VSM sodba in sklep I Cpg 167/2011

1. Pritožbi (zoper sodbo) se delno ugodi in se v izpodbijani 1. točki izreka v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko, in v 2. točki izreka sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V ostalem se pritožba (zoper sodbo) zavrne in v nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

3. Pritožba (zoper dopolnilni sklep) se zavrne in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje potrdi.

4. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

5. Druga in tretje tožena stranka sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka vtožuje plačilo odškodnine, in sicer od vseh tožencev nerazdelno znesek 62.593,89 EUR s pripadki, dodatno pa še od prvotoženca znesek 1.617.746,36 EUR s pripadki (1. točka izreka). Tožeči stranki je posledično naložilo plačilo stroškov prvotoženca v višini 10.240,96 EUR (2. točka izreka), drugotoženke v višini 4.912,12 EUR (3. točka izreka), tretjetožencu v višini 4.570,77 EUR s pripadki (4. točka izreka), četrtotožencu v višini 4.801,35 EUR s pripadki (5. točka izreka) in petotožencu v višini 4.439,98 EUR s pripadki (6. točka izreka).

2Z dopolnilnim sklepom je na predlog oz. zahtevo drugotoženke odločilo, da je slednja poleg s sodbo priznanih stroškov upravičena tudi do povrnitve zakonskih zamudnih obresti od le-teh.

3Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V obširni pritožbi uvodoma najprej pojasnjuje finančno situacijo v podjetju vse od (prve) prisilne poravnave v letu 1999 pa do začetka stečajnega postopka v letu 2005. Meni, da je s trditvami in predloženimi računovodskimi izkazi dokazala stanja podjetja (kapitalsko neustreznost, nelikvidnost in prezadolženost), v katerih nastopi dolžnost uprave in nadzornega sveta družbe ravnati v skladu z ustreznimi določili Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod).

4Navaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji predpostavke protipravnosti (ravnanja tožencev) povsem neutemeljeno zaključilo, da so njene navedbe o poslabšanju finančnega položaja družbe presplošne in da ne zadoščajo za ugotovitev stanja kapitalske neustreznosti, nelikvidnosti ali prezadolženosti. Vse omenjeno je namreč moč razbrati iz predloženih dokazov, med drugim tudi dokaza, predloženega s strani tožencev (dopisa „seznanitev s programom ukrepov za zagotovitev likvidnosti, odpravo nesolventnosti in kapitalske ustreznosti družbe“). Deloma je obrazložitev izpodbijane sodbe v tej zvezi tudi protispisna oz. sama s seboj v nasprotju, saj je sodišče med drugim tudi zaključilo da je tožeča stranka bila kapitalsko neustrezna na dan 1. 1. 2003, kar pomeni, da je bila protipravnost dokazana.

5Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka glede na določbo 10. člena ZFPPod morala dokazati nastop kapitalske neustreznosti po 1. 2. 2003. Napačno je nadalje tudi sklepanje, da upravi in nadzornemu svetu ni moč očitati neizvajanja zakonsko predvidenih ukrepov iz razloga, ker je bila prisilna poravnava sprejeta oz. potrjena šele 29. 11. 2002. Glede na povečevanje izgube (razvidno iz bilanc stanja), kar kaže na to, da se je kljub učinkom prisilne poravnave finančno stanje slabšalo in kapitalska neustreznost povečevala, bi moral prvotoženec predlagati začetek stečajnega postopka.

6Prezadolženost družbe je moč razbrati iz bilance stanja na dan 31. 12. 2003, ko je bila prvič vrednost kapitala negativna, stanje nelikvidnosti pa je nastalo najkasneje dne 20. 8. 2004 (neprekinjena blokada TRR od tega datuma naprej), kar je bilo ustrezno zatrjevano že v tožbi.

7Zmotni so tudi zaključki prvostopenjskega sodišča v zvezi z (ne)obstojem predpostavke odškodninske odgovornosti – protipravnosti ravnanja - članov nadzornega sveta (druge do pete tožene stranke). Neutemeljen je očitek sodišča prve stopnje, da tožnica ni navedla konkretnih opustitvenih ravnanj članov nadzornega sveta, saj je v zakonskih določilih, na katere se je sklicevala, eksplicitno zapisano, kakšne so dolžnosti nadzornega sveta. V tej zvezi je zmotno in nerazumljivo obrazlaganje sodišča prve stopnje, da posamezni član nadzornega sveta ne more neposredno mimo tega organa zahtevati informacij od uprave, ker naj bi bilo to v pristojnosti nadzornega sveta kot organa družbe. S tem se med drugim negirajo določila o individualni odgovornosti članov nadzornega sveta. Bistveno je, da bi katerikoli izmed članov lahko (in moral) predlagati sprejem sklepa, s katerim bi se upravi naložil sprejem ukrepov po 10. - 15. členu ZFPPod, pa tega ni storil nihče izmed tožencev. Na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da člani nadzornega sveta niso odgovorni za nastalo škodo in da so dokazali, da so predlagali ukrepe po določilih ZFPPod.

