VSRS Sodba III Ips 69/2009

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 34.958,69 EUR zavarovalnine z obrestmi zaradi škode, ki je tožnici nastala, ker ji je bilo protipravno odsvojeno vozilo, ki ga je dajala v najem. Presodilo je, da je nastala škoda izključena iz zavarovanja avtomobilskega kaska. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo ter zavzelo stališče, da zavarovanje, sklenjeno med pravdnima strankama, ne krije nastale škode, ker ta ni bila posledica dogodka, ki bi bil neodvisen od voznikove volje.

2Pred sodiščem prve stopnje se je postopek končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), zato se na podlagi drugega odstavka njegovega 130. člena postopek nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakršen je veljal pred uveljavitvijo novele ZPP-D.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da sta tožnica in stranska intervenientka sklenili pogodbo o finančnem najemu vozila, na podlagi katere je tožnica kot leasingojemalec v uporabo prejela avtodom znamke Ford. Tožnica kot zavarovalec in toženka sta nato za vozilo, ki je bilo predmet najema, sklenili pogodbo o zavarovanju avtomobilskega kaska, katere sestavni del so Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska (v nadaljevanju Splošni pogoji). Tožnica je plačala tudi dodatno premijo za kritje škode, ki nastane v času najema vozila, ki se izvaja kot gospodarska dejavnost (rent-a-car). Tožnica se je nato 5. 7. 2005 z U. K. dogovorila, da mu vozilo odda v najem po sistemu rent-a-car za čas od 6. 7. 2005 do 14. 7. 2005. Ko je 14. 7. 2005 čas najema potekel, U. K. vozila ni vrnil. Tožnica je od toženke v tem postopku zato zahtevala, da ji izplača zavarovalnino zaradi protipravno odvzetega vozila.

7Odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je pravilna. V 14. točki prvega odstavka 9. člena Splošnih pogojev je določeno, da zavarovatelj ni obvezan poravnati škode, ki nastane zaradi zatajitve s strani osebe, kateri je bilo vozilo dano v najem pri pravni osebi, ki posoja vozila (rent-a-car), kar pomeni, da si nekdo protipravno prilasti vozilo, ki mu je bilo zaupano v najem. Kot je pravilno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, iz te določbe ne izhaja, da mora za to, da bi bilo zavarovanje izključeno, škoda nastati s kaznivim dejanjem zatajitve. Navedena določba Splošnih pogojev je jasna: za izključitev iz zavarovanja zadostuje, da si nekdo protipravno prilasti motorno vozilo, ki mu je bilo zaupano v najem. Ni potrebno presoditi, ali gre za kaznivo dejanje zatajitve, temveč je namen te določbe, da se iz zavarovanja izključi škoda, ki nastane zaradi protipravne prisvojitve tuje stvari. Pojem zatajitve se zato ne razlaga skozi kazenskopravne norme, ampak tako, kot ga je razložilo prvostopenjsko sodišče. V obravnavani situaciji je nastala škoda, ki je iz zavarovanja izključena, zato je odločitev sodišč prve in druge stopnje pravilna.

8Sodišče druge stopnje se je sicer napačno oprlo na določbo prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev, ki določa, da zavarovanje krije neposredno fizično poškodovanje ali uničenje zavarovanega vozila (škodo na vozilu), ki nastane kot posledica nepričakovanih in od zavarovalčeve oziroma zavarovančeve ali voznikove volje neodvisnih dogodkov. Zavzelo je stališče, da je v obravnavanem primeru do škodnega dogodka prišlo po volji voznika (U. K.), ki je vozilo tožnici odvzel, zato tak škodni dogodek z zavarovalno pogodbo, sklenjeno med pravdnima strankama, ni zavarovan. To stališče ni pravilno. Določbo prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev je treba razlagati v povezavi z določbo 14. točke prvega odstavka 9. člena Splošnih pogojev. Če je ne bi presojali skozi citirano določilo, slednje sploh ne bi bilo potrebno, saj bi v vseh primerih, ko bi si najemnik protipravno prilastil vozilo, ki ga je najel, šlo za dogodek, ki je v sferi voznika (najemnika) in ki se je zgodil po njegovi volji, zaradi česar bi bilo izplačilo zavarovalnine izključeno že po prvem odstavka 2. člena Splošnih pogojev. Glede na to, da v obravnavanem primeru zavrnitev tožbenega zahtevka temelji na 14. točki prvega odstavka 9. člena in ne na prvem odstavku 2. člena Splošnih pogojev, revizijske navedbe o času prehoda odtujenega vozila v sfero najemnika niso relevantne, zato se revizijsko sodišče do njih ni posebej opredeljevalo.

9Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani in prav tako ni podan razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

10Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.