VSL sklep I Cpg 1110/2011

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo s primarnim in podrejenim tožbenim zahtevkom, postopek zavarovanja z začasno odredbo na podlagi sklepa z dne 4.9.2008 ustavilo ter tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke.

2Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglasila pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje ter predlaga potrditev izpodbijanega sklepa.

4Pritožba je utemeljena.

5Po določbi 333. člena OZ je prenehanje trajnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, dispozicija strank takšnega razmerja. Prenehanje nastane, ko ena od strank izjavi svojo voljo, da želi doseči prenehanje. Volja se izjavi s posebno izjavo – odpovedjo. Vsaka stranka ima v načelu pravico odpovedati pravno razmerje ves čas njegovega trajanja, razen če začasno ne obstajajo okoliščine, ki zadržujejo odpoved. Druga stranka razmerja lahko odpoved razmerja samo sprejme, ne more pa preprečiti njenih učinkov.

6V konkretnem primeru sta se pravdni stranki v 15. členu pogodbe izrecno dogovorili, da lahko od pogodbe odstopita, če nastopijo objektivne okoliščine, ki onemogočajo uresničevanje te pogodbe ali, če pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank. Z navedenim pogodbenim določilo sta pravdni stranki torej odstop od pogodbe uredili tako, da sta enostransko odpoved pogodbe omejili.

7Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji izrecno navajala, da je odstopno pravico uveljavila na podlagi zgoraj citiranega 15. člena pogodbe ter z obširnimi navedbami utemeljevala, zakaj pogodba ne ustreza več njenim pričakovanem. Tožena stranka z dopisom 16.6.2008 ni podala odstopne izjave po 333. členu OZ, niti takšne izjave ni podala v tem postopku. V odgovoru na tožbo se je (zgolj) posplošeno sklicevala na zakonsko določbo o prenehanju pogodbenega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas. Pri tem je navajala, da bi se moralo navedeno določilo ob presoji odstopa z dne 16.6.2008 upoštevati „smiselno“. Zmotno zato sodišče prve stopnje zaključuje, da je tožena stranka podala odpoved trajnega pogodbenega razmerja v skladu s 333. členom OZ. Tudi sicer je višje sodišče v tem postopku že zavzelo stališče, da v 15. členu opredeljeno pogodbeno določilo sploh ne bi bilo potrebno, če bi se razlagalo tako, kot ga razlaga tožena stranka in sicer, da lahko po 333. členu OZ vsaka stranka pogodbo (kadarkoli) enostransko odpove. Pogodbo je pripravila tožena stranka, in že zaradi tega je potrebno (morebitna) nejasna določila razlagati v korist tožeče stranke (prim. 83. člen OZ).

8Upoštevajoč navedeno sodišče prve stopnje zaradi napačnega izhodišča ni presojalo navedb pravdnih strank glede nastopa razveznega pogoja, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Višje sodišče je moralo zato pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP), v katerem se bo potrebno določno opredelilo glede trditvene podlage obeh pravdnih strank.

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.