8V zvezi z odločitvijo o stroških pravdnega postopka pritožnica izpostavlja, da bi moralo sodišče pri le-tej (za drugo do peto toženo stranko) upoštevati, da gre pri znesku 62.593,89 EUR za solidarno odgovornost tožencev.

9Pritožbenemu sodišču po obrazloženem predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

10V pritožbi zoper dopolnilni sklep tožeča stranka pojasnjuje, da se pritožuje v posledici izpodbijanja odločitve iz sodbe, ki se nanaša tudi na plačilo pravdnih stroškov (na le-to pa je vezana odločitev iz predmetnega sklepa).

11Na pritožbo sta odgovorila drugotoženka in tretjetoženec.

12Prva v svojem odgovoru izpostavlja, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni zadostno konkretizirala svoje trditvene podlage (o prepovedanih omisivnih dejanjih) oz. je le-ta presplošna, česar s sklicevanjem na dokazne listine ne more sanirati. V pritožbi to pomanjkljivost skuša popraviti tudi z navajanjem novih dejstev, ki jih pritožbeno sodišče kot prepozne ne sme upoštevati. Njej sami ni moč očitati, da ni ravnala skrbno, saj brez ustrezno pripravljenih poročil (kar je zahtevala) ni mogla odločati v nadzornem svetu. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

13Tretjetoženec v svojem odgovoru pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, izpostavlja pomanjkljivosti v pravočasni trditveni podlagi tožnice in opozarja na nedovoljene pritožbene novote. Izpostavlja tudi, da je bila prav potrjena prisilna poravnava eden izmed tistih ukrepov, ki jih je bila dolžna uprava predlagati v nastali finančni situaciji in glede na to ni bilo nobenih razlogov za ponovno ukrepanje. Sicer pa so upniki sami izglasovali prisilno poravnavo in so zaupali v načrt finančne reorganizacije. Ta načrt se je tudi izvajal (izvajanje le-tega ne more imeti za posledico odškodninsko odgovornost), pozitivnih rezultatov pa ni bilo iz objektivnih tržnih razlogov in ne iz razlogov na strani tožencev. Po navedenem predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter hkrati priglaša stroške odgovora na pritožbo.

14Pritožba je delno utemeljena.

15V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka od tožencev vtožuje plačilo odškodnine na podlagi 19. (odškodninska odgovornost uprave) oz. 20. člena (odškodninska odgovornost članov nadzornega sveta) ZFPPod (Uradni list RS, št. 54/1999 s spremembami; veljavnost od 23. 7. 1999 do 15. 1. 2008).

16Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe obširno navedlo pravilna materialnopravna izhodišča (s citiranjem vsebine ustreznih zakonskih določb) za presojo v zadevi, zato teh pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo, temveč bodo izpostavljeni zgolj osnovni temelji zahtevka.

17Člani uprave in nadzornega sveta na predmetni pravni podlagi ne odgovarjajo za nastop slabega finančnega stanja (kapitalska neustreznost, nelikvidnost ali prezadolženost), temveč za opustitev ukrepov oziroma kršitev prepovedi po tem, ko tako stanje že nastopi. V tem oziru se presoja protipravnost njihovega ravnanja kot predpostavke odškodninske odgovornosti, poleg tega pa morajo biti izpolnjene še naslednje predpostavke: začetek stečajnega postopka, vzročna zveza (se domneva) in nastanek škode (višina se domneva). Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje mora tožeča stranka dokazati začetek stečajnega postopka (to je v zadevi nesporno ugotovljeno), protipravnost ravnanja tožencev in nastanek škode. V okviru predpostavke protipravnosti pa mora biti primarno izkazano, da je v podjetju prišlo do kapitalske neustreznosti, nelikvidnosti ali prezadolženosti.

