UPRS sodba II U 149/2011

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je gradbeni inšpektor tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naložil, da takoj ustavi gradnjo lesenega objekta tlorisne velikosti 6,0 x 4,0 m, zgrajenega na zemljišču s parc. št. 345/1, k.o. ... in vzpostavi zemljišče na svoje stroške v prejšnje stanje (1. in 2. točka izreka). S 3. točko izreka je inšpektor tožnika opozoril, da bo v primeru neizpolnitve zgoraj navedene obveznosti sprožen postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah. S 4. točko izreka je inšpektor odredil prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Razen tega je bilo še odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve in da bo o stroških izdan posebej sklep (5. in 6. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je gradbeni inšpektor ugotovil, da je tožnik na zemljišču, katerega lastnik je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in ga ima zavezanec v zakupu, zgradil lesen objekt brez ustreznega gradbenega dovoljenja. Objekt je bil zgrajen leta 1993 in ni priključen na javno infrastrukturo. Zavezanec objekt uporablja kot prostor za hrambo orodja in za počitek. Navedeno je bilo ugotovljeno ob inšpekcijskem pregledu in zaslišanju zavezanca dne 21. 7. 2010. S pričetkom gradnje brez gradbenega dovoljenja je kršena določba 1. odstavka 3. člena ZGO-1, ki določa, da se gradnja objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi gradbenega dovoljenja. Določbe ZGO-1 v 12.1. točki prvega odstavka 12. člena določajo, da nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja, kakor tudi, da se objekt, za katerega je bila z gradbenim dovoljenjem dovoljena nadomestna gradnja, v predpisanem roku ni odstranil.

2V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da leži obravnavani poseg po Odloku o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine Maribor za območje Mestne občine Maribor (MUV, št. 1/86-25/04 – v nadaljevanju Odlok), v območju drugih kmetijskih zemljišč. Na podlagi navedenega Odloka se obravnavani poseg ureja na podlagi Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove Maribora (MUV, št. 26/98-14/02 – v nadaljevanju PUP). Po določbi 10. člena PUP se na območju kmetijskih zemljišč dovoljeni naslednji posegi: vodno gospodarske ureditve, postavitev turističnih oznak in postavitev naprav za potrebe raziskovalne in študijske dejavnosti (meritve, zbiranje podatkov) iz česar izhaja, da gradnja na obravnavanem zemljišču po veljavni zakonodaji ni dopustna. Investitor na obravnavanem zemljišču nima pravico graditi, kar določa tudi pogodba o zakupu sklenjena med investitorjem in lastnikom zemljišča. Izpodbijana odločba je bila izdana glede 1. in 2. točke izreka na podlagi 152. člena ZGO-1, opozorilo iz 3. točke izreka na podlagi 3. odstavka 148. člena ZGO-1, izrečene prepovedi iz 4. točke izreka pa na podlagi 158. člena v zvezi s 152. členom ZGO-1.

