UPRS sodba II U 64/2011

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ravne na Koroškem zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana. Iz obrazložitve izhaja, da je Upravna enota Ravne na Koroškem že s sklepom št. 130-227/2009-0411-5 z dne 16.10.2009 tožnikovo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana zavrnila, ker tožnik pogojev za pridobitev tega statusa ne izpolnjuje. Tožnik se zoper to odločbo ni pritožil in je postala pravnomočna. Upravni organ je tako ugotovil, da je bil postopek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja že pravnomočno zaključen, zato je zahtevo tožeče stranke za ponovno priznanje tega statusa na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami) zavrgel.

Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa je z odločbo št. 13001-17/2011 z dne 14.1.2011 njegovo pritožbo zavrnilo. Tudi drugostopni organ je ugotovil, da je bila o isti upravni stvari že izdana zavrnilna odločba, dejansko in pravno stanje, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo, zato je odločitev prvostopnega organa, da se ponovna tožnikova zahteva za priznanje statusa vojnega veterana zavrže v skladu s četrtim odstavkom 129. člena ZUP in torej pravilna.

Tožnik v tožbi navaja, da je bilo v letih 1990 in 1991 v njegovi stanovanjski hiši skrito orožje in strelivo za potrebe takratnega oddelka milice Črna na Koroškem. V tistem času je bil dejanski lastnik kmetije njegov pokojni oče A.A. Pogovori glede hrambe orožja in streliva so res začeli teči med njegovim očetom in policistoma iz Črne na Koroškem, v nadaljevanju pa je sodeloval tudi on, torej tožnik, saj se je večkrat pripetilo, da očeta ni bilo doma ter je takrat on prevzel dolžnosti in odgovornosti za orožje in strelivo, torej očetovo vlogo. To stanje je trajalo leto in pol. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Ker se dejansko in pravno stanje, odkar je prvostopni organ prvič odločal o tožnikovi zahtevi za priznanje statusa vojnega veterana, ni spremenilo, je bila tožnikova zahteva v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavržena. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

Tožnik je prvič vložil zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana dne 31.8.2009 s trditvijo, da je tajno hranil orožje in strelivo v lasti policije, torej na podlagi točke e) sedme alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV, Uradni list RS, št. 63/1995 s spremembami) kot oseba, ki je v vojaški agresiji na RS v času od 26.6. do 18.7.1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi RS s tem, ko je po odredbi republiškega sekretarja za notranje zadeve opravljala naloge tajne hrambe oborožitve, streliva, minsko-eksplozivnih sredstev, opreme ali dokumentacije policije. Njegov zahtevek je bil z odločbo št. 130-227/2009-0411-5 zavrnjen, saj izvedeni ugotovitveni postopek ni pripeljal do ugotovitve, da je tožnik opravljal naloge tajne hrambe oborožitve, streliva in minsko-eksplozivnih sredstev. Lastnika kmetije, katere lastnik je sedaj tožnik, sta bila v času vojne njegov oče A.A. in mama B.B., s katerima so se predstavniki policije dogovarjali o tajni hrambi orožja in streliva in sta tudi dovolila, da se orožje na tej kmetiji hrani. Z ostalimi prebivalci kmetije se o tem niso dogovarjali. V upravnem postopku je bilo tako ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa vojnega veterana. Navedena odločba je postala pravnomočna.

Dne 18.10.2010 je tožnik vložil zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana na isti dejanski in pravni podlagi, torej kot oseba, ki je opravljala naloge tajne hrambe oborožitve, streliva in minsko-eksplozivnih sredstev s hrambo orožja na kmetiji, katere lastnik je bil v času agresije na RS njegov oče. ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo sklepom zavrže, če je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila. Ker je bilo o tožnikovi zahtevi na tej dejanski in pravni podlagi že odločeno, je odločitev, da se njegova zahteva na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrže, pravilna.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.