UPRS sklep I U 1592/2011

Tožba se zavrže.

Toženka je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka zavrgla tožnikovo prošnjo za podaljšanje roka za izpolnitev inšpekcijskega ukrepa iz inšpekcijske odločbe št. 06122-3060/2007/10 z dne 5. 12. 2007, v 2. točki pa je zavrgla njegov predlog za odlog izvršbe.

Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je bilo tožniku z omenjeno inšpekcijsko odločbo, ki mu je bila vročena 7. 12. 2007, naloženo, da v roku 8 mesecev od vročitve odločbe odstrani stanovanjski objekt na zemljišču parc. št. 1044/ k.o. ... Ta rok je bil na tožnikovo prošnjo večkrat podaljšan. V zvezi z odlogom izvršbe pa upravni organ pojasnjuje, da sklep o izvršbi sploh še ni bil izdan, zato tudi ni mogoče predlagati njenega odloga.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil.

Tožnik navaja, da vlaga tožbo zaradi zavrnitve podaljšanja roka za izpolnitev inšpekcijskega ukrepa, predlaga pa odpravo upravnih aktov obeh stopenj.

Tožba ni dovoljena.

Tožniku je bilo že v sodbi I U 2010/2010 z dne 20. 1. 2011 pojasnjeno, da sklep o zavrženju zahteve za podaljšanje roka, ki je bil določen v inšpekcijski odločbi za izpolnitev inšpekcijskega ukrepa, ni upravni akt v smislu 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

V skladu z navedeno določbo sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je po 2. odstavku 2. člena upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, če pa gre za akte, ki pomenijo procesno odločitev, so ti predmet presoje le, če tako določa zakon.

Po 2. odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sodišče ugotavlja, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o zavrženju tožnikove zahteve za podaljšanje roka za izpolnitev naloženega inšpekcijskega ukrepa, ki je bil določen že v izvršilnem naslovu (inšpekcijski odločbi z dne 5. 12. 2007) sicer upravni akt procesne narave, vendar ne predstavlja sklepa, s katerim bi bil inšpekcijski postopek obnovljen, ustavljen ali končan.

Poleg tega se z navedenim sklepom ne odloča o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, določeni v materialnem predpisu. Že Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. I Up 455/2008 z dne 1. 10. 2009 zavzelo stališče, da rok za izpolnitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe ni procesni rok, ker se ne nanaša na opravljanje dejanj v postopku, ampak je o njem odločeno že z inšpekcijsko odločbo, saj se nanaša na samo obveznost, naloženo z inšpekcijskim ukrepom. Tako določen rok je zato mogoče izpodbijati le v okviru pravnih sredstev zoper odločbo, torej zoper izvršilni naslov, njegovega podaljšanja pa ni mogoče doseči na podlagi določb 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj se te nanašajo na podaljševanje procesnih rokov. Navedeno pomeni, da je mogoče vplivati na izpolnitveni rok le še v izvršilnem postopku, če so za to izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 293. člena ZUP za odlog izvršbe.

V obravnavani zadevi, ko roka za izpolnitev obveznosti razen v izvršbi ni mogoče spremeniti (podaljšati), z izpodbijanim sklepom o zavrženju tožnikove prošnje za podaljšanje roka ni bilo poseženo v njegovo pravico oz. pravni položaj, kakršen je bil določen že z inšpekcijsko odločbo z dne 5. 12. 2007. Ob tem sodišče še dodaja, da tožnik posega v svoje pravne koristi ne zatrjuje niti z navedbami o ovirah za legalizacijo spornega stanovanjskega objekta, saj mu inšpekcijska odločba ni naložila legalizacije ampak odstranitev nelegalne gradnje.

Vse navedeno – da je izpodbijan procesni sklep, ki ni sklep iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1 –, velja tudi za sklep o zavrženju tožnikovega predloga za odlog izvršbe, glede katerega niti ni sporno, da sklep o dovolitvi izvršbe sploh še ni bil izdan.

Ker je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, jo je sodišče v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.