VSL sodba I Cp 1887/2011

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mu mora tožena stranka vrniti stanovanjsko pravico na stanovanju X v Ljubljani in da mu mora v roku 30 dni prodati to stanovanje za 30.000,00 EUR pod enakimi pogoji, pod katerimi bi to lahko storil imetnik stanovanjske pravice v RS kot njen državljan po zakonu za odkup stanovanja, na katerem je obstajala stanovanjska pravica in za povrnitev stroškov.

2Proti tej sodbi se je tožnik pritožil. Zahteva za odkup stanovanja je bila zavrnjena zaradi neizpolnjevanja pogoja državljanstva, zato opozarja na določbo 6. člena priloge G Mednarodnega sporazuma o vprašanjih nasledstva SFRJ (v nadaljevanju MSVN), ki določa, da se na ozemlju države naslednice priznajo, zaščitijo in vrnejo v prvotno stanje vse pravice, ki so jih državljani imeli 31. 12. 1990 v skladu z veljavnimi predpisi in normami mednarodne zakonodaje. To po pomeni, da se je zakonodaja vsake države članice uporablja enako za vse osebe, ki so bili državljani SFRJ in so imele enake pravice brez diskriminacije na podlagi spola, rase, barve, jezika, vere, političnega ali drugega mnenja, narodnosti ali socialnega izvora, pripadnosti narodnih manjšin, premoženja, rojstva, ali drugega stanja. Zato meni, da je zavrnitev nezakonita, saj predstavlja akt diskriminacije.

3Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo, opr. št. I Cp 2448/2009, z dne 14. 09. 2009 pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vendar je na vloženo revizijo toženca Vrhovno sodišče RS sodbo razveljavilo z odločbo II Ips 322/2010, z dne 05. 05. 2011 in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v ponovno sojenje. Menilo je, da sodišče druge stopnje ni navedlo dejanske in ne pravne podlage za zaključek, da tožnik ob uveljavitvi SZ-91 ni imel stanovanjske pravice. Sodišče bi moralo pojasniti, kako je prišlo do tega sklepa. Ni pa Vrhovno sodišče RS dalo odgovora na materialnopravno vprašanje, katerega je zastavil revident in za kar je bila dopuščena revizija s sklepom II Dor 190/2009; ali zagotavljajo določbe iz priloge G sporazuma o vprašanjih nasledstva državljanom nekdanje SFRJ, ki so ob uveljavitvi SZ-91 imeli stanovanjsko pravico, niso pa imeli ali pridobili državljanstva RS, pravico do odkupa stanovanja po 117. in naslednjih členih SZ-91.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče šteje za pravno odločilna dejstva ugotovitve, katere je ugotovilo sodišče prve stopnje in jih pritožba ne graja:

- tožnik je vložil zahtevo za odkup stanovanja 09. 11. 1991 in vloga je bila zavrnjena, ker ni imel državljanstva R Slovenije,

- po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik tedaj imel stanovanjsko pravico na spornem stanovanju in je bil razlog za odklonitev le, da ni državljan RS,

- tožnik ni vložil tožbe za odkup stanovanja po 4. odstavku 128. člena SZ-91. Tožnik se je leta 2003 neuspešno obrnil z zahtevo za odkup stanovanja na Sklad RS za sukcesijo in na Ministrstvo za okolje in prostor RS,

