VSK sklep Cp 1306/2010

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o delitvi solastnih nepremičnin in premičnin. Odločilo je, da določene nepremičnine pridobita predlagatelja vsak do ½, določene pa nasprotni udeleženec in zaradi razlike v vrednosti naložilo izplačilo denarnih zneskov, premičnine (dva kmetijska traktorja in osebni avtomobil) pa pridobi prvi predlagatelj. Odločilo je še o skupnih stroških postopka.

Zoper sklep sta se predlagatelja pritožila. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Priglasila sta tudi pritožbene stroške. Menita, da je odločitev nepravilna. Izpostavljata, da sta predlagala delitev konkretnih nepremičnin in oblikovala predlog delitve, ki mu sodišče ne sledi. Sodišče ni upoštevalo pravila o načinu delitve iz 70. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in tudi ne določb glede naroka (120. člen Zakona o nepravdnem postopku – ZNP). Nasprotni udeleženec je prav tako predlagal, da pridobi določene nepremičnine in je sodišče prve stopnje dodelilo nasprotnemu udeležencu tri od petih izbranih parcel, čeprav solastni delež nasprotnega udeleženca ne dosega niti 9%, mu je torej ugodilo v obsegu 75%. Predlagatelja sta izkazala upravičen interes, želela sta pridobiti v izključno last tista zemljišča, ki so primerna za kmetijsko obdelavo in najbližja za obdelovanje. Nasprotni udeleženec ni pristopil niti na en narok, da bi svoj „upravičen interes“ dodatno obrazložil. Predlagatelja obdelujeta solastno premoženje, nasprotni udeleženec pa ne. Preživljata se od solastnega premoženja, kar ne velja za nasprotnega udeleženca. Sodišče tudi ne more opravičevati odločitve, da se dve parceli prodata. Tega nihče ni predlagal, nasprotno, predlagatelj je predlagal, da ju sodišče dodeli nasprotnemu udeležencu. Predloga predlagatelja in nasprotnega udeleženca se pokrivata predvsem pri parcelah št. 985/1 in 985/2 k.o. S. in 1636 k.o. V. Te parcele, ki jih pridobi nasprotni udeleženec, je želel pridobiti tudi predlagatelj, ki je izkazal močnejši interes. Ni nasprotni udeleženec izkazal, da so to najbližja zemljišča za obdelovanje, saj kar se oddaljenosti tiče so vsa locirana v območju 1 km². Nesprejemljivo je tudi sodišče dodelilo predlagatelju parcele, ki jih sam ni predlagal, dodelilo mu je (nasprotnemu udeležencu) tudi parcele, ki jih je predlagatelj predlagal (983, 984 in 986). Predlagatelj se torej ne strinja z dodelitvijo parcel št. 983 in 984 k.o. S., 1636 k.o. V. ter 985/1 in 985/2 ter 986 k.o. S., ki po sklepu pripadajo nasprotnemu udeležencu. Te parcele predlagatelj obdeluje in jih ima v posesti, s tem ohranja njihovo vrednost in kulturo, nasprotni udeleženec pa jih sploh ne pozna. Omenja le oddaljenost, ki s pravnim standardom „upravičenega interesa“ nima veliko skupnega. Iz navedenih razlogov predlagatelj izpodbija sklep v tistem delu, ko je sodišče pod točko 2/I sklenilo, da postane nasprotni udeleženec izključni lastnik parcel št. 983 in 984 ter 1636 k.o. V., v delu, ko je odločeno, da se parceli 658/2 in 676/226 k.o. S. prodata in kupnina razdeli med solastnike in v delu, ko je odločeno pod točko 2, da postane nasprotni udeleženec izključni lastnik parcel št. 985/1, 985/2 in 986 k.o. S. Upošteva naj se predlog delitve predlagateljev iz vloge z dne 16.2.2009. Sodišče bi moralo upoštevati pravila o načinu delitve iz petega odstavka 70. člena SPZ, v primeru dileme bi moralo dati prednost solastniku upoštevaje velikost idealnih deležev, dosedanji način rabe stvari in potrebe solastnikov. To vse ni upoštevano. Sodišče bi lahko dodatno povprašalo predlagatelja o upravičenem interesu. Za predlagatelja je odločitev absolutno nesprejemljiva. V sklepu tudi sodišče ni odločilo o izročitvi v posest.

Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril. Predlagatelja venomer izpostavljata posest, a pozabita kako sta do posesti prišla, nasprotni udeleženec ni nikoli dal soglasja, da predlagatelja posedujeta in uživata nepremičnine, ki sta jih sama izbrala, o tem ga tudi nikoli nista obvestila. Glede statusa kmeta pa ne predlagatelja in ne nasprotni udeleženec o tem sodišču nista predložila nobenega dokaza. Sodišče je pojasnilo, da so želje posameznih udeležencev take, da iste parcele pridobijo vsi. Ob tem je pravilno postopalo, da je glede na bivališče nasprotnega udeleženca vendarle kot element upoštevalo oddaljenost parcel od bivališča, upoštevalo zaokrožene celote in vrednost dodeljenih nepremičnin tako, da čimbolj ustreza deležu vsakega solastnika na celotnem solastnem premoženju. Pritožba naj se zato zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka. Utemeljena pa je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 365. člena ZPP in 37. členom ZNP) narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V obravnavani nepravdni zadevi sta predlagatelja predlagala delitev stvari v solastnini. Materialnopravna pravila tega postopka ureja SPZ v poglavju solastnina (3. oddelek, 1. odsek) in glede načina delitve stvari v 70. členu primarno predvideva sporazum solastnikov o načinu delitve. Če pa se solastniki o načinu delitve ne morejo sporazumeti, o tem odloči sodišče v nepravdnem postopku tako, da solastniki dobijo v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. Le če fizična delitev stvari v naravi ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti ali je mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, sodišče v skladu s četrtim odstavkom 70. člena SPZ odloči, naj se stvar proda in razdeli kupnina (civilna delitev). V skladu s petim odstavkom tega člena pa lahko sodišče na predlog solastnika odloči, da namesto prodaje pripada stvar v celoti njemu, če izplača druge solastnike tako, da jim plača sorazmerni del prodajne cene, ki jo določi sodišče. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi si moralo torej sodišče prve stopnje prvenstveno prizadevati za fizično delitev stvari. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje pritožbi, da je način delitve (civilna delitev), kot ga je v sklepu določilo sodišče prve stopnje glede dveh parcel, materialnopravno zmoten oziroma vsaj preuranjen. Sodišče prve stopnje v postopku na prvi stopnji namreč ni raziskalo možnosti za primaren način delitve, torej fizično. Podalo je le ugotovitev, da izvedenci, ki so ocenili vrednost nepremičnin, dveh parcel niso ocenili, kar pa ni razlog, ki bi opravičeval civilno delitev. Zaradi zgoraj opisanega materialnopravno napačnega ravnanja sodišča prve stopnje, ko je fazo fizične delitve stvari prezrlo in takoj prešlo na civilno delitev, je ostalo pravno relevantno dejansko stanje (v zvezi z možnostmi fizične delitev stvari) nepopolno ugotovljeno.

Tudi ni sodišče prve stopnje materialnega prava pravilno uporabilo, ko je ocenjevalo, kdo od solastnikov je izkazal upravičen interes. Primarni način delitve je fizična delitev, odločilni kriterij pa upravičen interes solastnika do določenega dela stvari (2. odst. 70. člena SPZ) s tem, da si mora sodišče prizadevati tudi, da se čimbolj približa volji solastnikov Pravni standard upravičenega interesa omogoča upoštevanje različnih dejanskih stanj, tako glede udeležencev delitve kot tudi glede predmeta delitve. Lastništvo sosednje nepremičnine je lahko ena od okoliščin, ki jo je sodišče pri ugotavljanju

upravičenega interesa upoštevalo (bližina bivališča, zaokroženi sklopi), gotovo pa je pomembna tudi v pritožbi izpostavljena posest predlagateljev glede parcel, za katere sta predlagala, da jih pridobita v izključno last in to navedla v postopku na prvi stopnji, pa se glede te okoliščine (ki je sodišče meterialnopravno zmotno ni štelo za pomembno) sodišče ni opredelilo, in je tudi zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Ni pa utemeljen očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o izročitvi nepremičnin v posest, saj predlagatelja ne trdita, da bi imel nasprotni udeleženec kako konkretno nepremičnino, ki jo po sklepu pridobita, v posesti, da bi zato moralo sodišče nasprotnemu udeležencu v smislu prvega odstavka 124. člena ZNP naložiti, da jima to nepremičnino izroči v posest.

Ker torej vsa odločilna dejstva zaradi zmotne materialno pravne presoje niso ugotovljena, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo v celoti in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva, da o civilni delitvi lahko odloči šele, če ugotovi, da ni mogoča fizična delitev, in poskrbi, da se cenitve dopolnijo (prim. 5. člen ZNP) ter ugotovi odločilna dejstva, upoštevaje trditve udeležencev, da bo lahko pravilno uporabilo pravni standard upravičenega interesa. Ker gre pri vseh nepremičninah in tudi premičninah za iste osebe kot solastnike, le z različnimi deleži pri določenih stvareh, tudi za princip delitve, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, ko je stvari delilo po dveh sklopih, ni podlage v materialnem pravu in je zgrešen, saj otežuje dosego cilja in člena 70 SPZ, delitev v naravi upoštevaje upravičen interes solastnikov. Pri ponovnem odločanju bo moralo upoštevati tudi 6. odstavek 70. člena SPZ, po katerem solastnik, ki je dobil stvar, pridobi lastninsko pravico na stvari s pravnomočnostjo odločbe, in mora drugim solastnikom izplačati njihove deleže najkasneje v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe skupaj z obrestmi, po katerih se v kraju, kjer leži nepremičnina obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev, od dneva pravnomočnosti odločbe do dneva plačila s tem, da imajo drugi solastniki do celotnega poplačila na stvari zakonito zastavno pravico, saj je sodišče prve stopnje očitno prezrlo te materialnopravne določbe glede obresti in zastavne pravice. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP.