VSRS Sodba XI Ips 11281/2010-76

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom II Ks 539/2011 z dne 17. 6. 2011 zoper R. B. na podlagi določbe prvega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP odredil pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 311. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

2Obdolženčeva zagovornica je zoper navedeni pravnomočni sklep vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz razloga bistvenih kršitev določb ZKP. V zahtevi navaja, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje v izpodbijani odločbi ni konkretizirano v tolikšni meri, da bi bilo iz njegovega opisa razvidno, katero je tisto ravnanje, ki vsebuje zakonske znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ter da ni izkazan priporni razlog begosumnosti, ker da je obdolženec upravičeno zadržan iz zdravstvenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep v celoti razveljavi.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da je sodišče ugotovilo utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje ter obstoj nevarnosti za izvedbo kazenskega postopka, ker se ne odziva na vabila na glavno obravnavo in se na ta način izogiba kazenskemu postopku.

4Obdolženčeva zagovornica je v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke ponovila navedbe zahteve za varstvo zakonitosti in poudarila, da je obdolženec hospitaliziran zaradi psihičnih težav ter izrazila nestrinjanje s predlogom vrhovne državne tožilke.

B.

5Sodišče sme odrediti pripor ob pogojih, ki so določeni v zakonu: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.

6Zagovornica v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da izredno pravno sredstvo vlaga iz razlogov bistvenih kršitev določb ZKP, v obrazložitvi zahteve pa ne navede nobene zakonske določbe, ki naj bi jo sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom o odreditvi pripora zoper obtoženca zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na glavni obravnavi, prekršilo.

7Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da očitano kaznivo dejanje v izpodbijani odločbi ni dovolj konkretizirano, ter da ne vsebuje vseh objektivnih in subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja, s čimer nakazuje na nestrinjanje z obstojem utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

8Zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče se je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sklicevalo na pravnomočno obtožbo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 25. 2. 2005 kar, ob nespremenjenih okoliščinah, zadošča za utemeljitev obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 311. člena KZ.

9Prav tako ni mogoče pritrditi obdolženčevi zagovornici, da ni izkazan priporni razlog begosumnosti, ker je obdolženec upravičeno zadržan iz zdravstvenih razlogov. Sodišče je v sklepu o odreditvi pripora ugotovilo, da so bila obdolžencu vabila na glavno obravnavo večkrat vročena, pa se nanje ni odzval, prav tako pa ni posredoval nobenih podatkov o tem, kje se nahaja oziroma o nameravani spremembi bivališča. Poleg tega se obdolženec nahaja v tujini in organom v Republiki Sloveniji ni dosegljiv. Na tej podlagi je sodišče utemeljeno zaključilo, da zaradi obdolženčevega skrivanja pred sodiščem kazenski postopek ne more steči, zato je odreditev pripora neogibno potrebna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Na navedbe zahteve, da je obdolženec upravičeno zadržan, ker se nahaja v bolnišnici, je odgovorilo že višje sodišče, ki je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je obdolženec vabilo na glavno obravnavo, razpisano dne 18. 1. 2011, prejel na domačem naslovu dne 28. 12. 2010, kar pomeni, da se je tega dne že vrnil iz bolnišnice, z ničemer pa ni izkazano, da bi bil po tem datumu ponovno hospitaliziran.

10Trditev vložnice zahteve, da vročanje sodnih pisanj obdolžencu ni bilo pravilno, ter da ni bil pravilno vabljen na glavno obravnavo, je povsem nesubstancirana, zato je ni mogoče preizkusiti.

11Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obdolženega R. B. zavrnilo (425. člen ZKP).