UPRS sodba II U 331/2010

1. Tožba se zavrne.
2. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ptuj zavrnila zahtevo tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo opornega zidu ob obstoječi stanovanjski hiši na zemljišču s parc. št. 347/2 k. o. ... V obrazložitvi odločbe prvostopni organ navaja, da je bila odločba izdana v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 244/2007 z dne 15. 4. 2009. Tedaj je sodišče zadevo vrnilo v ponoven postopek, ker je ugotovilo, da upravni organ ni ocenil mnenja, ki ga je izdelal A.A. v juniju 2006 in mnenja, ki ga je izdelala družba B. d.o.o. v juniju 1999. Prav tako je po mnenju sodišča bistvena okoliščina za odločitev v zadevi vprašanje oblikovanosti terena pred začetkom sporne gradnje. V ponovnem postopku je upravni organ opravil ustno obravnavo z ogledom ter iz arhivske zbirke pridobil lokacijsko dokumentacijo, ki se je nanašala na gradnjo stanovanjske hiše in legalizacijo spornega zidu. Iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja za podporni zid z datumom december 2005, ki ga je izdelala družba C. d.o.o. iz ..., je razvidno, da je oporni zid, ki je iz betona, zasnovan tako, da je bilo možno izvesti teraso pred stanovanjsko hišo z nasutjem zemljine na notranji strani zidu. Investitor je navedeno gradnjo predvidel zaradi pridobitve funkcionalnih površin na pobočju ob stanovanjski hiši, z izvedbo podpornih zidov in zasipom pa se je spremenila konfiguracija terena, saj je prišlo do izravnave površin pri izvedbi zunanje ureditve. V arhivski dokumentaciji (lokacijska dokumentacija št. 87/98, z datumom september 1998, ki jo je izdelala družba D. d.o.o.) je zajet tudi geodetski načrt stanja zemljišča pred izvedbo stanovanjske hiše in opornega zidu z višinskimi razlikami terena. Tako je iz prereza razvidno, da se teren na razdalji 24 m proti severu dvigne za 3.20 m. V skladu z določbo 18. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje mesta Ptuj (Uradni vestnik Občin Ormož in Ptuj, št. 7/94, 11/97, 12/06, v nadaljevanju PUP) je določeno, da znašajo odmiki objektov od parcelne meje 4 m. Če so odmiki manjši, je gradnja dopustna, če tako narekuje oblikovanost terena ali če zahteva za manjšo razdaljo oziroma za gradnjo prav do meje izhaja iz homogenizacije dela mesta, v katerem se lokacija nahaja. Pri tem pa mora biti zadoščeno sanitarnim in požarnim zahtevam. Prvostopni organ je ugotovil, da je sedanja oblikovanost terena posledica izgradnje spornega zidu, zato kriterij glede oblikovanosti kot ga določa 18. člen PUP ni izpolnjen. Ker je bilo navedeno dejstvo mogoče ugotoviti na podlagi predložene dokumentacije, se upravni organ ni odločil za dokazovanje z izvedencem, kot sta predlagala investitorja. Prav tako oporni zid ni v skladu s 23. členom PUP, ki v četrtem odstavku določa, da se erozija zaradi vetra in vode ter plazovitost terena praviloma preprečujeta z zasaditvijo vegetacije. Za podporne ali oporne zidove se praviloma dopušča uporabljati le naravni material, kar pa beton ni.

Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 35108-334/2006-17 MŠ z dne 14. 7. 2010. Meni, da je za odločitev v tej zadevi odločilna okoliščina glede oblikovanosti terena pred začetkom sporne gradnje. Tudi po mnenju tožene stranke je sedanja oblikovanost terena posledica izgradnje opornega zidu, kar je nedvomno razbrati na podlagi primerjave spisovnih podatkov in fotografij, ki so del dokumentacije tega spisa in arhivske dokumentacije iz lokacijskega postopka za gradnjo stanovanjske hiše. Razlika v višini pred posegom je bila maksimalno do cca. 1 m, medtem ko sedaj po posegu znaša cca. 2 do 3 m. Navedeno je posledica zasipavanja zemljišča, okrog katerega je bil predhodno postavljen oporni zid, ki je predmet legalizacije. To je razvidno tako iz načrta zunanje ureditve, kot tudi iz predloženih fotografij. Tudi iz geotehničnega mnenja z dne 5. 7. 1999 je razvidno, da je naknadno prišlo do spremembe konfiguracije terena. Oblikovanost terena pred izvedenim posegom torej ni predstavljala razloga za gradnjo opornega zidu, zato ni zadoščeno pogojem iz 18. člena PUP. Tožena stranka je tudi zavrnila pritožbene ugovore v zvezi s kršitvijo postopka. Postavitev izvedenca ni bila potrebna, saj je bilo mogoče dejstva, pomembna za odločitev, razbrati iz podatkov razpoložljive spisne dokumentacije. Prvostopni organ pa je tudi svoje ugotovitve v tej zvezi utemeljil. V obravnavanem primeru tudi ne pride v poštev uporaba 74. b člena ZGO-1, saj se sporni objekt obravnava kot manj zahtevni objekt po določbah ZGO-1, ki so se uporabljale pred zadnjo spremembo zakona iz leta 2007, glede na to, da je bila vloga podana preden je v veljavo stopila navedena sprememba. Neupošteven je tudi ugovor o neveljavnosti presoje vplivov na okolje, ki jo je izdelal projektant A.A., saj je bilo mogoče dejstva, pomembna za odločitev, ugotoviti na podlagi ostale razpoložljive dokumentacije.

Tožnika v tožbi navajata, da oporni zid ne sodi med objekte iz prvega in drugega odstavka 18. člena PUP, temveč bi moral upravni organ glede odmikov upoštevati tretji odstavek navedenega člena, ki določa, da se minimalni odmiki od parcelnih meja za druge vrste objektov določijo v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, pri tem pa se upoštevajo pogoji, določeni v drugem odstavku (krajevna tradicija, oblikovanost terena). Ker je oporni zid objekt druge vrste (nima strehe), bi moral upravni organ minimalni odmik od parcelne meje določiti v postopku legalizacije. Upravni organ je z nepostavitvijo izvedenca prekršil določbo 189. člena ZUP, saj je bila postavitev izvedenca pomembna in nujna za rešitev zadeve. Zaradi navedene opustitve je ostalo več vprašanj nerazjasnjenih, med drugim tudi vprašanje, kakšne posledice bi povzročila sedanja odstranitev zidu. Slednje bi namreč predstavljajo nevarnost za njene stanovalce, ker bi odstranitev opornega zidu posegla v objekt (hišo), ki je bil zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja. Prav tako se postavlja vprašanje ali je sploh možna porušitev zidu, ne da bi nastale negativne posledice za hišo. Upravni organ bi moral v postopku uporabiti tudi Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki določa, da če z izvedbenim prostorskim aktom ni posebej predpisan odmik ograje od meje sosednjih zemljišč, je lahko ograja postavljena do meje zemljiške parcele. Uredba v 11. členu kot nezahtevne objekte določa ograje, nižje od 2,2 m in podporne zidove, če njihova višina ne presega 1,5 m. Kot enostavne pomožne objekte pa določa varovalno ograjo do višine 2,2 m. ZGO-1 v 74. b členu določa, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta stranka samo investitor, zato prizadeti stranki (soseda) v postopku sploh ne bi smela sodelovati. V zvezi s tem se tožnika tudi ne strinjata s stališčem drugostopnega organa, da navedena določba ni uporabna v tem postopku, saj ZGO-1 B v prehodnih določbah ne vsebuje posebne določbe o tem, da bi se naj spremembe uporabljale le za postopke, ki se začnejo po uveljavitvi navedene novele. Oporni zid je dolg približno 80 m, od tega le v dolžini 24 m meji na nepremičnini prizadetih strank, torej je sporna manj kot tretjina dolžine zidu. Upravni organ bi zato moral zid obravnavati ločeno in za preostanek zidu izdati gradbeno dovoljenje. Nadalje tožnika ugovarjata, da sta prizadeti stranki v dopisu z dne 20. 