VSL sodba I Cpg 162/2011

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka 1. in prvi odstavek 2. točke izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 3.666,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 19075/2009 z dne 20. 03. 2009, ostane v veljavi tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 443.168,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska glavnice 258.559,84 EUR in od zneska stroškov 154,84 EUR od dne 05. 02. 2009 dalje do plačila in od zneska obresti 184.454,10 EUR od dne 09. 02. 2009 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke v znesku 16.926,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 2. točke izreka). V presežku glede teka zakonskih zamudnih obresti za pravdne stroške za čas od izdaje sodne do poteka 15 dnevnega paricijskega roka je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo (drugi odstavek 2. točke izreka).

2Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Iz pritožbenih navedb izhaja, da ne izpodbija odločitve v drugem odstavku 2. točke izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

3Tožeča stranka odgovarja na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka (kot posojilodajalka) od tožene stranke (kot posojilojemalke) zahteva plačilo neplačanih obveznosti po treh kreditnih pogodbah, in sicer po Pogodbi o kratkoročnem kreditu, št. 9078/08-420 z dne 10. 07. 2008 (A4), po Kreditni pogodbi št. 266/06-420 z dne 16. 03. 2006 (A5) in po Kreditni pogodbi št. 656/05-420 z dne 30. 11. 2005 (A6). Tožbeni zahtevek zajema znesek zapadlih in neplačanih glavnic, pogodbenih obresti, zakonskih zamudnih obresti in stroškov, ki so nastali v zvezi z vsemi navedenimi kreditnimi pogodbami.

6Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo, potem ko je za vsako izmed sklenjenih pogodb ugotovilo, da je zahtevek iz vseh zgoraj navedenih naslovov utemeljen. Pritožba obrazloženo izpodbija (zgolj) odločitev o utemeljenosti zahtevka po Kreditni pogodbi št. 656/05-420 z dne 30. 11. 2005 (v nadaljevanju Pogodba). Sodišču prve stopnje očita, da bi moralo upoštevati dejstvo, da je bila terjatev iz Pogodbe, neodvisno od zapadlosti določeni v bianko menici, ob vložitvi predloga za izvršbo že zastarana.

7Po presoji pritožbenega sodišče pritožbeni očitek ni utemeljen. Pritrditi je sicer pritožbi, da v primerih, kadar sta remitent in trasant tudi upnik in dolžnik iz temeljnega posla (kot je to v zadevnem primeru), menična obveznost ni postala abstraktna, temveč je ostala kavzalna, vezana na temeljni posel. Tožena stranka je zato zoper tožečo ohranila vse ugovore iz temeljnega posla, tudi ugovor zastaranja (1). Ni pa mogoče slediti pritožbenemu zatrjevanju, da je bila vtoževana terjatev po posojilni Pogodbi v času vložitve predloga za izvršbo že zastarana.

8Tožena stranka je ugovor zastaranja terjatve utemeljevala z določbo 11. člena Pogodbe, po kateri je imel posojilodajalec (tožeča stranka) pravico, da pogodbo predčasno odpove in zahteva vračilo celotnega koriščenega kredita z obrestmi in eventualnimi pripadajočimi stroški, če kreditojemalec (tožena stranka) ne poravna katerekoli denarne obveznosti ob njeni zapadlosti. Ker je bila tožena stranka, po njenih navedbah, v zamudi že s plačilom prvega obroka (ta je zapadel 03. 01. 2006), bi tožeča stranka že takrat lahko odstopila od pogodbe. Zato je, po razlogovanju tožene stranke, šteti, da je bila terjatev ob vložitvi predloga za izvršbo (09. 02. 2009) že zastarana.

9Po presoji pritožbenega sodišča je zmotno razumevanje tožene stranke glede nastopa in učinkov odstopa od pogodbe. Slednji namreč predstavlja enostransko oblikovalno upravičenje pogodbi zveste stranke (v zadevnem primeru tožeče stranke), kadar ta v pogodbi z zaporednimi obveznostmi ob neizpolnitvi ene obveznosti presodi, da je iz danih okoliščin očitno, da tudi preostale obveznosti ne bodo izpolnjene (108. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Od pogodbi zveste stranke ni mogoče zahtevati, da poda odstopno izjavo že ob prvi zamujeni oz. neizpolnjeni obveznosti, ampak lahko odstopi v primernem času po katerikoli neizpolnitvi zaporedne obveznosti (2). Navedeno pomeni, da je bila uporaba odstopnega upravičenja ob upoštevanju neplačila posameznih obrokov posojila s strani tožene stranke v celoti v diskreciji tožeče stranke in ta je od Pogodbe odstopila leta 2009. Ne drži torej pritožbena navedba, da je zastaralni rok za zastaranje glavnice po Pogodbi pričel teči 04. 01. 2006.

10Neprerekane so trditve tožeče stranke, da s tožbenim zahtevkom (med drugim) terja plačilo glavnice po Pogodbi v skupni višini 106.559,94 EUR, kar predstavlja 16 neplačanih zapadlih obrokov v obdobju od novembra 2007 do vključno februarja 2009 (tč. VIII pripravljalne vloge z dne 12. 10. 2010, list. št. 50). Zapadlost neplačanih obrokov pred odstopom od pogodbe se ugotavlja za vsako posamezno dajatev (anuiteto) posebej, enako se presoja njihovo zastaranje (drugi v zvezi s prvim odstavkom 347. člena OZ).

11Ob upoštevanju zastaralnega roka treh let (347. člena OZ) terjatve iz naslova posamičnih zapadlih in neplačanih obrokov (nastalih do odstopa od Pogodbe, ki so predmet tega zahtevka) na dan vložitve predloga za izvršbo (09. 02. 2009) niso bile zastarane. Ugovor zastaranja obveznosti iz temeljnega posla torej ni utemeljen, zato je odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti v pritožbi izpodbijanega dela zahtevka pravilna.

12Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških

13Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške in plačati tožeči stranki njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Le-ti zajemajo 3.035,20 EUR nagrade za pritožbeni postopek (tar. št. 3210), 20,00 EUR stroškov (tarif. št. 6002) in 20% DDV. Tožena stranka je tako tožeči stranki dolžna povrniti pritožbene stroške v skupni višini 3.666,24 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen OZ).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 106/2007 z dne 23. 10. 2008 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 482/2005 z dne 23. 11. 2006.

(2) Tako tudi M. Juhart, Komentar obligacijskega zakonika, GV založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 583.