3Po vloženi pritožbi je pritožbeni organ spremenil 4. točko izpodbijane odločbe glede izrečenih prepovedi in jo nadomestil z novo, s katero je določil, da se za sporni objekt prepoveduje izvedba komunalnih priključkov na objekte gospodarske in javne infrastrukture, njegova uporaba ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti v njem, promet z njim ter sklepanje drugih pravnih poslov, kot sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi, v ostalem pa je potrdil izpodbijano odločbo. Glede spremenjenih prepovedi je pritožbeni organ pojasnil, da se inšpekcijski ukrep po določbah 152. člena ZGO-1 izreče inšpekcijskemu zavezancu, zato se tudi prepovedi po določbah 158. člena ZGO lahko nanašajo le na tista dejanja, ki predstavljajo izvrševanje pravic in obveznosti inšpekcijskega zavezanca. V danem primeru je, v nasprotju z navedenim, organ prve stopnje izrekel tudi prepovedi, ki zemljiškoknjižnega lastnika predmetnega zemljišča omejujejo v izvrševanju pravic. V ostalem pa pritožbeni organ ugotavlja, da je gradbeni inšpektor nedvomno ugotovil, da tožnik za obravnavani objekt predpisanega gradbenega dovoljenja nima, da z gradbenim dovoljenjem ne razpolaga, tega pa tudi ne zatrjuje. Kot neutemeljeno zavrne pritožbeno navedbo, da je tožnik sporni objekt gradil leta 1994, ko je bila zakonodaja za graditev tovrstnih objektov ohlapnejša. Določbe 152. člena ZGO-1 veljajo tako za objekte, ki se gradijo, kot tudi za objekte, ki so v času odločanja že zgrajeni. Inšpekcijski ukrep namreč na zastara, ker zakon zastaralnega roka ne določa. Vendar pa sme gradbeni inšpektor ukrep odrediti le, če je tudi v času gradnje investitor moral za sporni objekt imeti ustrezno upravno dovoljenje za gradnjo, pa tega nima. V času gradnje spornega objekta je obravnavano vprašanje urejal Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), ki je v 50. členu določal, da mora investitor za graditev objektov in naprav ter za druge posege v prostor, pridobiti lokacijsko dovoljenje oziroma odločbo o dovolitvi priglašenih del po določbah 62. člena istega zakona, če je šlo za dela in objekte iz 51. člena ZUN, za katero lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno in je zanje zadostovala priglasitev. Ustrezno upravno dovoljenje je bil investitor dolžan pridobiti preden je začel s posegom v prostor. Da bi razpolagal s kakšnim upravnim dovoljenjem pa iz predložene dokumentacije ni razvidno oziroma tega tudi tožnik ne zatrjuje. Sporni objekt je tako nedvomno nelegalna gradnja, saj je tožnik zanj moral pridobiti ustrezno upravno dovoljenje, tako po predpisih, ki so veljali v času gradnje spornega objekta, kot po sedaj veljavnem ZGO-1.

4Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da je bila lesena uta zgrajena v soglasju s prvotnima najemodajalcema, to je z A. in B. Ob sklenitvi zakupne pogodbe s Skladom kmetijskih zemljišč je bila uta že zgrajena in v dogovoru ni bilo nikakršne prepovedi izgradnje lesene lope, zato si v tistem času ni pridobil ustreznega dovoljenja, kar pa bi vsekakor storil, če bi ga lastnik na to opozoril. Ob najemu je bilo zemljišče zapuščeno, zaraščeno in neurejeno. Ob ureditvi je potreboval orodje in manjšo lopo, ki jo je uporabljal za shranjevanje orodja, pridelkov in za lastne potrebe. Zemljišče je ves čas vzdrževal kot dober gospodar. Pove še, da je v pokoju in mu vrt, ki ga obdeluje žena tudi zaradi bolezni in nizke pokojnine, ogromno pomeni zaradi vrtnin, ki jih tam pridelajo. Zaradi bolezni objekta ne more odstraniti, smiselno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

5Tožba ni utemeljena.

6Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Nedovoljena gradnja je nelegalna gradnja, neskladna gradnja, nevarna gradnja in nelegalni kop (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (točka 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

7Kot izhaja iz ugotovitev upravnega postopka je tožnik brez gradbenega dovoljenja oziroma drugega upravnega dovoljenja, ki bi ga za takšno gradnjo moral imeti, zgradil leseno lopo tlorisne velikosti 6,0 x 4,0 m na zemljišču s parcelno št. 345/1, k.o. ... Tožniku je bilo že v upravnem postopku pojasnjeno, da tudi za gradnjo tovrstnega lesenega objekta potrebuje gradbeno dovoljenje ali vsaj upravno dovoljenje in da tovrstna gradnja na spornem območju tudi po določbah PUP-a ni dovoljena.

8V skladu z zgoraj navedenimi določili prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je predmetni objekt nelegalna gradnja, saj je bil izveden brez gradbenega dovoljenja. Ker sta upravna organa pravilno ugotovila, da gre za nelegalno gradnjo, sta tudi pravilno odredila ukrepe, ki jih gradbeni inšpektor odredi pri nelegalni gradnji in jih določa 152. člen ZGO-1. ZGO-1 v 152. členu določa, da v primeru nelegalne gradnje inšpektor odredi, da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Po presoji sodišča je bilo navedeno določilo pravilno uporabljeno, saj tožnik ni izkazal, da je za sporni objekt, za gradnjo katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje tudi pridobil. Ker gre torej v tem primeru za nelegalno gradnjo, je izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 utemeljen. Na takšno odločitev tudi ne vplivajo osebne okoliščine, ki jih tožnik navaja v tožbi.

9Izpodbijani upravni akt je torej po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.