UPRS sodba I U 808/2011

Tožbi se ugodi. Sklep Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji za leto 2011 št. 1191-I19/2010 z dne 20. 12. 2010 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti na 80,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Z izpodbijanim sklepom o razporeditvi sredstev FIHO za leto 2011 na podlagi javnega razpisa, je tožena stranka tožniku dodelila sredstva v skupni višini 206.500,00 EUR (za neodvisno življenje hendikepiranih 167.304,05 EUR, za prevoze in mobilnost hendikepiranih oseb 2.841,63 EUR, za klub A. 24,5 1.754,46 EUR, za vrstniško svetovanje hendikepiranim 1.530,28 EUR in za tehnične pripomočke 1.364,58 EUR ter za delovanje na državni ravni skupaj 4.605,00 EUR in za naložbe v osnovna sredstva in njihovo vzdrževanje na državni ravni 27.100,00 EUR).

V obrazložitvi sklepa je najprej navedeno, da je Komisija za ocenjevanje in pripravo predlogov za razporeditev sredstev invalidskim organizacijam (v nadaljevanju Komisija) na podlagi javnega razpisa o razporeditvi sredstev FIHO za leto 2011 dne 10. 11. 2010 začela z odpiranjem vlog 27 invalidskih organizacij. Nato se sklicuje Pravilnik o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 92/98, 45/05, 23/08 in 9/09, v nadaljevanju Pravilnik) in opiše postopek pregleda vlog. Navaja, da se je v postopku priprave predloga razporeditve sredstev seznanila tudi z zapisnikom usklajevalnega sestanka invalidskih organizacij - članic Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije, ki so se dne 23. in 24. 11. 2010, skladno z 18. členom Pravilnika medsebojno usklajevale po načelih solidarnosti in vzajemnosti v okviru razpoložljivih sredstev, ter dogovorjena stališča glede na razpoložljivost sredstev vključila v predlog razporeditve. Dodaja, da so bili usklajenost prijavljenih posebnih socialnih programov z merili za dodelitev sredstev, kot so določena v 9. členu Pravilnika, ter vsi prijavljeni posebni socialni programi, ocenjeni po merilih iz navedenega člena Pravilnika z uporabo določb Navodila za uporabo meril pri ocenjevanju finančno ovrednotenih letnih delovnih programov invalidskih organizacij (v nadaljevanju Navodilo, 5. do 8. člen). Ob upoštevanju pridobljenih ocen so bili posamezni posebni socialni programi razvrščeni v eno izmed petih prednostnih skupin po 10. členu Navodila. Komisija je na nekaterih programih uporabila dodatno orodje za bolj pregledno ocenjevanje programov. Navaja še, da je od skupno razpisanih sredstev za invalidske organizacije za leto 2011 v višini 14.311.038,30 EUR, Komisija skladno s 5. členom Pravilnika zadržala 1 % sredstev kot rezervna nerazporejena sredstva, razpoložljiva sredstva v višini 14.167.927,91 EUR pa je v navedenem strukturnem deležu razporedila med prijavljene invalidske organizacije za izvajanje posebnih socialnih programov, delovanje ter naložbe v osnovna sredstva in njihovo vzdrževanje. Ugotovljeno je bilo, da se zaradi velikega števila uporabnikov in posledično velikega števila posebnih socialnih programov, v invalidskih organizacijah že vrsto let namenja več sredstev za sofinanciranje izvajanja posebnih socialnih programov in delovanja, kot pa določa 5. člen Pravilnika.

V II. točki obrazložitve tožena stranka poudari, da je tožnik kot enovito društvo s statusom invalidske organizacije, v vlogi v svojem finančno ovrednotenem letnem delovnem programu zaprosil za 422.822,77 EUR (za (so)financiranje izvajanja posebnih socialnih programov in storitev v višini 358.663,67 EUR, za delovanje v višini 33.283,68 EUR, za naložbe v osnovna sredstva in njihovo vzdrževanje pa v višini 30.875,42 EUR). V vlogi je tožnik v sklopu „posebni socialni programi in storitve“ predstavil sedem programov, od katerih jih je bilo 5 po ocenjevalnih listih ocenjeno pozitivno (od „zadovoljivo“ do „zelo dobro“). Ob upoštevanju prednosti pri izbiri financiranja posebnih socialnih programov in storitev invalidskih organizacij so bili, skladno z 10. členom Navodila razvrščeni v 1., 2. in 3., prednostno skupino. Prijavljena programa „...“ in izobraževalne delavnice „...“ ter „...“ nista bila sprejeta v (so)financiranje, saj po svoji vsebini spadata v sklop delovanja in kot taka nimata značaja posebnega socialnega programa. Tožniku so bila tako odobrena sredstva za (so)financiranje izvajanja petih posebnih socialnih programov in storitev ter sredstva za izvajanje delovanja. Ocena delovanja temelji na izvedenem ocenjevanju po merilih, kot je navedeno v obrazložitvi pod I. ter z upoštevanjem realne materialne možnosti, omejitev in prednosti, tako kot pri ostalih obravnavanih vlogah invalidskih organizacij. Za naložbe v osnovna sredstva in njihovo vzdrževanje v letu 2011 je bila, upoštevaje ustreznost posredovane dokumentacije, za leto 2011 v (so)financiranje sprejeta ena prijavljena naložba v osnovna sredstva in njihovo vzdrževanje.

