VSRS Sodba II Ips 819/2009

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.011,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženca zavezalo k plačilu 19.388,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2002 do plačila in 85.973,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 85.973,28 EUR. Presežek obrestnega dela zahtevka je zavrnilo in tožencu naložilo še 3.406,20 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz tožbenih navedb je povzelo, da sta stranki sklenili štiri različne pogodbe o finančnem leasingu, toženec (jemalec leasinga) pa na tej podlagi dolgovanih zneskov kljub opominom tožeče stranke (dajalca leasinga) ni plačal. Skladno z določili splošnega dela pogodbe o finančnem leasingu, ki je sestavni del omenjenih pogodb, je tožeča stranka odstopila od pogodbe, določila zapadlost vseh še neplačanih obrokov in toženca pozvala na njihovo plačilo ter vračilo predmeta leasinga. Znesek iz prve točke tožbenega zahtevka pomeni preostali dolg iz prve pogodbe, znesek iz druge točke tožbenega zahtevka pa vsoto preostalih dolgov iz druge (18.231,82 EUR), tretje (25.622,67 EUR) in četrte pogodbe (42.118,78 EUR). Sodišče je pojasnilo, da toženec kljub pravilnemu vabilu ni pristopil na poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo. Nekaj minut pred začetkom naroka je sodišče prejelo toženčevo sporočilo, da bo na narok zamudil in da se nahaja v G., a iz obvestila ni bil razviden opravičljiv razlog zamude (drugi odstavek 282. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Kasneje je izdalo še sklep, s katerim je zavrglo toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi zoper sodbo in sklep zavrnilo ter izpodbijani odločbi potrdilo. Povzelo je uradni zaznamek o toženčevem klicu na sodišče (list. št. 80) in pritrdilo, da iz njegovega sporočila ne izhaja upravičen razlog za preložitev naroka. Tožencu je očitalo, da je šele v pritožbi pojasnil, da je šlo za nepredvidljiv prometni zastoj (štiri kilometre dolga kolona vozil), česar pa ni konkretiziral. Ocenilo je, da je takšna prometna situacija v današnjih razmerah običajna in bi moral toženec nanjo računati, še posebej, ker je vedel za posledice izostanka z naroka.

3Zoper sodbo pritožbenega sodišča toženec vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov, zlasti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, sicer pa naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov. Navaja, da je svoj izostanek pravočasno opravičil, zato bi moralo sodišče prve stopnje narok preložiti (115. člen ZPP). Na pot proti sodišču (v L.) se je namreč odpravil pravočasno, a je pri G. naletel na štiri kilometre dolg prometni zastoj, o čemer je po telefonu takoj obvestil sodišče. Prometni zastoj je bil glede na tisti čas dneva (13.00) nepričakovan in nepredvidljiv, saj do zastojev običajno prihaja kasneje (po 15.00 uri), ko se za večino zaposlenih konča delovni čas. Dodaja, da je ravnal z zadostno skrbnostjo, saj kot prava neuka stranka ni vedel za posledice izostanka z naroka.

4Tožeča stranka v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Prav tako priglaša stroške.

5Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija ni utemeljena.

7Pogoja za preložitev naroka sta dva: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek.(1) Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno zaključili, da slednjega toženec ni izkazal, saj ob klicu na sodišče (deset minut pred začetkom naroka, ki je bil razpisan ob 13.00 uri) ni navedel razloga za zamudo. Tej ugotovitvi, ki je podprta z uradnim zaznamkom o toženčevem klicu na sodišče (list. št. 80), toženec ne more uspešno nasprotovati z zgolj pavšalnimi revizijskimi trditvami, da je sodišče o zastoju obvestil. Sodišče tako ni imelo podlage za sklepanje na morebitno opravičljivost izostanka z naroka, ki ga zato utemeljeno ni preložilo (prvi odstavek 115. člena ZPP in šesti odstavek 282. člena ZPP). Razlog za zamudo (štiri kilometre dolg prometni zastoj) je toženec razkril šele v pritožbi, ob tem pa ni zadostno obrazložil, čemu naj bi bil opravičljiv. V tej smeri je navedel le, da se je na pot odpravil pravočasno, da je zastoj, ki je bil glede na popoldansko uro nepredvidljiv, bistveno podaljšal čas za prihod na sodišče in da je na narok zamudil zgolj petnajst minut. Navedene okoliščine, ki jih toženec tudi v reviziji ni bistveno dopolnil, ne izkazujejo upravičenih razlogov za izostanek z naroka. Zgolj trditev o popoldanskem času, v katerem je prišlo do zastoja, ne nudi zadostne opore za sklepanje o nepredvidljivosti dogodka. Ostale revizijske navedbe so vsebinsko prazne, saj toženec ni navedel ure, ob kateri se je odpravil zdoma, oziroma časa, ki ga je prebil v obravnavanem zastoju. Končno se revident ne more sklicevati na nepoznavanje posledic izostanka, saj je bil nanje pravilno opozorjen z vabilom na narok.

8Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

9Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženec je z revizijo propadel, zato je dolžan tožeči stranki povrniti zahtevane stroške odgovora na revizijo, ki so bili potrebni. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 1.011,27 EUR (1800 točk za sestavo odgovora na revizijo, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV), ki jih mora toženec plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 596/2003 z dne 11. 11. 2004 in II Ips 247/2001 z dne 9. 1. 2002 ter sklep istega sodišča II Ips 218/2005 z dne 7. 7. 2005.