4. 2004 izjavili, da ne nasprotujeta legalizacije opornega zidu pod pogojem, da se uresniči zahteva o ustrezni ozelenitvi zidu in da se prevzame odgovornost lastnikov za vse negativne pojave, ki bi jih zid še imel na sosednje parcele. Glede na navedeno izjavo bi moral upravni organ v postopku ugotavljati le ali je izpolnjen pogoj ozelenitve (o čemer bi se upravni organ lahko sam prepričal na ogledu) in ali sta tožnika pripravljena prevzeti odgovornost za negativne pojave. Ker zid stoji že več kot deset let, ne bo prišlo več do nobenih negativnih pojavov, kolikor pa je upravni organ menil drugače, bi moral postaviti izvedenca. Navedena izjava tako predstavlja soglasje prizadetih strank za gradnjo opornega zidu. Upravni organ tudi ne bi smel upoštevati mnenja A.A. o vplivnem območju, ker ga je izdelala oseba brez pooblastila. S tem prizadeti stranki nista izpolnili pogoja za sodelovanje v postopku, zato bi moral upravni organ zavrniti njuno udeležbo v postopku ter ne bi smel ugotavljati vplivov na okolje na podlagi druge dokumentacije. Ker zadeva do sedaj še ni bila pravnomočno končana, navedena napaka v postopku ni sanirana in bi moral upravni organ presoditi veljavo mnenja in udeležbo prizadetih strank zavrniti. Tožnika predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo opornega zidu ugodi, podrejeno pa, da odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Prav tako zahtevata povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

E.E. in F.F., ki imata v tem postopku položaj prizadete stranke, v odgovoru na tožbo poudarjata, da oblikovanost terena ni narekovala gradnje opornega zidu takih dimenzij in razsežnosti ter je zid zgrajen na podlagi enostransko izvršenih dejstev ne oziraje se na posledice. Za gradnjo stanovanjske hiše pridobljeno gradbeno dovoljenje ni predvidevalo gradnje opornega zidu, torej stabilnost hiše ni pogojena z gradnjo spornega zidu. Kriterij oblikovanosti terena, kot ga določa 18. člen PUP za gradnjo na razdalji manjši kot 4 m, v obravnavanem primeru ni izpolnjen, prav tako ne gre za podporni zid v smislu četrtega odstavka 23. člena PUP. Dokumentacija za legalizacijo bi nujno morala vsebovati projekt sanacije terena pod zidom, saj je bilo z geodetskimi meritvami ugotovljeno, da se je teren na spodaj ležeči parceli posedel za 51 cm. Zaradi točkovnega iztekanja vode pri deževju ter zaradi prekomernega zalivanja prihaja do zamakanja spodaj ležeče parcele. Iz izvedeniškega mnenja je razvidno, da ima oporni zid poleg vizualnih vplivov tudi fizikalno morfološke vplive na prostor. Predvsem gre za spremenjene razmere meteornega površinskega odvodnjavanja in stabilnosti tal oziroma brežine. Podporni zid zaradi višine ustvarja večje energijske moči meteornega odvodnjavanja in izplakovanja ter zaradi povečevanja linearnih pritiskov ustvarja neugodne razmere erozije, vodnih tokov in stabilnosti na sosednjih parcelah. Negativni učinki na okolico so razvidni tudi iz mnenja, ki ga je leta 1999 izdelal B. d.o.o. Podpornega zidu tudi ni mogoče obravnavati kot avtohtono krajinsko značilnost, saj so redki posamezni zidovi veliko manjše razsežnosti in zgrajeni sporazumno z lastniki sosednjih parcel. Predlagata, da sodišče tožbo zavrne, tožnikoma pa naloži povrnitev stroškov postopka ter plačilo stroškov povzročene škode, ki jo ocenjujeta na 25.000,00 EUR.