Tožnik se s tako odločitvijo ni strinjal in je vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ s sklepom št. 308/2011 z dne 20. 3. 2011 zavrnil. V obrazložitvi najprej poudari, da je pritožba napačno zastavljena v temeljnih usmeritvah, saj ni podlage za postavitev zahteve, da pritožbeni organ dodeli tožniku vsa sredstva razlike med odobrenimi in zahtevanimi sredstvi. Brez podlage je tudi navedba, da se sklep izpodbija „v delu, v katerem tožnik s prijavo na razpis ni uspel“. Ne glede na navedeno pa je drugostopenjski organ obravnaval pritožbo in glede tega navaja, da nadzorni odbor ni organ, ki bi se moral odzvati na zahteve za pojasnilo razlik med invalidskimi organizacijami in da nobena organizacija ne more izhajati iz stališča, da ima pravico do 100 % odobritve vseh prijavljenih zahtev. Po Pravilniku ima pravico udeleževati se postopka po javnem razpisu, v katerem se vloge rešujejo po objavljenih in določenih pogojih ter merilih, ki veljajo za vse organizacije na invalidskem oziroma humanitarnem področju. Dodaja še, da je izpodbijani sklep ustrezno obrazložen ter utemeljen s potrebnimi podatki in ima vse sestavine, ki jih nalaga zadnji odstavek 14.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (Uradni list RS, št. 44/96, 47/97 in 102/07, v nadaljevanju ZLPLS) ter tretji odstavek 21. člena Pravilnika.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in sklep izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 98/11-odl.US, v nadaljevanju ZUS-1). Poudarja, da je izpodbijani sklep v celoti neobrazložen in da tožena stranka ni zadostila svoji pojasnilni dolžnosti. Tožena stranka ni obrazložila, kako je pri dodeljevanju sredstev tožeči stranki uporabila odločbe Pravilnika in določbe Navodila. Pravilnik in Navodilo opredeljujeta določene kriterije o ocenjevanju posameznih programov in njihovem ovrednotenju, vendar iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, kako so bili ti kriteriji upoštevani. V konkretnem primeru je namreč tožena stranka navedla, da je bilo pet od sedmih predstavljenih programov ocenjenih pozitivno, in sicer od „zadovoljivo“ do „zelo dobro“ in da so bili programi razvrščeni v 1., 2. in 3. prednostno skupino. Takšna obrazložitev pa je nepopolna, saj je sploh ni moč preizkusiti. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 675/2010-7 z dne 2. 3. 2011 (s katero je Upravno sodišče odpravilo sklep tožene stranke 1081-19/2009 z dne 8. 12. 2009), kjer je šlo za spor identične narave. Poudari, da morajo biti obrazložitve dovolj konkretizirane, da lahko zadostijo argumentom ustavnopravne narave, to je načelu enakega obravnavanja. Meni tudi, da so bile v postopku kršene tudi človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke in da je bila tožeča stranka diskriminirana na podlagi političnega prepričanja. Navaja tudi revizijsko poročilo Računskega sodišča RS z dne 9. 11. 2009. Sodišču predlaga da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži plačilo 216.322,77 EUR, podrejeno pa, da odpravi izpodbijani sklep, zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v svojem obsežnem odgovoru na tožbo najprej poudari, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa sorazmerno obširna, saj obsega tri z drobnim tiskom pisane strani in je vsebinsko med seboj povezana celota. Obrazložitev natančneje navaja bistvene elemente odločanja o razporeditvi sredstev za izvajanje posebnih socialnih programov invalidskih organizacij. Vlogi tožnika je bilo ugodeno tako, da so bila odobrena sredstva za (so)financiranje izvajanja petih posebnih socialnih programov in storitev, sredstva za izvajanje delovanja in za nakup in prilagoditev kombija. Višina tožniku dodeljenih sredstev za leto 2011 predstavlja 15 % povečanje v primerjavi z dodeljenimi sredstvi za leto 2010. Navaja, da je sistemsko in praktično nerealno pričakovanje, da bi za množico meril in njihovo uporabo v množici posebnih programov in zahtev bilo možno oblikovati obsežen in natančen seznam opredelitev podlag posameznih stopenj ocen za vso različnost in vse posebnosti predloženih programov in storitev. Za sofinanciranje v letu 2011 je bilo namreč v vlogah vsebovanih 255 posebnih socialnih programov, ki jih izvajajo na državni ravni in 85 programskih sklopov, ki jih v zveze povezane invalidske organizacije izvajajo na lokalni ravni. Nato primeroma navaja izvajanje ocenjevanja z rezultati za tožnika, kot to izhaja iz posebnega ocenjevalnega lista, ki se nanaša na vse prijavljene posebne socialne programe, elemente delovanja in naložbe v osnovna sredstva. Sklicuje se na sodbe Upravnega sodišča RS št. U 914/2007-14 in U 669/2008-12. Opozarja na določbe Zakona o spremembah ZLPLS (Uradni list RS, št. 102/07) in meni, da je z novo določbo iz 14.a člena ZLPLS uporaba upravnega postopka izključena. Zaradi navedenega je tudi sklicevanje na 214. člen ZUP pravno neutemeljeno. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo na seji, skladno z določbo 59. člena ZUS-1.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka po izvedenem postopku javnega razpisa izdala izpodbijani sklep, s katerim je tožeči stranki dodelila sredstva. Sredstva tožeči stranki niso bila dodeljena v višini, za katero je ta zaprosila. Glede na določbo 14. člena ZLPLS tožena stranka uporablja sredstva izključno za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v skladu s Pravilnikom.

