UPRS sodba II U 374/2011

Tožba se zavrne.
Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Davčni urad Murska Sobota je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril dohodnino za leto 2009 v znesku 4.793,51 EUR in mu naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami v znesku 2.445,50 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da se tožniku na podlagi 10. in 11. odstavka 114. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 do 20/09, v nadaljevanju ZDoh-2) pri odmeri prizna sorazmerni del posebne olajšave za vzdrževana otroka A.A. in B.B., glede na to, da se zavezanca nista sporazumela, kdo izmed njiju bo za posameznega družinskega člana uveljavljal olajšavo.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-01-193/2011-10 z dne 18. 8. 2011 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Po dopolnitvi ugotovitvenega postopka, v katerem je bila tožniku udeležba v postopku omogočena, pritožbeni organ izpodbijano odločbo potrdi kot pravilno in zakonito. Takšna je po presoji pritožbenega organa odločitev tudi v delu, ki se nanaša na posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane.

Zavezancem, ki vzdržujejo družinske člane, se v skladu s 114. členom ZDoh-2 kot posebna davčna olajšava prizna zmanjšanje letne davčne osnove. Po tem členu se v davčnem letu za istega vzdrževanega družinskega člana prizna posebna olajšava samo enemu zavezancu, drugemu pa le morebitna razlika do celotne višine olajšave (10. odstavek). Če se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal posebno olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, se prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave (11. odstavek). Za otroka, za katerega zavezanec na podlagi sodne odločbe, sporazuma ali dogovora o preživljanju, sklenjenega po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, prispeva za njegovo preživljanje, lahko zavezanec uveljavlja posebno olajšavo. Če je prispevek zavezanca manjši od njemu pripadajočega dela posebne olajšave ali če zavezanec ne prispeva za preživljanje otroka, se razlika do njemu pripadajočega dela ali celotni del njemu pripadajoče posebne olajšave prizna staršu, kateremu je otrok zaupan (12. odstavek). Glede na 2. odstavek 114. člena ZDoh-2 in Pravilnik o določitvi olajšav in lestvice za odmero dohodnine za leto 2009 (Uradni list RS, št. 119/08), znaša za leto 2009 olajšava za prvega vzdrževanega otroka 2.251,46 EUR, za drugega vzdrževanega otroka pa 2.447,62 EUR.

Za otroka A.A. in B.B. je olajšavo uveljavljala tudi mati otrok, ki je v letu 2009 za A.A. (neposredno) prispevala 1.129,89 EUR, za mladoletnega B.B. pa (tožniku) 869 EUR. Ker njen prispevek za A.A. po višini ustreza sorazmernemu delu posebne olajšave za prvega otroka, je tožniku pravilno priznan sorazmerni (polovični) del olajšave za prvega otroka, in sicer 1.125,73 EUR. Za B.B. je prispevala manj od pripadajočega dela posebne olajšave in je zato tožniku poleg sorazmernega dela olajšave za drugega otroka (1.223,81 EUR) priznana še razlika do pripadajočega sorazmernega dela olajšave v znesku 354,31 EUR, skupaj 1.578,12 EUR.