Tožnika v pripravljalni vlogi nasprotujeta navedbam prizadetih strank ter vztrajata pri svojih tožbenih trditvah. Nasprotujeta tudi plačilu odškodnine v višini 25.000,00 EUR ter predlagata, da sodišče obvesti o postopku prejšnjega lastnika G.G., ki se je v prodajni pogodbi zavezal storiti vse potrebno za to, da bodo za podporni zid izdana zakonsko potrebna dovoljenja, ter ga pozove, da vstopi v postopek kot stranski intervenient.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega postopka je odločba prvostopnega upravnega organa, s katero je zavrnil zahtevo tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo opornega zidu na parc. št. 347/2 k. o. ... Navedeno odločbo je upravni organ izdal v ponovljenem postopku v izvrševanju sodbe upravnega sodišča opr. št. U 244/2007 z dne 15. 4. 2009. Če upravni organ odloča v ponovnem postopku, ker je sodišče njegov prejšnji akt odpravilo, je pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, podana v sodbi (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, ZUS-1). Zakonitost in pravilnost novega upravnega akta pa sodišče v takšnem primeru presoja z vidika njegove skladnosti z mnenji in napotki sodbe, v izvajanju katere je izdan. V sodbi opr. št. U 244/2007 je sodišče upravnemu organu naložilo, da dopolni ugotovitveni postopek, da opravi ustno obravnavo ter razjasni dejansko stanje glede oblikovanosti terena pred začetkom sporne gradnje, po potrebi tudi s postavitvijo izvedenca. Sodišče ugotavlja, da je prvostopni upravni organ ravnal v skladu z navedenimi napotki, prav tako se strinja z njegovo odločitvijo, kakor tudi z razlogi, ki jih je navedel v izpodbijani odločbi, zato se sodišče nanje v izogib ponavljanju sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče še navaja:

Po presoji sodišča ugovor napačne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Glede odmikov objektov 18. člen PUP določa, da se objekte in pomožne objekte, ki so pritlični ali visoko pritlični in imajo strehe v skladu z določili 19. člena PUP ter so take vrste, da njihova raba ne more vplivati v večji meri škodljivo na zdravje ljudi, dopušča graditi v oddaljenosti 4 m in več od parcelnih meja brez posebnih pogojev (prvi odstavek). Če so, po krajevni tradiciji, objekti oziroma pomožni objekti od parcelnih meja manj oddaljeni, se dopušča zgoraj navedene vrste objektov in pomožnih objektov graditi po krajevni tradicionalni razdalji oziroma na obstoječe temelje. Bližje parcelnih meja se dopušča graditi tudi, če tako narekuje oblikovanost terena, ali če zahteva za manjšo razdaljo oziroma za gradnjo prav do parcelne meje (strnjena ulična gradnja ali vrstna gradnja) izhaja iz zahtev homogenizacije dela mesta, v katerem se lokacija nahaja. Zadoščeno pa mora biti sanitarnim in požarnim zahtevam ter da ni prizadeta javna korist, kadar gre za gradnjo na meji odprtega javnega prostora. Razlogi za odmik, ki je manjši od 4 m, morajo biti utemeljeni v načrtu za pridobitev gradbenega dovoljenja (drugi odstavek). Po tretjem odstavku pa se minimalni odmiki od parcelnih meja za druge vrste objektov na osnovi pogojev, navedenih v drugem odstavku istega člena, določijo v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja.

V obravnavanem primeru sporni objekt predstavlja oporni betonski zid v skupni dolžini okrog 80 m ter višini od 0,8 m do 2,60 m. Zid je iz AB betona, debelina zidu pa je od 30 do 40 cm. Pogoji za gradnjo v oddaljenosti manj kot 4 m od parcelnih meja, določeni v drugem odstavku 18. člena PUP, po mnenju sodišča veljajo tako za objekte iz prvega kot iz tretjega odstavka 18. člena, na katerega se sklicujeta tožnika v tožbi. Tudi za objekte po tretjem odstavku 18. člena PUP se namreč minimalni odmiki od parcelnih meja določajo na podlagi pogojev iz drugega odstavka istega člena. Eden izmed pogojev po drugem odstavku 18. člena pa se nanaša prav na oblikovanost terena. To pomeni, da je objekte iz tretjega odstavka 18. člena PUP možno graditi z manjšimi odmiki od parcelnih meja, če to narekuje oblikovanost terena. Navedeni pogoj pa tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Sodišče se tako strinja z ugotovitvijo upravnega organa, da oblikovanost terena ni narekovala postavitev opornega zidu v dimenzijah, kot so obstoječe. Že iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja za legalizacijo opornega zidu (ki jo je izdelal C. d.o.o. iz Ptuja) je razvidno, da je zid izveden zato, da je bilo možno urediti teraso pred stanovanjsko hišo in sicer tako, da se je zid na notranji strani zasipal z zemljino. To je razvidno tudi iz drugih projektnih dokumentov ter fotografij iz časa gradnje opornega zidu. Ker so vse relevantne okoliščine razvidne iz listin v spisu, upravni organ pa tudi razpolaga z ustreznim znanjem za presojo navedenih listin, sodišče zavrača ugovor tožnikov, da bi moral organ za ugotovitev oblikovanosti terena pred gradnjo postaviti ustreznega izvedenca. Tudi v sodbi U 244/2007 je sodišče navedlo, da se naj za razjasnitev dejanskega stanja postavi izvedenec le, kolikor bo to potrebno. Ni pa stvar tega postopka vprašanje, kakšne posledice bi povzročila zahtevana porušitev zidu, saj gre za nelegalno gradnjo, zato se tožnika ne moreta sklicevati na posledice, ki bi nastale zaradi vzpostavitve zakonitega stanja.

