VSRS Sodba II Ips 1023/2008

Revizija se zavrne.

1Mož prve tožnice in oče ostalih treh tožnikov J. K. se je 30. 12. 1999 na smučišču ... hudo telesno poškodoval in zato 3. 1. 2000 umrl. Tožniki so zahtevali nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo od prvega toženca kot upravljalca smučišča in drugega toženca, ki je zaradi prehitre vožnje od zadaj trčil v njihovega moža oziroma očeta. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvemu tožencu (izrek pod točko I). Delno je ugodilo tožbenemu zahtevku proti drugemu tožencu in mu naložilo, da mora vsakemu od tožnikov plačati v izreku pod točko II sodbe opredeljene zneske s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, presežne tožbene zahtevke pa zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zoper zavrnitev zahtevka proti prvemu tožencu v celoti zavrnilo, pritožbi drugega toženca pa je ugodilo le v manjšem delu tako, da je v obrestnem prisodilnem delu večkrat ponovljeni datum 27. 6. 2006 nadomestilo s 27. 6. 2003, v ostalem delu pa je tudi to pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3Tožniki v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo tako spremembo izpodbijanega dela, da se v celoti ugodi tudi tožbenemu zahtevku proti prvemu tožencu, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožniki grajajo razloge obeh sodišč o neobstoju vzročne zveze med opustitvami prvega toženca in nesrečo. Poudarjajo, da prvi toženec opravlja gospodarsko dejavnost, da so tožniki plačali karto in da bi zato morala biti zagotovljena varnost smučanja, pa ni bila. Menijo, da smučišče sploh ne bi smelo obratovati, ker ni bilo zagotovljeno zadosti rediteljev. Ob upoštevanju pogojev iz obratovalnega dovoljenja bi moral prvi toženec zagotoviti vsaj 10 do 12 rediteljev pri 4.000 do 5.000 smučarjih, bilo pa jih je le 6. Zato je dejansko število smučarjev odločilno in je zmotno stališče o njegovi nepomembnosti. Prvi toženec ne bi smel začeti z obratovanjem, ali pa bi moral vsaj omejiti dostop novih smučarjev. Revizija graja razloge prvostopenjskega sodišča, da na smučišču ni bilo gneče, glede tega ponavlja svoje pritožbene trditve o dveh neverodostojnih pričah in trdi, da se pritožbeno sodišče do tega ni opredelilo. V nadaljevanju v zvezi z vprašanjem obstoja vzročne zveze med premajhnim številom rediteljev in nesrečo razloge obeh sodišč razume kot da je ugotovljena kršitev nepomembna in nato opozarja na pomembnost varnostnih predpisov, na vlogo in naloge rediteljev na smučiščih. Njihova naloga je tudi odkrivanje in izločanje dirkačev s smučišč. Če bi bilo rediteljev tistega dne zadosti, bi z visoko stopnjo verjetnosti lahko odkrili nevarno smučanje drugega toženca.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena nasprotni stranki in stranskemu intervenientu, ki nista vložila revizijskega odgovora.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje in ima v primerjavi s pritožbo omejene razloge in tudi omejen obseg izpodbijanja. Po izrecni določbi tretjega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato so revizijsko sodišče in stranke vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki so prestala preizkus tudi na pritožbeni stopnji. V reviziji je torej nesmiselno ponavljati tiste pritožbene navedbe, s katerimi se izpodbija dejansko stanje in na katere je pritožbeno sodišče odgovorilo. Neupoštevno je tudi prikrito izpodbijanje dejanskega stanja v preobleki drugih revizijskih razlogov.

7Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da na smučišču na progi L. 3 ni bilo gneče, je dejanske narave. Temelji na izpovedi večih prič in objektivnih okoliščinah v zvezi s časom nesreče malo po 13.00 uri, ko je čas kosila in izteka poldnevnih kart. To dejansko ugotovitev je pritožbeno sodišče potrdilo (razlogi na peti strani sodbe) in je drugačna revizijska trditev napačna, predvsem pa je neupošteven revizijski poizkus izpodbijanja te dejanske ugotovitve. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tudi pritožbeno trditev o drugem tožencu kot „nevarnem dirkaču“, med drugim z opozorilom, da takih trditev v postopku na prvi stopnji sploh ni bilo, ter z opisom, da se je drugi toženec na vrhu strmine ustavil in se nato, ker na progi ni bilo gneče, spustil, pri tem pa zaradi prevelike hitrosti v smuku naravnost ni mogel pravočasno ustaviti ali obiti smučarja pred seboj (ki je prečkal smučišče). Zato je neutemeljeno revizijsko ponavljanje pritožbenih trditev, da bi reditelji, če bi jih bilo več, lahko odkrili drugega toženca kot nevarnega smučarja in ga izločili s smučišča.

8Revizija pri poudarjanju in utemeljevanju kršitve, da je bilo tistega dne na smučišču premalo rediteljev, prezre, da je prvostopenjsko sodišče jasno navedlo, da prvi toženec ni uspel dokazati zadostnega števila rediteljev. Obe sodišči sta zato ugotovili, da je prišlo do nedopustnega ravnanja kot enega od štirih kumulativno zahtevanih elementov civilnega delikta (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika), vendar pogoji za prekinitev obratovanja iz razloga, ker rediteljska služba ne more zagotoviti reda na smučiščih, niso bili izpolnjeni, niti ni bilo ugotovljenih kakih drugih razlogov za tako ukrepanje (prvi in drugi odstavek 12. člena v zvezi z 11. členom Zakona o varnosti na javnih smučiščih – ZVJS; Ur. l. SRS, št. 16/77, 42/86). Razlog obeh sodišč za zavrnitev tožbenega zahtevka je v neobstoju vzročne zveze med ugotovljenim nedopustnim ravnanjem prvega toženca in trčenjem obeh smučarjev. V tem kontekstu vprašanje dejanskega števila smučarjev, torej 4.000 do 5.000, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, in čez 5.000, kot so trdili tožniki, res ne more biti pravno odločilno, saj je bila sama kršitev ugotovljena. Le tako revizijsko sodišče razume grajane razloge pritožbenega sodišča o nepomembnosti tega podatka in ne tako, kot izpeljuje revizija.

9Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da glede na konkretne dejanske ugotovitve v tej zadevi premajhno število rediteljev ni v pravno upoštevni vzročni zvezi s trčenjem obeh smučarjev. Večje gneče, ki bi ovirala varno smučanje, na progi ... v tistem času ni bilo, predhodno nevarno smučanje drugega toženca ni bilo niti zatrjevano, prav tako ne morebitno nevarno smučanje tretjih ali nered na smučarski progi, zato večje število rediteljev na nastanek nesreče ne bi moglo vplivati. Ni pa mogoče od upravljalca smučišča oziroma njegovih rediteljev zahtevati, da nadzirajo slehernega smučarja in preprečijo vsako posamezno nevarno smučanje. Revizijsko sodišče je v primerljivih odškodninskih zadevah že nekajkrat poudarilo, da upravljalec smučišča ne more odgovarjati za posamezno nepravilno ravnanje smučarja oziroma da ne more preprečiti vsakega trčenja (II Ips 297/98, II Ips 446/99 in druge).

10Ugotovljene okoliščine obravnavane smučarske nesreče tako presojo utemeljujejo tudi v tej pravdni zadevi. Obe sodišči sta kot izključni vzrok za trčenje opredelili ravnanje drugega toženca, ki je od zadaj trčil v oškodovanca in ki je bil zaradi v zvezi s tem storjenim kaznivim dejanjem pravnomočno obsojen v kazenskem postopku. Ob ugotovljenem neobstoju vzročne zveze med premajhnim številom rediteljev in nesrečo sta zato z zavrnitvijo tožbenega zahtevka proti prvemu tožencu in pritožbe tožnikov proti taki odločitvi materialnopravno pravilno uporabili prvi odstavek 154. člena ZOR.

11Ker uveljavljani revizijski razlog ni utemeljen, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo tožnikov skupaj z njihovimi priglašenimi revizijskimi stroški.