Kot izhaja iz Pravilnika, so z njim določena načela za financiranje, pogoji in merila, razmerja med sredstvi, ki se razporejajo na invalidske in humanitarne organizacije, druga razmerja in kriteriji za uporabo sredstev fundacije za posamezne namene ter postopek razporeditve sredstev (1. člen). V 3. odstavku 21. člena Pravilnika pa je določeno, da se posamezni invalidski in humanitarni organizaciji, ki se je prijavila na javni razpis o razporeditvi sredstev, izda pisni sklep z naslednjimi sestavinami: - uvod z navedbo pravne podlage, obravnavanih vlog in seje sveta FIHO, na kateri je bil sklep sprejet; - izrek, ki vsebuje odločitev sveta; - obrazložitev, v kateri se navedejo poglavitni materialno finančni in vsebinski razlogi za sprejeti sklep ter ugotovitve in ocene, ki utemeljujejo odločitev o obravnavani vlogi posamezne invalidske in humanitarne organizacije; - pravni pouk o pravici do pritožbe. Glede na navedeno je po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedla bistvenih razlogov, na podlagi katerih so bila tožeči stranki dodeljena sredstva v višini, kot izhaja iz izreka sklepa. Glede na navedeno določbo 21. člena Pravilnika morajo biti v obrazložitvi sklepa navedeni poglavitni materialno finančni in vsebinski razlogi za sprejeti sklep ter ugotovitve in ocene, ki utemeljujejo odločitev o obravnavani vlogi posamezne organizacije. Obrazložitev v tem postopku izpodbijanega sklepa pa v I. točki navaja splošna pojasnila glede razporeditve sredstev FIHO po javnem razpisu za leto 2011 (višino vseh sredstev, število prijavljenih organizacij, razdelitev po posebnih socialnih programih, za delovanje invalidskih organizacij, za naložbe v osnovna sredstva in njihovo vzdrževanje), v II. točki, ki se nanaša na tožnika pa je navedena višina zaprošenih sredstev in število predstavljenih programov (sedem). Nato pa je še navedeno, da je bilo 5 programov po ocenjevalnih listih ocenjeno pozitivno (od „zadovoljivo“ do „zelo dobro") in da so bili ob upoštevanju prednosti pri izbiri financiranja posebnih socialnih programov in storitev invalidskih organizacij, skladno z 10. členom Navodila razvrščeni v 1., 2. in 3., prednostno skupino. Navedeno je še, da programa „...“ in izobraževalne delavnice „...“ ter „...“ po svoji vsebini spadata v sklop delovanja in kot taka nimata značaja posebnega socialnega programa. Glede na navedene določbe Pravilnika je tudi po presoji sodišča taka obrazložitev pomanjkljiva, in sicer tako glede na določbe Pravilnika samega, kot tudi glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP), ki se, glede na 14.a člen ZLPLS smiselno uporabljajo za postopek odločanja o vlogah za razporeditev sredstev, če Pravilnik in ZLPLS posameznega vprašanja postopka ne urejata. To pa predstavlja kršitev pravil postopka, zaradi katere izpodbijanega akta ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka mora namreč v okviru svojega poslovanja pri odločanju izdati takšen akt, ki bo vseboval predpisane sestavine in bo, glede na določbe Pravilnika, obrazložen v takšni meri, da bo omogočena presoja sprejete odločitve. Tožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo opisala ocenjevanje vlog tožnika z rezultati, kot izhajajo iz ocenjevalnih listov, vendar se pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne morejo nadomestiti z navedbami odgovoru na tožbo, vloženo v upravnem sporu. Glede na tožbene ugovore sodišče še pripominja, da preizkus sodišča v upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta, poleg preizkusa zakonitosti uporabe materialnega in procesnega zakona, sicer obsega tudi skladnost odločitve z določbami Ustave RS, vendar v obravnavanem primeru sodišče kršitev, ki jih zatrjuje tožeča stranka pri tem preizkusu ni našlo.

Ker v postopku za izdajo izpodbijanega akta niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo, upoštevaje stališča te sodbe, v roku 30 dni od dneva njene pravnomočnosti o zadevi ponovno odločila.

Tožbenemu predlogu za odločitev v sporu polne jurisdikcije sodišče ni sledilo, saj po presoji sodišča pogoji, ki jih za tovrstno odločanje v 65. členu določa ZUS-1, niso izpolnjeni.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi 13. odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku, skladno z 1. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.