Tudi olajšavo za hčerko C.C., ki tožniku z izpodbijano odločbo ni priznana, sta uveljavljala oba starša. Tožnik je bil zato pred izdajo izpodbijane odločbe pozvan k predložitvi dokazil o plačanem prispevku za preživljanje in potrdila o šolanju. V telefonskem razgovoru je povedal, da s pisnimi dokazili ne razpolaga in jih zato ne more predložiti. Predlagal je, da organ dokazila in podatke o preživnini pridobi od hčerke C.C. Ta je na poziv organa pisno izjavila, da v letu 2009 od očeta preživnine ni prejemala. Ker tožniku v postopku na prvi stopnji ni bilo omogočeno, da se izreče o hčerkini izjavi, mu je to omogočil pritožbeni organ. V izjavi, ki jo je v tej zvezi podal tožnik, se sklicuje na izvensodno poravnavo z dne 26. 3. 2003 in navaja, da je bila izjava hčerke vsaj delno motivirana s strani tožnika, saj obstaja izvensodna poravnava, prav tako pa tudi zakonska dolžnost staršev, da preživljajo svoje otroke, v primeru študija tudi po 26. letu starosti. K preživljanju hčerke je prispeval vse leto tako v denarju kot v materialni obliki. Dogovorjena sta bila, da ji tožnik denar daje ob priložnostih, saj ni bilo potrebe po plačevanju preživnine v točno določenem času. Tako naj bi ji dal v denarju približno 600 EUR, oskrboval pa naj bi jo tudi s hrano in kril stroške prevoza. Skupen znesek za preživljanje naj bi tako znašal 1.490 EUR. Pritožbeni organ je dodatno poizvedbo opravil pri hčerki C.C., ki je naposled izjavila, da se za leto 2009 sicer ne spomni vsega, da pa naj bi od tožnika prejela denar ob posebnih priložnostih in sicer skupno od 150 do 200 EUR. Navedla je tudi, da se je na Gorenjsko nekajkrat peljala s sestro, ki je vozila tožnikov avto, prav tako pa je od očeta dobila nekaj vina, domačih klobas, bilo pa je tudi nekaj piknikov. Tožnik je po seznanitvi z izjavo hčerke navedel in vztrajal, da znaša njegov prispevek za preživljanje hčere C.C. 1.290 EUR. Hči je po mnenju tožnika potrdila prejemanje sredstev za preživljanje, v zvezi z zneski, ki jih navaja, pa opozoril na njeno izjavo, da se vsega ne spominja. Tožnik se tudi ne strinja s stališčem, da gre le za občasna darila. Ima tri otroke, od katerih sta mu dva zaupana v vzgojo in varstvo, vsi trije pa so zanj enakovredni in zanje stori vse, da v življenju uspejo. Hčerki C.C. je pomagal pri preživljanju in predvsem pri dokončanju študija. Na tej podlagi pritožbeni organ ugotavlja, da tožnik zatrjevanega preživljanja hčerke C.C. ni uspel dokazati. Sama obveznost preživljanja dejanskega preživljanja ne dokazuje. Tega tudi ne dokazuje dejstvo, da hčerka izpolnitve obveznosti po sklenjeni izvensodni poravnavi ni sodno uveljavljala. Dokaz z zaslišanjem hčerke je predlagal tožnik sam, v kasnejših vlogah pa z navedbami o izsiljenih izjavah oziroma o izjavi na podlagi dogovora s tožnikom, izpodbija verodostojnost edinega predlaganega dokaza. Glede na izvedene dokaze pritožbeni organ sklene, da tožnik hčerke C.C. v letu 2009 ni preživljal, da jo je oskrboval le priložnostno ob njenih obiskih in slavjih. Hčerko je občasno obdaroval, kot je to običajno med družinskimi člani, preživljanja pa ni uspel dokazati. V zadevi je po mnenju pritožbenega organa očitno, da se je hči v letu 2009 preživljala drugače. Interes tožnika je doseči nižjo davčno obveznost in tudi zato njegovim izjavam ni mogoče zaupati. Slediti je le izjavi hčere, kolikor se pokriva z navedbami tožnika. Ta pa potrjuje prejem od 150 ali 200 EUR, nekaj hrane in pomoč pri občasnemu prevozu na Gorenjsko in torej le prejem tožnikovih občasnih daril.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vztraja, da bi mu posebna olajšava za hčerko C.C. morala biti priznana. V ugovoru zoper informativni izračun je uveljavljal, da se mu za hčerko C.C. posebna olajšava prizna za vseh 12 mesecev in ne le za 11 mesecev, kot mu je bila priznana v informativnem obračunu. Navedel je tudi, da za A.A. in B.B. olajšava ni pravilno izračunana. V postopku mu ni bila omogočena neposredna izjasnitev glede višine sredstev za preživljanje hčerke C.C. Po prvem vabilu, ki je bilo tožniku vročeno prepozno, tožnik ponovnega vabila ni prejel. Prvostopni organ je svojo odločitev oprl le na izjavo hčerke. Z izpodbijano odločbo je korigiral višini posebne olajšave za A.A. in B.B., posebne olajšave za C.C., pa tožniku brez vsakršne obrazložitve ni priznal niti za obdobje, za katero mu je bila po informativnem obračunu priznana. Šele v pritožbenem postopku je bil tožnik pozvan k pisni izjavi glede višine prispevka za preživljanje. Nepravilnost odločbe dokazuje z odločbami o odmeri dohodnine za predhodna davčna obdobja in za leto 2010, s katerimi mu je bila posebna olajšava za hčerko C.C. upoštevana. Navaja še, da sta bila leta 2004 s sodno odločbo takrat še mladoletna otroka A.A. in B.B. dodeljena njemu, materi pa naloženo plačevanje preživnine, ki ji je v obliki davčnih olajšav praktično v celoti povrnjena. Za polnoletno hčerko tožnik skrbi bistveno bolj kot njena mati, česar pa davčni organ ne prizna in prispevek tožnika, s sklicevanjem na hčerkino izjavo, označi zgolj kot „običajno darilo“. Po tej logiki ima tožnik, ki skrbi za dva šoloobvezna otroka in C.C. pravico do približno polovične olajšave za A.A. in B.B., za C.C. pa nič, bivša žena, ki ji je z davčno olajšavo vrnjena praktično vsa preživnina, pa še do celotne olajšave za C.C., kar je po mnenju tožnika v njegovo škodo in nepravično. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne Davčnemu organu Murska Sobota v ponovno odločanje na način, kot je predlagan v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti sodbe dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz drugostopne odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane odločitve, s katerimi pritožbeni organ dopolni pomanjkljivo obrazložitev odločbe prve stopnje. Nanje se sklicuje in jih skladno s pooblastilom iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) na tem mestu ponovno ne navaja.