Sporni objekt tudi ne predstavlja ograje ali opornega zidu v smislu Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost niti prej veljavnega Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, zato se tožnika neutemeljeno sklicujeta na uporabo navedene Uredbe. Neupošteven je tudi tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ v tem postopku upoštevati določbo 74. b člena ZGO-1, ki je določala, da je stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta samo investitor. Navedeno določbo je namreč Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I- 165/09 z dne 3. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 20/11) razveljavilo, kar pomeni, da se več ne uporablja. Tožnika tudi neutemeljeno očitata upravnemu organu, da bi moral ločeno obravnavati del zidu, ki meji na nepremičnine prizadetih strank od preostalih delov zidu. V skladu z določbo 67. člena ZGO-1 se izda gradbeno dovoljenje za celoten objekt ali pa za njegov del, ki pomeni tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in se da samostojno uporabljati, če se objekt gradi po delih in to tudi opredeljuje projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja. Navedeni pogoji pa v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, saj zid le kot celota služi namenu, zaradi česar je bil postavljen (izvedba terase). Po presoji sodišča tudi izjava prizadetih strank v dopisu z dne 20. 4. 2006, na katero se sklicujeta tožnika, ne predstavlja soglasja za gradnjo opornega zidu. Soglasje namreč mora biti dano izrecno in nedvoumno, kar pa iz navedenega dopisa ni razvidno, saj sta soseda postavitev zidu pogojevala z določenimi pogoji. Pogojno soglasje pa ne pomeni soglasja, ki bi ga lahko upravni organ upošteval v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Tožnika sta v postopku tudi predlagala, da sodišče vključi v postopek prejšnjega lastnika in investitorja sporne gradnje G.G. kot stranskega intervenienta. V skladu z ZUS-1 imajo položaj stranke v upravnem sporu tožnik, toženec in prizadeta stranka s položajem stranke, če tako določa zakon (16. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 19. člena ZUS-1 ima položaj stranke tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, po drugem odstavku istega člena pa sodišče obvesti tretjo osebo, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi, ali če se odločitev lahko sprejme samo enotno tudi zanjo (tretji odstavek). Po 19. členu ZUS-1 ima torej položaj stranke po tretji alinei 16. člena ZUS-1 le prizadeta oseba, osebe iz drugega in tretjega odstavka navedenega člena pa imajo položaj udeleženca. Zakon torej položaj prizadete stranke priznava le osebam, ki bi jim bila odprava ali sprememba izpodbijanega akta v neposredno škodo. Odprava ali sprememba izpodbijanega akta je v neposredno škodo tretji osebi, če bi zaradi odprave ali spremembe izpodbijanega akta izgubila neko pravico ali če bi bilo poseženo v njen pravni interes. Tožnika v zahtevi priznanje stranske intervenience G.G. utemeljujeta z navedbo, da se je imenovani v prodajni pogodbi zavezal storiti vse potrebno, da bodo za podporni zid izdana vsa zakonsko potrebna dovoljenja, vendar za to nista predložila nobenih dokazov. Ne glede na to pa s takšnimi navedbami ne moreta utemeljiti pravnega interesa, temveč utemeljujeta le svoj ekonomski interes v zvezi z morebitnimi odškodninskimi zahtevki. S tem pa nista izkazala pogojev iz 19. člena ZUS-1, zato sodišče ni sledilo njunemu predlogu, da o tem upravnem sporu obvesti tretjo osebo.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je tudi zavrnilo zahtevke tožnikov in prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.