18Sodišče prve stopnje je glede trditev, ki jih je v zvezi s finančnim stanjem v družbi navedla tožeča stranka, zaključilo, da so premalo konkretizirane (in v določeni meri neustrezne), da bi bilo moč ugotoviti (predvsem časovni trenutek nastanka) stanje kapitalske neustreznosti, nelikvidnosti ali prezadolženosti. Posebej v zvezi s kapitalsko neustreznostjo je zaključilo, sledilo je neprerekanim trditvam tožeče stranke, da je bila (tožnica) na dan 1. 1. 2003 kapitalsko neustrezna, da pa bi morala z ozirom na to, da se je stečaj začel 1. 2. 2005, zatrjevati in dokazovati nastop kapitalske neustreznosti po 1. 2. 2003, česar tožnica ni storila. Tak zaključek je utemeljilo s sklicevanjem na določbo 1. točke prvega odstavka 19. člena ZFPPod.

19Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da so navedeni zaključki sodišča prve stopnje zmotni, predvsem pa posledica prestroge presoje, kaj in na kakšen način mora tožeča stranka zatrjevati dejstva, da bi zadostila trditvenemu bremenu glede nastopa katerega izmed „slabih finančnih stanj“ v družbi.

20Tožeča stranka je (pravočasno) v tej zvezi navajala sledeče:

poslovanje družbe in vrednost njenega kapitala v obdobju po prisilni poravnavi, sklenjeni oz. potrjeni dne 29. 11. 2002, sta bila bistveno slabša, kot v obdobju pred prisilno poravnavo,

iz izkaza gibanja kapitala v času od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2002 izhaja, da je prenesena čista izguba na dan 1. 1. 2003 presegala polovico vrednosti osnovnega kapitala družbe, kar pomeni da je bila družba (že) na ta dan kapitalsko neustrezna,

vsi računovodski podatki so kazali, da se je izguba kljub sprejeti in potrjeni prisilni poravnavi samo povečevala ne pa zmanjševala,

v času od 20. 8. 2004 dalje je bila izdana neprekinjena blokada transakcijskega računa.

21Po presoji pritožbenega sodišča je moč že na podlagi teh (sicer res nekoliko skopih) navedb v povezavi s predloženimi dokazi (predvsem bilancami stanja, pa tudi izpovedbo stečajnega upravitelja tožeče stranke) ugotoviti dejanske okoliščine v zvezi z nastopom relevantnih finančnih stanj in tako ni toliko pomembno, da se stranka izrecno sklicuje na pojme kot so prezadolženost, nelikvidnost, itd.. V tej zvezi pritožbeno sodišče zgolj nakazuje, da je moč o (trenutku nastopa) prezadolženosti sklepati na podlagi bilanc stanja, saj ta nastopi v trenutku, ko je kapital negativen (družba ima več obveznosti kot sredstev), medtem ko je znak nelikvidnosti zagotovo tudi (trajna) blokada transakcijskih računov družbe, saj je s tem dejansko onemogočeno poravnavanje zapadlih obveznosti družbe. Pri tem tudi ne gre spregledati, kot utemeljeno opozarja pritožba, da je sama tožena stranka predložila dokaz – dopis „Seznanitev s Programom ukrepov za zagotovitev likvidnosti, odpravo nesolventnosti in kapitalske neustreznosti družbe“ z dne 19. 11. 2004 (priloga B29 spisa), iz katerega jasno izhaja, da se je uprava zavedala obstoja vseh treh finančno neustreznih stanj v družbi in je to tudi predočila nadzornemu svetu.

22Pritožbi je pritrditi tudi glede zmotne presoje sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka z ozirom na to, da se je stečaj začel 1. 2. 2005, zatrjevati in dokazovati nastop kapitalske neustreznosti po 1. 2. 2003. Da je bila tožeča stranka kapitalsko neustrezna že pred sklenitvijo prisilne poravnave z dne 29. 11. 2002, tako kot tudi v trenutku, kot ga je ugotovilo sodišče (na dan 1.1.2003) in pa vse do začetka stečajnega postopka (šlo je torej vedno večjo, poglabljajočo se, kapitalsko neustreznost), v zadevi ne more biti dvoma. Nikakor v tej zvezi ne more vzdržati presoja sodišča prve stopnje, da je za odškodninsko odgovornost uprave potrebno, da kapitalska neustreznost nastopi v obdobju 2 let pred začetkom stečaja. To bi privedlo do absurdne situacije, na katero opozarja tudi pritožba, ko bi se lahko uprava „rešila“ odgovornosti, če bi uspela s stečajem zavlačevati preko dve leti od trenutka nastanka kapitalske neustreznosti. Podlage za takšno tolmačenje tudi ni v določbi 1. točke prvega odstavka 19. člena ZFPPod, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, saj je v tem členu določena protipravnost v obliki opustitve dolžnih ravnanj po 10. členu tega zakona v zadnjih dveh letih pred začetkom stečaja.

