VSL sklep I Ip 2667/2010

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu (odmera takse za predlog v znesku 12,00 EUR) spremeni tako, da se ugotovi, da za predlog z dne 23. 9. 2005, dopolnjen z vlogo z dne 18. 2. 2009, ni taksne obveznosti.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je s sklepom upniku naložilo v roku petnajst dni plačati sodno takso za predlog za spremembo sredstev in predmetov izvršbe z dne 23. 9. 2005, dopolnjen z vlogo z dne 18. 2. 2009, v znesku 12,00 EUR in za sklep o nadaljevanju izvršbe z dne 3. 11. 2009 takso v znesku 6,00 EUR.

Proti sklepu se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pravočasno po pooblaščencih pritožil upnik in predlaga, da višje sodišče sklep spremeni tako, da sodno takso odmeri v skladu z veljavno zakonodajo, dolžniku pa naloži v plačilo pritožbene stroške upnika, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da sklep izpodbija v delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje naložilo plačilo sodne takse za predlog za spremembo sredstev in predmetov izvršbe z dne 23. 9. 2005, dopolnjen z vlogo z dne 18. 2. 2009, saj je v preostalem delu, to je v odmeri sodne takse za sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom v višini 6,00 EUR sodišče prve stopnje sledilo upnikovemu uveljavljanju v zahtevi za izdajo odločbe o odmeri sodne takse (red. št. 21 spisa). Pritožbo utemeljuje z navedbo, da Zakon o sodnih taksah (ZST), ki je veljal v času vložitve predloga z dne 23. 9. 2005, za predlog upnika o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom plačila sodne takse ni predvideval. Določil ga je šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-E), ki je začel veljati šele konec novembra 2006. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je, glede na začetek teka tega izvršilnega postopka pred uveljavitvijo Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pravilno uporabilo določbo 27. člena prej veljavnega ZST in z izpodbijanim sklepom odločilo o upnikovi zahtevi za izdajo odločbe o odmeri takse. Do 1. 1. 2008 je v izvršilnem postopku za taksno obveznost veljal ZST, ki je predpisoval eno takso za predlog za izvršbo ne glede na to, ali je predlaganih več sredstev za izvršbo, in ne glede na to, ali istočasno ali drugo za drugim (glej pojasnilo č) k Tar. št. 1 Taksne tarife ZST). S 75. členom ZIZ-E, ki se je pričel uporabljati 1. 1. 2008 (77. člen ZIZ-E), je bila glede dejstev, zaradi katerih se odmeri taksa, in glede višine, uveljavljena sprememba, tako da se sodna taksa plača tudi za predlog upnika po tretjem odstavku 34. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v višini 6,00 EUR za vsako predlagano sredstvo oziroma predmet izvršbe. Kdaj je treba takso plačati, pa je, ne glede na določbe ZIZ-E, še vedno urejal 4. člen ZST, ki je v prvem odstavku določal, da je treba takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost, v 1. točki drugega odstavka pa, da nastane taksna obveznost za vlogo takrat, ko se vloga izroči (oziroma z vlogo, dano na zapisnik takrat, ko je zapisnik končan). ZST glede nastanka taksne obveznosti ne razlikuje med vložitvijo popolne ali nepopolne vloge, zato nastane taksna obveznost takrat, ko je vloga izročena, ne glede na to, ali je morda nepopolna (prim. tudi četrti odstavek 108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ).

V konkretnem primeru je torej treba presojati obstoj taksne obveznosti glede na vložitev predloga upnika, ki ga je sodišče prejelo 26. 9. 2005, za spremembo sredstev in predmetov izvršbe, ne glede na to, da predlog ni bil popoln glede predmetov izvršbe s predlaganimi novimi sredstvi izvršbe. Z vlogo z datumom 18. 2. 2009, ki jo je sodišče prejelo 19. 2. 2009, je bil le dopolnjen predlog, prejet 26. 9. 2005, za dopolnitev predloga pa ni taksne obveznosti niti po 75. členu ZIZ-E. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo taksno obveznost upnika za predlog in je zato višje sodišče zaradi kršitve materialnega prava pritožbi ugodilo in sklep v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot je razvidno iz prvega odstavka izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter petem odstavku 38. člena ZIZ. Kljub temu, da je upnik s pritožbo uspel, je višje sodišče sklenilo, da sam krije stroške pritožbenega postopka, saj za izvršbo niso bili potrebni. Postopek odmere sodne takse, torej tudi pritožbeni postopek, na tek izvršilnega postopka ni vplival in zato tudi stroški, ki so nastali s pritožbo, niso bili za izvršbo potrebni. Odločanje o taksni obveznosti je poseben postopek, ki se vodi ob postopku iz 2. člena ZST, med državo in (domnevnim) taksnim zavezancem, zato tudi iz tega razloga plačila stroškov pritožbe ni upravičeno naložiti dolžniku.