UPRS sodba II U 396/2011

Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep tožene stranke št. Bpp 1597/2011 z dne 29. 8. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 22. 8. 2011. V obrazložitvi svojega sklepa navaja, da je navedenega dne tožnica vložila novo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku osebnega stečaja. Enako prošnjo je namreč vložila že dne 29. 6. 2011. O prošnji je bilo odločeno z odločbo št. Bpp 1300/2011 z dne 12. 7. 2011. Tožničina prošnja je bila zavrnjena in je odločitev o tem pravnomočna. Nato se sklicuje na določbo 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi z 2. odstavkom 34. in 1. točko 2. odstavka 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS št. 96/04 in 23/08, v nadaljevanju ZBPP). Navaja, da je tožnica k svoji ponovni prošnji predložila dogovor o višini preživnine, ki ga je dne 29. 9. 2010 sklenila s sinom A.A. in ugotavlja, da ta dogovor ni sklenjen v obliki notarskega zapisa, zato se ne šteje kot izvršilni naslov in ga zato tudi ni upoštevala. Poleg tega so starši dolžni preživljati svojega otroka do polnoletnosti, če se otrok šola, pa tudi po polnoletnosti, največ do dopolnjenega 26 leta starosti, sin tožnice pa se redno šola in ga je zato dolžna preživljati. Iz potrdila o prijavi začasnega prebivališča tožničinega sina je razvidno, da le-ta živi sam na naslovu ...; stalno prebivališče pa ima prijavljeno na istem naslovu kot tožnica. Ker se tožničina nova prošnja nanaša na zadevo, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno in sicer je bila izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se nova prošnja opira, pa se v ničemer nista spremenila, je bilo potrebno njeno novo prošnjo za dodelitev BPP kot nedovoljeno zavreči.

Tožnica v tožbi navaja, da je junija letos, ker je v dolgovih, pri pristojnem sodišču vložila predlog za vložitev osebnega stečaja. Za začetek tega postopka pa potrebuje brezplačno pravno pomoč, saj denarja za kritje začetnih stroškov v obliki predujma, nima. Prejema le 423,42 EUR nadomestila za invalidnost kot brezposelna oseba. Vložila je prošnjo za dodelitev BPP, ki jo je sodišče zavrnilo, ker je upoštevalo podatke za obdobje zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje, pri čemer je upoštevalo sinove prejemke v mesecu juniju, ko je prišel dobivati pokojnino po pokojnem očetu. Sin je bil obravnavan kot družinski član, čeprav je dokazovala, da to ni. Ker je bila mnenja, da sodišču ni dovolj dobro predočila svoje situacije in ker po nasvetu notarja pri overjanju dokumentacije k predlogu za osebni stečaj ni priložila dogovora o preživnini, je vložila novo, dopolnjeno prošnjo za BPP, ki jo je tožena stranka zavrgla. Meni, da je njen primer specifičen in da bi se kot tak moral tudi obravnavati. Tožena stranka ni pripisala nobene teže objektivnim pogojem in ni upoštevala dejstva, da sin A.A. že poldrugo leto živi v lastnem gospodinjstvu na naslovu ..., kar je obrazložila v prošnji za BPP in da sta s sinom v ta namen sklenila dogovor o višini preživnine. Prilaga tudi sinovo stališče v tej zadevi. Tožena stranka tudi ni upoštevala, da predlog za začetek osebnega stečaja ni nerazumen oziroma da ima v zadevi verjeten izgled za uspeh in da je zadeva pomembna za njen osebni in socialno-ekonomski položaj ter da je izid zadeve zato zanjo življenjskega pomena, saj insolventnost hudo vpliva tudi na njeno zdravstveno stanje. Glede na svoj finančni položaj brez škode za svoje socialno stanje ne zmore stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Ker vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevi osebnega stečaja, je kot taka utemeljena z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki jo bremenijo, na katere ni mogla oziroma ne more vplivati in se je ravno zaradi njih znašla v položaju materialne ogroženosti ter je ogroženo tudi njeno zdravstveno stanje. Sodišče naproša, da pri presoji o upravičenosti do dodelitve brezplačne pravne pomoči upošteva, da je zadeva pomembna za njen osebni in socialno ekonomski položaj in da je pričakovani izid zadeve zanjo življenjskega pomena ter da ne gre za zlorabo možnosti brezplačne pravne pomoči.

Naknadno prilaga k tožbi tudi zdravniško potrdilo UKC Maribor.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je utemeljena.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica dne 22. 8. 2011 podala novo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za postopek osebnega stečaja.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom njeno prošnjo zavrgla. V razlogih svoje odločitve se sklicuje na 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP. Po navedenem zakonskem določilu v zadevi ni mogoče več odločati, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se zahtevek opira, ni spremenilo.

Nesporno je, da je tožena stranka o dodelitvi brezplačne pravne pomoči tožnici v zvezi s postopkom osebnega stečaja že odločala in v zadevi tudi izdala zavrnilno odločbo št. Bpp 1300/2011 z dne 12. 7. 2011. Tožničina prošnja je bila pravnomočno zavrnjena zaradi neizpolnjevanja finančnega pogoja, ker je tožena stranka ugotovila, da je tožničin sin družinski član in je zato pri ugotavljanju mesečnega dohodka na družinskega člana upoštevala tako dohodek tožnice kot tudi dohodek njenega sina ter pri tem ugotovila, da mesečni dohodek na družinskega člana presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka.

V obravnavnem primeru pa je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala zgolj s strani tožnice predloženi dogovor o višini preživnine, ki po mnenju sodišča za odločitev v zadevi sploh ni relevanten; medtem ko navedb tožnice iz njene nove prošnje z dne 22. 8. 2011, v kateri navaja, da njen sin od maja 2010 živi na naslovu ... in da je od dne 27. 7. 2011 na tem naslovu tudi uradno prijavljen v svoje lastno gospodinjstvo, s čemer tožnica smiselno zatrjuje, da njen sin ni več njen družinski član in da torej njena prošnja ne temelji na dejanskem stanju, kot je bilo ugotovljeno v zadevi Bpp 1300/2011 z dne 12. 7. 2011, ni upoštevala in se do njih sploh ni opredelila. Ker se tožena stranka do navedenih tožničinih navedb, ki bi lahko vplivale na odločitev, ni opredelila, čeprav bi se morala, je dejansko stanje v obravnavani zadevi po presoji sodišča ostalo nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka.

Sodišče je zato na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) tožbi tožnice ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka nakazano pomanjkljivost odpraviti. Ugotoviti bo torej morala, ali tožničina nova prošnja temelji na spremenjenem/drugačnem dejanskem stanju ali ne. Če bo ugotovila, da se je dejansko stanje spremenilo, bo morala v zadevi ponovno (vsebinsko) odločiti.