23Ker je sodišče prve stopnje po obrazloženem zmotno zaključilo, da ni moč ugotoviti (oz. da tožeča stranka ni ustrezno zatrjevala) obstoja kapitalske neustreznosti, nelikvidnosti in prezadolženosti kot „predpogoja“ za ugotavljanje protipravnosti ravnanja prvotoženca kot direktorja in ostalih tožencev kot članov nadzornega sveta, je v tem obsegu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovoljeno. Je pa ta okoliščina imela vpliv le na presojo odškodninske odgovornosti uprave ne pa tudi nadzornega sveta, kar je pojasnjeno v nadaljevanju.

Posebej glede odškodninske odgovornosti uprave (prvotoženca):

24Kljub zgoraj navedenim zmotnim zaključkom, ki bi že sami zase (kolikor bi seveda bili pravilni) zadoščali za zavrnitev tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje navedlo še nekatere dodatne razloge za svojo odločitev.

25V zvezi z očitkom tožeče stranke, da bi morala uprava ob ugotovitvi kapitalske neustreznosti dne 1. 1. 2003 že takoj ukrepati po določilu 10. člena ZFPPod, se je sodišče prve stopnje v osnovi postavilo na pravilno stališče, da praktično takoj (v mesecu ali dveh) po potrditvi prisilne poravnave, česa takega ni moč zahtevati, saj je dolžnost uprave poskušati realizirati izdelan načrt finančne reorganizacije, hkrati pa ne gre spregledati, da je že sama prisilna poravnava eden izmed ukrepov za saniranje finančne situacije družbe. Sodišče prve stopnje je prav tako ustrezno pojasnilo, da načeloma dolžnost uprave ravnati v skladu s sklenjeno prisilno poravnavo, slednje ne razrešuje obveznosti (predčasno) predlagati začetek stečajnega postopka, seveda ob spremenjenih okoliščinah in v kolikor so podani pogoji za njegov začetek.

26Ob navedenih pravilnih izhodiščih pa je izostala potrebna presoja sodišča prve stopnje, ali in kdaj je prišlo do takšne finančne situacije v družbi, ki je narekovala ukrepanje uprave po 10. členu ZFPPod. V zvezi s tem ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni navedla, kaj bi prvotoženec kot direktor dodatno še lahko storil oz. da je to storila preveč pavšalno. Očitek prvotožencu v tej zvezi je bil namreč jasen: moral bi sprejeti ukrepe za odpravo kapitalske neustreznosti (pa tega vse do začetka stečaja ni storil). Glede na trditveno podlago (kot je pojasnjeno že pod točko 9 te obrazložitve) bi sodišče nedvomno lahko in bi moralo ugotavljati in ugotoviti, kdaj je vedno slabše finančno stanje v družbi privedlo do tako spremenjenih okoliščin, da bi prvotoženec moral „odstopiti“ od izvajanja v prisilni poravnavi zadanih ciljev in sprejeti ter pričeti z izvajanjem programa ukrepov za zagotavljanje kapitalske ustreznosti, in zatem, ali je prvotoženec to tudi (pravočasno) storil. Tako je tudi v tej smeri dejansko stanje ostalo nerazjasnjeno.

27Tožeča stranka je zahtevek zoper prvotoženca poleg že navedenega utemeljevala tudi na 2. in 5. točki prvega odstavka 19. člena ZFPPod. V tej zvezi je navedla, da je bilo najkasneje v letu 2004 jasno, da je nadaljnje zmanjševanje možnosti poplačila upnikov mogoče preprečiti le s predlaganjem stečaja in da je prvotoženec kršil prepoved iz 15. člena ZFPPod s tem, ko je predlagal ustanovitev hčerinskega podjetja (preusmeritev poslovanja na novoustanovljeno pravno osebo). Tudi v tej zvezi je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo (iz pod točko 9 obrazložitve te sodbe razvidnih razlogov), da navedbe tožeče stranke niso bile zadostne, da bi se lahko ugotovil trenutek nastopa finančne situacije (prezadolženosti, nelikvidnosti) in napravila presoja protipravnosti ravnanja prvotoženca. Posledično je tudi glede teh odločilnih okoliščin dejansko stanje ostalo neraziskano.

28Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi v delu, ki se nanaša na prvotoženca, ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ustreznem obsegu, razvidnem iz I. točke izreka te odločbe, razveljavilo ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V novem sojenju bo v skladu z zgoraj obrazloženim ponovno presojalo obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti prvotoženca (primarno bo v tem okviru raziskalo okoliščine v zvezi z nastopom kapitalske neustreznosti, nelikvidnosti oz. prezadolženosti) in nato o tožbenem zahtevku zoper slednjega ponovno odločilo.

Posebej glede odškodninske odgovornosti nadzornega sveta (drugo do petotoženca):

29Tudi pri presoji odškodninske odgovornosti članov nadzornega sveta na podlagi 20. člena ZFPPod je potrebno predhodno ugotoviti, da je prišlo v družbi do stanja kapitalske neustreznosti, nelikvidnosti ali prezadolženosti in v tem oziru je sodišče prve stopnje zavrnitev zahtevka zoper drugo do petotoženca (med drugim) utemeljevalo z zmotnim zaključkom, da tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazala obstoja katerega izmed teh stanj.

30Kljub temu pa se je spustilo tudi v nadaljnjo presojo protipravnosti ravnanja članov nadzornega sveta (kot da bi bila relevenatna finančna stanja izkazana). Pri tem je primerjalo očitke, ki jih je v zvezi z delom nadzornega sveta navajala tožeča stranka in pa nasprotne navedbe tožencev, s katerimi so slednji izkazovali svojo aktivnost v zvezi z nadzorom poslovanja družbe. Kljub temu, da je navedlo razloge za neutemeljenost tožbenega zahtevka za vsakega člana nadzornega sveta posebej, pa je ključni razlog skupen vsem, namreč da tožeča stranka ni dovolj argumentirano zatrjevala njihovih opustitvenih ravnanj.

31Pregled pravočasnih navedb tožeče stranke po presoji pritožbenega sodišča potrjuje takšno stališče sodišča prve stopnje. Te navedbe so bile sledeče (strnjeno):

sklicevanje na oz. citiranje 2. in 3. točke prvega odstavka 20. člena ZFPPod,

drugotoženka je ravnala malomarno, ker bi se morala udeleževati nadaljnjih sej nadzornega sveta (le-teh se ni udeleževala, ker po lastnih navedbah ni dobila ustreznih poročil o poslovanju družbe) in zahtevati uvedbo stečajnega postopka nad tožečo stranko,

da bi morali glede na računovodske izkaze zahtevati oz. predlagati uvedbo stečajnega postopka je očitala tudi ostalim članom nadzornega sveta,

da bi ostali toženci morali od prvotoženca zahtevati sestavo poročila in predlogov odprave kapitalske neustreznosti in ostalih zakonsko predvidenih poročil,

ker prvotoženec ni izdelal poročila o zagotavljanju kapitalske ustreznosti, bi morali predlagati stečaj,

glede na to da od prvotoženca niso (v popolnosti) dobili zahtevanih poročil in pojasnil, bi morali predlagati sklic skupščine ali pa odpoklic direktorja.

32Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da s takšnimi (deloma presplošnimi, deloma pa neutemeljenimi) trditvami protipravnost njihovega ravnanja ni izkazana, to pa predvsem iz razloga, ker so (drugo do peto) toženci obrazloženo nasprotovali navedenim trditvam tožeče stranke, s tem ko so (vsak zase in kot organ družbe) izkazovali aktivnosti v času njihovega članstva v nadzornem svetu, tožeča stranka pa ni ustrezno odreagirala na način, da bi konkretizirala očitke, ki jih je v bistvu podala zgolj s sklicevanjem na določila ZFPPod. Da so bili člani nadzornega sveta pri spremljanju poslovanja družbe v spornem obdobju aktivni jim nenazadnje priznava tudi sama tožeča stranka, navedeno pa izhaja tudi iz predloženih dokazov (zapisnikov sej nadzornega sveta). Predvsem je iz teh razbrati, da so od prvotoženca redno zahtevali (in tudi obravnavali) poročila o izvajanju načrta finančne reorganizacije po sprejeti prisilni poravnavi, poročila o dezinvestiranju, oceni poslovanja za posamezna obdobja, poslovna (letna) poročila, predlog dopolnitve programa za pridobitev pomoči podjetjem v težavah, upravi pa so naložili tudi pripravo ustreznih ukrepov, ki jih predvideva ZFPPod in podprli s strani prvotoženca predlagane ukrepe za sanacijo stanja družbe (predlagan sklic skupščine s predlogom dokapitalizacije, konverzije terjatev, prizadevanja za pridobitev državne pomoči,...). S tem so tudi po mnenju pritožbenega sodišča demantirali nekoliko (pre)splošne očitke tožeče stranke.