Ko gre za otroka po dopolnjenem 26 letu starosti, zakon preživninske obveznosti staršev ne določa. Kljub temu, ob upoštevanju izkazane družinske solidarnosti, ZDoh-2 znižanje davčne osnove pod predpisanimi pogoji omogoča tudi za otroka, starejšega od 26 let.

V zadevi ni spora, da se tožnikova hčerka C.C. (roj. 1981) po določbah 115. člena ZDoh-2 šteje za vzdrževanega družinskega člana. Sporno je vprašanje, ali jo je tožnik v letu 2009 dejansko preživljal, kar je skladno s 114. členom ZDoh-2 pogoj za priznanje olajšave. Dejanskega preživljanja hčerke tožnik tudi po presoji sodišča ni dokazal. Prispevkov v denarju in hrani, ki jih opisuje v svoji izjavi, tudi po presoji sodišča ni mogoče obravnavati kot preživninskih oziroma takih, ki predstavljajo stalni vir za preživljanje. Tudi iz izjav tožnika namreč sledi, da je hčerki denar izročal ob osebnih in družinskih praznikih, zato gre tudi po presoji sodišča za priložnostna darila in ne, kot trdi tožnik, za njegov prispevek za preživljanje. Vzdrževanje oziroma preživljanje namreč pomeni prispevek za kritje tekočih življenjskih potreb. To pa je mogoče le, če gre za prispevek trajne narave in ne za priboljšek, kakršne si jih v običajnem razmerju medsebojno naklanjajo starši in otroci. Navedeno ne pomeni, da tožnik v razmerju do hčerke C.C. ni ravnal kot dober oče, torej skladno z njenimi potrebami. Teh pa, kot smiselno izhaja iz izjave C.C. z dne 20. 7. 2011, v smislu potrebe po preživljanju v obravnavanem davčnem obdobju ni bilo. Odmerne odločbe za predhodna davčna obdobja in za leto 2010 preživljanja hčerke v letu 2009 ne dokazujejo. Priznanje posebne olajšave tožnikovi bivši ženi ni predmet tega postopka. Glede na tožbene navedbe pa sodišče poudarja, da je priznanje olajšave za hčerko pri obeh zavezancih pogojeno z dejanskim prispevkom za preživljanje.

Ker iz navedenih razlogov tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1). V zadevi je odločilo brez glavne obravnave, ker so bili vsi dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v davčnem postopku. Izrek o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.