbo o drugem, žaljiva obdolžitev pa trditev o dejstvih, ki lahko prizadenejo čast ali dobro ime. Če pa oseba, ki trdi dejstva dokaže resničnost svoje trditve ali vsaj, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdila ali raznašala, storilec ne odgovarja za žaljivo obdolžitev (4. odstavek 171. člena KZ). Gre za pomemben, t. i. opravičbeni razlog, zaradi katerega je lahko izključena tudi odgovornost za civilni delikt. 4. odstavek 171. člena KZ sicer ne govori o zmoti, kot meni pritožba, temveč zahteva obstoj upravičenega razloga. Razlog pa je upravičen, če oseba, ki kaj trdi, sama dovolj skrbno preizkusi, ali bi trditev lahko bila pravilna. Opravičbeni razlog se v resnici približa zmoti.

10Pritožba tožeče stranke napada ugotovitve sodišča zato, ker naj bi bile toženkine priče pristranske. Takšne naj bi bile, ker so s tožnikom osebno in društvom samim v več sporih. Tožeča stranka ni navedla, v katerih sporih naj bi bile priče vpletene, in je že zato nemogoče presoditi, ali njegova trditev drži. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev tudi na listine, dokaze pa je ocenilo. Ni razloga, da bi pritožbeno sodišče ne verjelo ugotovljenim dejstvom, kolikor temeljijo na izpovedi prič. S takšnim pavšalnim izpodbijanjem ugotovljenih dejstev tožeča stranka seveda ne more uspeti. Glede samih dejstev se pritožbeno sodišče sklicuje na podrobne ugotovitve prvostopenjske sodbe.

I. Razžalitev

11Celoten spor je povezan z vsebino pisma. Razglabljanja tožeče stranke v svoji pritožbi, da bi morala tožena stranka odgovoriti DPMŽ XY, so brez pravnega pomena. Sodišče pač lahko presoja le tisto, o čemer je tožena stranka pisala. Komu bi sicer morala pisati, je za odločitev v sporu nepomembno.

12Že prvostopenjsko sodišče se je v prvostopenjski sodbi moralo ukvarjati s presojo, ali je bil del pisma žaljiv. Gre za stavek, v katerem tožena stranka trdi, da jo je začela tožeča stranka podlo medijsko napadati. Prvostopenjsko sodišče je bilo mnenja, da to ni bilo žaljivo, med drugim tudi zaradi konteksta. Takšno stališče napadata obe pritožbi. Pritožbeno sodišče meni, da je stališče prvostopenjskega sodišča pravilno. Kontekst pa je takšen: v pismu tožena stranka trdi, da jo je tožeča stranka začela napadati med drugim z navedbami o mamilarski dejavnosti. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so se po 25. 10. 1994 začeli medijski napadi tožeče stranke na toženo stranko, v katerih ni manjkalo negativnih, torej žaljivih vrednostnih ocen o toženi stranki: hijena na dveh nogah, pasja mama, gospa mučenica. Toženi stranki so se tudi očitale goljufije, ukvarjanje s kriminalom in drogami in mučenje živali (prvostopenjska sodba, oš. 20). Takšnega ravnanja pritožba tožeče stranka celo niti ne zanika. Opravičuje pa ga s tem, da je zgolj odgovarjala na neresnične in žaljive obdolžitve toženke. Katere naj bi bile te obdolžitve od konca leta 1994 do prejetja pisma v letu 2004 (torej v obdobju, v katerem so izhajali članki), pa tožeča stranka niti ne trdi in tudi dokazane niso bile. Pritožba torej skuša skonstruirati, da je tožeča stranka odgovarjala na obdolžitve tožene stranke, ki jih v resnici sploh ni bilo. Tudi če bi bile, bi bile žaljive in zato nedopustne. Pri tem je vseeno, ali bi tožeča stranka zgolj odgovarjala na domnevne trditve tožene stranke, ali pa je, kot je ugotovila prvostopenjska sodba, sama začela napadati toženo stranko.

13Ali je pri tem tožeča stranka sama storila kakšen civilen delikt (ali celo kaznivo dejanje) v razmerju do tožene stranke, pri tem ni pomembno. Pomembno pa je, da vsebujejo takšne vrednostne ocene toženke tudi ostro kritiko. Kdor tako ostro kritizira drugega, mora sam prenesti bolj ostro kritiko kot kdo drug. Takšno je tudi vrednotenje 4. odstavka 169. člena KZ. Glede na povedano je imelo prvostopenjsko sodišče prav, ko je odločilo, da je sicer šlo za ostro kritiko, vendar ne za žaljivo.

II. Žaljiva obdolžitev

14Prvostopenjsko sodišče se je tudi ukvarjalo z vprašanjem, ali je očitek v pismu, da je tožeča stranka ponovno dokazala izrazito profitne motive svoje živalovarstvene dejavnosti in da živalovarstveno dejavnost razume kot sredstvo za osebno materialno okoriščenje takšni, da pomenita žaljivo obdolžitev. Gre za trditve, ki so objektivno gledano takšne, da bi tožečo stranko lahko prizadele. Ker pa gre za trditve, tožena stranka za njih ne odgovarja, če dokaže vsaj to, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdila (4. odstavek 171. člena KZ). Takšne razloge je tožena stranka imela. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka zbirala denar na tri različne načine. Del darovalcev je denar podaril tako, da ga je nakazal preko banke, del je poslal denar preko poštnih nakaznic in del ga je prinesel gotovinsko (oš. 17 prvostopenjske sodbe). Tožeča stranka (v položaju predsednika DPMŽ XY) po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča toženi stranki ni izročila niti vsega denarja, ki se je zbral na računu. Tudi če sta tožena stranka in njena hčerka imeli vpogled v zbiranje sredstev preko banke na bančnem računu DPMŽ XY, ga nista imeli nad ostalima dvema načinoma pridobivanja denarja. Tožena stranka nikoli ni prejela s strani tožnika seznama o tem, kdo in koliko je prispeval za ohranitev zavetišča za pse (prvostopenjska sodba, oš. 14 in nasl.). Vse, kar je prejela, je bil pregled prispevkov („rekapitulacija“) do dne 22. 10. 1994. Ta pa je bila omejena zgolj na zbiranje denarnih darov na račun društva. Toženi stranki pa nikoli ni bil izročen niti ves denar, ki se je zbral preko bančnih nakazil. Da je bilo zbiranje sredstev netransparentno, je postalo očitno že po oktobru 1994, ko se je v medijih začela polemika s pozivi, naj tožeča stranka predstavi podatke o zbiranju denarja. Tega tožeča stranka ni nikoli storila. Ali je bilo pri tem zbranega veliko ali manj denarja, in koliko je „veliko“ denarja, je za samo odločitev v tej zadevi nepomembno.

15Da je bila ureditev denarnega poslovanja nepregledna, se je izkazalo zlasti po zaslišanju tožeče stranke in priče. E. D. je bila v letu 1994 članica DPMŽ XY. Tožeča stranka očita sodišču glede tega protispisnost njegovih ugotovitev, vendar brez razloga. Na zaslišanju dne 24. 11. 2010 je tožeča stranka izpovedala: „Ko mi sodnica predoči, da je iz navedenega mogoče zaključiti, da je del sredstev, ki je bil društvu izročen neposredno oz. po pošti bil na ta način izročen tudi toženki in da se torej na žiro računi nikoli ni nahajal povem, da se sedaj vsega v zvezi s tem ne spomnim, teh evidenc jaz tudi nisem vodil“. E. D. je na zaslišanju na vprašanje, kdo je urejal papirje v zvezi s prihodki in odhodki dne 10. 05. 2011 odgovorila takole: „Ja, g. T. je recimo te evidence vodil, tudi vse izpiske, ki je bilo, je pripravil, zložil ...“ Prvostopenjsko sodišče je pravilno sklepalo (oš. 16), da je priča D. demantirala izjavo tožeče stranke o tem, kdo je vodil račune.

16Potem ko je tožena stranka objavila, da bo odprla svoj račun za zbiranje prispevkov za vzdrževanje živali, je na sami tiskovni konferenci 25. 10. 1994 tožeča stranka teatralično odkorakala iz tiskovne konference, in potem so se začeli tudi napadi nanjo.

17Pri takšnem ravnanju tožeče stranke je očitno, da je imela tožena stranka utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je v pismu trdila, namreč da so tožečo stranko vodili profitni motivi, da je njena skrb za živali zgolj deklarirana. Seveda tudi ni bila dolžna začeti s kakšnimi postopki zoper tožečo stranko. Takšne pravne obveznosti ni imela in je niti pritožba ne zatrjuje. Pri tem je vseeno, ali je bilo zbranega veliko denarja ali malo, in koliko ga je bilo v resnici zbranega. Tožena stranka je imela dovolj razlogov, da je utemeljeno verjela, da se ves za zavetišče zbrani denar za ta namen ni porabil.

18V samem pismu tožena stranka ni določno trdila, da se je tožeča stranka osebno okoristila, temveč le, da je zelo verjetno storila. To pa zgolj izraža verjetnost, in je poleg tega glede na okoliščine tudi trditev, v katero je tožena stranka imela razlog verjeti. Nasprotnega namreč ni mogla preizkusiti, dokazov za nasprotno pa tudi sama tožeča stranka ni dala, čeprav je bila s časopisno polemiko k temu izzvana.

19Tožena stranka je v pismu res zapisala, da se ji zdi predlog glede oddajanja psov neokusna in nesramna provokacija. Šlo je za izražanje lastnega mnenja tožene stranke, ki pa se ni nanašalo naravnost na tožečo stranko. Izražanje je sicer ostro, vendar v mejah sprejemljivega. Že zato ne more imeti za posledico odgovornosti tožene stranke.

20Pritožba ima prav, da je tožnik na zaslišanju zanikal, da bi bil pisec članka v reviji X in da ni dokazano, da je bil on pisec članka. Resnično avtorstvo pa je za odločitev v tej zadevi tudi nepomembno. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil kot pisec članka v reviji sami navedena tožeča stranka in da je bil članek napisan v za tožečo stranko značilnem slogu. To pa je bilo zadosti, da je tožena stranka imela utemeljen razlog, da je verjela, da je bila prav tožeča stranka pisec, čeprav to v resnici ni bila.

21Pritožba tožeče stranke zanika, da bi bilo karkoli protipravnega v zvezi z organizacijo koncerta Y SKUPINE. Koncert je prvostopenjska sodba zgolj omenila v oš. 16 v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je ves denar izplačala toženi stranki. Karkšnegakoli očitka tožeči stranki, da je bilo njeno ravnanje v zvezi s koncertom napačno, pa v sodbi ni mogoče najti.

III. Zastaranje zahtevka

22Ker tožena stranka ni razžalila časti ali dobrega imena tožene stranke, je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Glede na to je odveč razpravljati, ali je bil tožbeni zahtevek v letu 2008, ko je bila tožba vložena, že zastaran. Zastara pač lahko le obstoječi, ne pa neobstoječi zahtevek. Prav tako je odveč vsako razpravljanje, kakšne duševne bolečine je tožena stranka trpela. Če ni bil storjen civilni delikt (134. člen OZ), njihove povrnitve pač ne more zahtevati.

23Pritožba je torej neutemeljena. Višje sodišče jo je zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na temelju 1. odstavka 351. in na temelju 353. člena ZPP.

24Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.