33Posebej v zvezi očitkom, da bi člani nadzornega sveta morali zahtevati oz. predlagati začetek stečajnega postopka, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da to ni v pristojnosti tega organa, tega očitka pa tudi ni razumeti tako, da bi moral nadzorni svet od prvotoženca kot direktorja zahtevati uvedbo stečaja, kot to skuša prikazati pritožba.

34Prav tako je presplošen oz. premalo konkretiziran očitek, da bi morali člani nadzornega sveta sklicati skupščino ali pa odpoklicati upravo. Tožeča stranka namreč pri tem ni natančneje pojasnila razloga za sklic skupščine, medtem ko zgolj navajanje, da bi morali upravo odpoklicati zato, ker ni (v celoti) podala zahtevanih poročil, takšnega očitka ne utemeljuje. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje (prvi odstavek na strani 17 obrazložitve sodbe) je odpoklic uprave skrajni ukrep, zgolj opustitev slednjega (tudi v kolikor bi bil na mestu) pa še ne vodi do odškodninske odgovornosti nadzornega sveta (ni izrecno opredeljeno kot protipravno ravnanje v 20. členu ZFPPod).

35Pritožba neutemeljeno graja tudi obrazložitev izpodbijane sodbe v delu, kjer je sodišče prve stopnje zapisalo, da posamezni član nadzornega sveta ne more „mimo nadzornega sveta“ zahtevati informacij od uprave (zadnji stavek drugega odstavka na strani 16) in da je nadzorni svet kolegijski organ, ki kot tak tudi sprejema odločitve (zadnji stavek tretjega odstavka na strani 16). S takšno obrazložitvijo namreč sodišče prve stopnje članom nadzornega sveta ni „odreklo“ pravice (in dolžnosti) v okviru delovanja nadzornega sveta kot organa družbe predlagati sprejem ustreznih odločitev, kot to zmotno razumeva pritožnica, temveč da le-teh ne more sprejeti samostojno in izven delovanja nadzornega sveta.

36Navedeni razlogi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da protipravnost ravnanja članov nadzornega sveta (kot predpostavka odškodninske odgovornosti) ni izkazana, posledično pa je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zoper drugo do peto toženo stranko kot neutemeljen zavrnilo.

37Neutemeljena pa je nadalje tudi pritožbena graja stroškovne odločitve (glede odmere stroškov drugo do peto tožene stranke). Ni namreč pritrditi (edinemu) očitku pritožbe, da bi sodišče moralo upoštevati, „da gre pri znesku 62.593,89 EUR za solidarno odgovornost drugo do petotožene stranke“. Tožeča stranka je sicer zoper slednje res uveljavljala nerazdelno plačilo navedenega zneska, vendar to ne pomeni, da bi bil vsak od njih (zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka zoper njih) morebiti upravičen le do povrnitve dela stroškov postopka ali pa da je (zanj) sporna vrednost (ki je temelj odmere stroškov) le del tega zahtevka. V primeru obsodilne sodbe bi lahko namreč tožeča stranka od katerega koli izmed njih zahtevala plačilo celotnega zneska, zato znaša za vsakega izmed njih sporna vrednost vtoževani znesek v celoti, ker pa so imeli v zadevi tudi vsak svojega pooblaščenca, pa imajo glede na uspeh v pravdi tudi pravico do povrnitve vsak svojih stroškov postopka v celoti.

38Glede na neutemeljenost pritožbe v delu glede drugo do petotožene stranke je posledično neutemeljena tudi pritožba zoper dopolnilni sklep, saj je ta odločitev oz. njena pravilnost vezana na sodbo (njeno stroškovno odločitev), pritožbena graja pa ne gre v smeri, da drugotoženka ne bi bila upravičena do pripadkov od prisojenih stroškov.

39Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sodbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Kot neutemeljeno pa je zavrnilo tudi pritožbo zoper dopolnilni sklep in tudi slednjega potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

K odločitvi o pritožbenih stroških:

40Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke v posledici delne razveljavitve izpodbijane sodbe temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

41Druga in tretje tožena stranka sami krijeta svoje stroške odgovorov na pritožbo, saj s podanimi navedbami nista pripomogli k razjasnitvi zadeve oz. sprejemu odločitve na pritožbeni stopnji, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP