VSRS Sklep II DoR 17/2012

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali je pravilno stališče višjega sodišča, da bi moral tožnik v okviru tožbenega zahtevka zahtevati tudi parcelacijo dela nepremičnine, glede katerega je uveljavljal pridobitev lastninske pravice.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik lastnik funkcionalnega zemljišča površine 63 m2 na parc. št. 1893 k.o. ..., ki spada k njegovi stanovanjski hiši .., stoječi na isti parc. št., kar je toženka dolžna priznati in dopustiti vknjižbo lastninske pravice po uradni dolžnosti.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da del zemljiške parcele, čeprav opisno opredeljen, brez ustreznega načrta parcelacije ne more biti predmet lastninske pravice oziroma vknjižbe. V zemljiško knjigo se lahko vpisujejo le nepremičnine, ki so lahko samostojen predmet stvarnih pravic. Tožnik je bil tekom postopka pozvan, da ustrezno dopolni svoje trditve in dokazne predloge, vendar sklepu ni sledil.

3Predlog za dopustitev revizije vlaga tožnik. V njem navaja, da je iz izpiska iz zemljiške knjige razvidno, da je nepremičnina vpisana kot družbena lastnina z enakimi podatki, s katerimi sedaj zahteva, da se vpiše lastninska pravica na njegovo ime. Za del nepremičnine – stavbišče, površine 71 m2, ima predlagatelj sklenjeno prodajno pogodbo in zemljiškoknjižno dovolilo. Zaradi tega v tej pravdi ni imel pravnega interesa vtoževati lastninske pravice na tem delu nepremičnine. Za dvorišče kot funkcionalno zemljišče pa mu ni bilo treba predlagati nobene parcelacije, saj je na površini tega dvorišča postal lastnik po sili zakona. S pravnomočno sodbo, ki bi ugotavljala to dejstvo, in s kupoprodajno pogodbo, bi predlagatelj dosegel vpis lastninske pravice na svoje ime na celotni nepremičnini. V zemljiški knjigi bi se po tem vpisu spremenilo le to, da bi se namesto družbene lastnine vpisala lastninska pravica na predlagateljevo ime. Parcelacija bi bila potrebna samo v primeru, če bi bilo sporno, ali dvorišče površine 63 m2 predstavlja v celoti funkcionalno zemljišče k tožnikovi hiši. To pa med pravdnima strankama ni bilo sporno niti v odgovoru na tožbo niti v kasnejših navedbah. Toženka je šele na obravnavi dne 31. 1. 2011, ko je bila že prekludirana, navedla, da sporno dvorišče ni v celoti funkcionalno zemljišče k tožnikovi hiši. Predlagatelj meni, da je višje sodišče odstopilo od prakse Vrhovnega sodišča in se pri tem sklicuje na zadevo II Ips 262/2009. Izpostavlja naslednje pravno vprašanje:»Če je nepremična vpisana v zemljiški knjigi kot parc. št. 1893 – stavbišče s stanovanjsko hišo ... 71 m2, dvorišče 63 m2, ob nespornem dejstvu, da ima kupec sklenjeno prodajno pogodbo in zemljiškoknjižno dovolilo za hišo s stavbiščem, ter ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je kupec hiše ob njenem nakupu pridobil pravico uporabe na dvorišču in je to pravico imel ob uveljaviti Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, ali je v dani situaciji zakonita zahteva višjega sodišča, da se mora delu nepremičnine, ki je opisan kot dvorišče površine 63 m2, določiti posebna parcelna številka, da bi se lahko ugodilo tožbenemu zahtevku, da je kupec postal lastnik tudi tega dela nepremičnine, ali pa zadošča označba, kot je zapisano v tožbi, dvorišče površine 62 m2 parc. št. 1893 k.o. ...«.

4Predlog je utemeljen.

5Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) so v obravnavanem primeru podani glede pravnih vprašanj, opredeljenih v izreku tega sklepa. Zato je Vrhovno sodišče v tako začrtanem obsegu revizijo dopustilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).