VSL sodba I Cpg 503/2011

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 58.563,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 03. 2006 do plačila zavrne, v 3. točki izreka pa se spremeni tako, da se tožeči stranki naloži, da je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 7.602,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

III. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna plačati tožeči stranki 14.640,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.508.511,77 SIT od 30. 03. 2006 do 31. 12. 2006, konvertirane v EUR in od zneska 14.640,76 EUR od 01. 01. 2007 dalje do plačila, potrdi.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v višini 1.761,74 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 73.203,78 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženo stranko je še obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 102,39 EUR s pp.

2Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka zoper del, s katerim v postopku na prvi stopnji ni uspela. Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP, tožena stranka pa vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlagata spremembo sodbe v njuno korist, podrejeno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila tožena stranka, ki je nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu potrdi.

3Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke

4Predmet tožbenega zahtevka je regresni zahtevek zavarovalnice (tožeče stranke) na podlagi 963. člena OZ, ki je svojemu zavarovancu izplačala škodo, nastalo zaradi požara v zavarovanem objektu. Požar je povzročil delavec tožene stranke, ko je s kotno brusilko odstranjeval cevi v stropu objekta, pri čemer je prišlo do vžiga laka, ki se je v ceveh nabral v času obratovanja lakirnice v zgornjem nadstropju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo deljeno odgovornost pravdnih strank za nastalo škodo (tožene stranke kot izvajalca del in zavarovanca tožeče stranke kot naročnika) v razmerju 50 % : 50 %. Svojo odločitev je oprlo na Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delih na začasnih in premičnih gradbiščih (Uradni list RS, št. 3/2002, 57/2003- v nadaljevanju Uredba), katere določila obvezujejo naročnika oziroma nadzornika projekta, da pred začetkom (gradbenih in vzdrževalnih) del na gradbišču zagotovi izdelavo varnostnega načrta, izvajalca pa, da del ne prične, preden ni varnostni načrt izdelan.

5Pritožba tožeče stranke je protispisna v delu, ko navaja, da je njen zavarovanec naročil adaptacijo in prenovo gradbenega objekta za proizvodnjo v smislu 4. člena ZGO-1, da pa ni bil dolžan izdelati varnostnega načrta v skladu s 4. členom Uredbe, ki naročniku nalaga izdelavo varnostnega načrta že pri bistveno manj zahtevnih delih (opremljanje, obnova, odstranjevanje z demontažo, občasno vzdrževanje, barvanje in čiščenje ipd.), kot so dela, ki so predmet zakonske ureditve v ZGO-1. Pritožba tudi posebej ne obrazloži stališča, zakaj v konkretnem primeru varnostni načrt, ki bi ga moral izdelati zavarovanec tožeče stranke, ni bil potreben.

6Prav iz (v sodbi) citiranih določil Uredbe je razvidno, da naročnik „adaptacije in prenove gradbenega objekta za proizvodnjo“ ni razbremenjen dolžnosti, da zagotovi ustrezno varnost naročenih del. Te dolžnosti tudi ne more prenesti na posamezne izvajalce s sklicevanjem na njihovo profesionalnost. Zato se lahko kršitve drugih predpisov, na katere se pritožba sklicuje, v enaki meri tičejo zavarovanca tožeče stranke kot investitorja, naročnika in nadzornika del kot njihovega neposrednega izvajalca. V obravnavani zadevi pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni šlo za razmerje med naročnikom-laikom in izvajalcem-profesionalcem (ki se običajno predpostavlja pri podjemnih pogodbah), pač pa je tudi zavarovanec tožeče stranke v svojstvu naročnika tistega konkretnega opravila, v posledici katerega je nastal požar, nastopal kot strokovnjak. Izrecno naročilo za odstranitev cevi je namreč delavcu tožene stranke dal uslužbenec naročnika, ki je bil odgovoren za investicije in vzdrževanje objekta (t.i. gospodar objekta), z izrecnim zagotovilom, da so cevi „mrtve“. Očitno je vedel, o čem govori. Poleg tega bi morala oseba (na strani naročnika) vsa posamezna oz. dodatna naročila posredovati toženi stranki preko njenega zakonitega zastopnika ali osebe, pooblaščene za zastopanje tožene stranke. Izvajalec del sicer odgovarja za svoje delavce, vendar pa to ne pomeni, da sme naročnik del pri naročanju konkretnih opravil preskočiti z osnovno pogodbo določeno osebno komunikacijsko in hierarhično raven. Kakršnakoli dodatna ali specifična dela je treba naročiti pri isti osebi, ki je sodelovala pri sklepanju osnovne pogodbe in se dogovarjala o njeni konkretni vsebini. Če naročnik navedeno pravilo prekrši, sam ustvari okoliščine, v katerih lahko pride do oviranega ali pomanjkljivega pretoka informacij, v posledici pa do zakasnitve ali celo opustitve ustreznega ukrepanja. Iz dejanskih okoliščin primera je namreč razvidno, da je uslužbenec naročnika pri naročilu odstranitve cevi delavca tožene stranke, ki je v skladiščnih prostorih opravljal pleskarska dela, obravnaval kot operativnega izvajalca lastnega naročila in ne kot (enakovrednega) za sprejem naročil pooblaščenega predstavnika tožene stranke.

7Pritožbeno sodišče ne najde prav nobenih okoliščin, ki bi narekovale višji delež soodgovornosti tožene stranke. Zgolj s sklicevanjem na dolžno skrbnost in profesionalnost izvajalca del pa glede na povedano tožeča stranka s pritožbo ne more uspeti. Zato je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke

8Zmotno je sicer pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru ne obstoji nobena oblika odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo. Tožena stranka (in njeni delavci) je bila dolžna izvesti vse potrebne ukrepe za preprečitev nevarnosti, kar v dani situaciji pomeni, da bi se delavec tožene stranke pred odstranjevanjem cevi moral sam prepričati o tem, ali so cevi res „mrtve“. Moral bi se pozanimati tudi o tem, kakšnemu namenu so služile. Izvajalec del je dolžan izvršiti delo po pravilih posla in je dolžan opozoriti naročnika na pomanjkljivosti v njegovem naročilu oziroma na druge okoliščine, ki bi lahko bile pomembne za naročeno delo (3. odstavek 625. člena OZ). Okoliščina, da je tožena stranka odstranitev cevi izvedla po izrecnem naročilu zavarovanca tožeče stranke, je zato ne more v celoti razbremeniti (oz. bi jo samo v primeru, če bi naročnik pri naročilu vztrajal po tem, ko bi ga izvajalec opozoril, da bi naročeno delo utegnilo biti požarno nevarno).

9Vendar pa je sodišče prve stopnje pri določitvi deleža odgovornosti ocenjevalo zgolj težo opustitve dolžnostnega ravnanja strank, ki ga predpisuje Uredba (izvedbo del brez varnostnega načrta). Pritožba utemeljeno opozarja, da je v bistveno premajhni meri, če sploh, upoštevalo druge v postopku ugotovljene dejanske okoliščine primera, na katere se je sklicevala tožena stranka, ki so tudi po mnenju pritožbenega sodišča odločilnega pomena za presojo odgovornosti pravdnih strank. Kot že zgoraj povedano, je gospodar objekta (uslužbenec naročnika, odgovoren za investicije in vzdrževanje) delavcu tožene stranke, ki je v spodnjih skladiščnih prostorih izvajal pleskarska dela, naročil odstranitev kovinskih delov cevi na stenah in stropu z izrecnim zagotovilom, da so cevi mrtve. Oseba na strani naročnika, ki je naročila odstranitev cevi, je torej napram delavcu nastopala suvereno, z avtoriteto strokovnjaka. Pri naročniku tega opravila ni upoštevala z osnovno pogodbo vzpostavljenega hierarhičnega nivoja, kot je obrazloženo v točki 6 obrazložitve. Tožena stranka ni vedela, da je bila v zgornjih prostorih včasih lakirnica, cevi, ki so vodile iz lakirnice v spodnje nadstropje, pa so bile na videz enake cevem, ki se uporabljajo za odvod vode iz strešnih žlebov. Naročnik del tožene stranke ni obvestil niti o namembnosti cevi niti o tem, da se zgoraj nahaja (opuščena) lakirnica. Samo rezanje (praznih) kovinskih cevi s kotno brusilko v betonskem stropu bi sicer ne predstavljalo požarno ogrožujočega opravila. Nekaj teh cevi je bilo že odprej porezanih. Naročnik tožene stranke tudi ni seznanil, da je prav v isti lakirnici pred škodnim dogodkom že prišlo do manjšega požara. Kar pomeni, da se je naročnik, zavarovanec tožeče stranke dobro zavedal povečane požarne nevarnosti v objektu, pa kljub temu nanjo ni opozoril tožene stranke.

10Navedene okoliščine odločilno vplivajo na stopnjo krivde pravdnih strank. Medtem, ko je toženi stranki kvečjemu mogoče očitati nezavestno malomarnost (možnosti nastanka škode se ni zavedala, pa bi se je morala zavedati), se odgovornost zavarovanca tožeče stranke približuje eventualnemu naklepu (možnosti nastanka škode se je zavedal in vanjo privolil). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da vse naštete dejanske okoliščine primera narekujejo znižanje deleža soodgovornosti tožene stranke na 10 %, oz. zvišanje deleža odgovornosti zavarovanca tožeče stranke na 90 %. Zato je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo v izpodbijani 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožena stranka tožeči dolžna povrniti le 10 % nastale škode.

11Zaradi spremembe sodbe je višje sodišče v skladu z načelom uspeha v pravdi (154. čl. ZPP) spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških tako, da je od 90 % odmerjenih in priznanih stroškov tožene stranke (9.549,71 EUR x 90 % = 8.594,74 EUR) odštelo 10 % odmerjenih in priznanih stroškov tožeče stranke (9.918,02 EUR x 10 % = 991,80 EUR). Razliko v višini 7.602,94 EUR predstavljajo stroški, ki jih je na podlagi spremenjene sodbe tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki.

12Na podlagi uspeha strank v pritožbenem postopku, je višje sodišče odločilo, da tožeča stranka svoje pritožbene stroške nosi sama, da pa je dolžna toženi stranki povrniti 80 % (tolikšen je namreč uspeh tožene stranke s pritožbo) pritožbenih stroškov tožene stranke, ki jih je sodišče odmerilo v višini takse za pritožbo v znesku 1.464,00 EUR in takse za odgovor na pritožbi v višini 738,17 EUR.