- tožnik uveljavlja tožbo na podlagi MSVN, priloga G, 6. člen.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prekluzivni rok po 123. člen SZ-91 potekel in da bi iz tega naslova tožnik izgubil pravico do uveljavljanja odkupa stanovanja (15 dni po zavrnitvi zahteve, enako stališče VS RS II Ips 35/95). Tožnik trdi, da je šele s sklenitvijo sporazuma o vprašanjih sukcesije (Ur. l. RS, št. 71/2002, Mednarodne pogodbe, v nadaljevanju MSVN) pridobil to pravico, ker je njegova zahteva bila zavrnjena zato, ker ni imel državljanstva RS. Meni, da iz 6. člena sledi, da države naslednice morajo ponovno vzpostaviti stanovanjske pravice in dovoliti odkup za vse osebe, ki so bili državljani SFRJ.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da priloge G MSVN in zlasti člena 6 v zvezi s členom 2 ni mogoče razlagati tako, kot meni pritožnik. Priloga G ureja zasebno lastnino in pridobljene pravice državljanov ali drugih pravnih oseb SFRJ, ki so zaščitene po MSVN in določbah te priloge (1. člen). V 2. členu so urejene pravice do premičnega in nepremičnega premoženja, ki se nahaja na območju države naslednic in do katerega so imeli državljani ali druge pravne osebe SFRJ pravico na dan 31. 12. 1990 in te so po 2. členu priznavajo, ščitijo in se vrnejo v prvotno stanje s strani te države v skladu z določenimi standardi in normami mednarodnega prava, in sicer neodvisno od narodnosti, državljanstva, bivališča ali prebivališča takšnih oseb. Vsak namerni prenos pravic na premično ali nepremično premoženje, opravljeno po 31. 12. 1990, sklenjene pod pritiskom ali v nasprotju s pododstavki, je ničen. Pač pa 6. člen kot specialni glede na celotno prilogo G ter 1. in 2. člen ureja „stanovanjsko pravico“. Po tem členu se domače zakonodaje vsaki izmed držav naslednic, ki se nanašajo na stanovanjsko pravico, uporablja enako za vse osebe, ki so bili državljani SFRJ in ki so imele takšno pravico brez diskriminacije na podlagi spola, rase, barve, jezika, religije, političnega ali drugega mišljenja, narodnosti ali družbenega porekla, pripadnosti narodnostnim manjšinam, premoženjsko stanje, rojstvo ali drug status.

9To pomeni, da mora imeti tožnik enake pravice do odkupa stanovanja po SZ in Ustavi RS, kot so imeli drugi interesenti za odkup. Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je v 2. odstavku 16. člena prepovedal pridobitev lastninske pravice na nepremičninah osebam, ki niso državljani RS, razen na podlagi dedovanja in ob pogoju dejanske vzajemnosti. Tožnik v času vložitve zahteve za odkup stanovanja ni imel državljanstva RS, po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni več bival v RS. Pritožbeno sodišče opozarja, da Ustava še sedaj določa, da tujci lahko pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah pod pogoji, ki jih določa zakon ali mednarodna pogodba, ki jo ratificira državni zbor (68. člen Ustave RS). Zato je ob vstopu v EU Republika Slovenija spremenila Ustavo v tem delu (3a. člen Ustave) in za ostale osebe 68. člen še vedno velja.

10To pomeni, da je treba po ZSVN razlikovati primere iz 2. člena, ko gre za varovanje pravice do premičnega in nepremičnega premoženja, ki se nahaja na območju države naslednic na dan 31. 12. 1990 in te pravice je RS varovala že v Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1-4/91-I, III). Gotovo je pravica do zasebne lastnine temeljna pravica. Vendar ni mogoče 6. člena priloge G razumeti tako, da se tožniku omogoči pravica do odkupa, čeprav v času uveljavitve Stanovanjskega zakona, ki je to urejal (117. člen SZ-91), ni izpolnjeval pogojev za odkup. Razlago 6. člena priloge G MSVN pa je podalo tudi Ustavno sodišče RS v večih odločbah (prim. Up 761/03, U-I-318/04 in Up 598/04) in zapisalo, da določba 6. člena od držav članic ne zahteva ponovne vzpostavitve stanovanjske pravice, temveč le, da se notranja zakonodaja vsake države naslednice v zvezi s stanovanjskimi pravicami uporablja enako za vse osebe, ki so bili državljani SFRJ in so imeli take pravice brez kakršnih koli razlikovanj oz. diskriminacije. Tožnik torej ni izgubil stanovanjske pravice, ker ni bil državljan RS ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona, ki je urejal pravico do odkupa. Enako kot drugi, ki so se potegovali za pridobitev lastninske pravice v RS, v tem primeru za odkup, je moral izpolnjevati pogoj, da je bila ta pravica oz. vzajemnost. Tožnik pa ni izpolnjeval teh pogojev in tako kot drugi, ki niso izpolnjevali teh pogojev, ni mogel odkupiti stanovanja. Na vzajemnost pa se ni skliceval. Pritožbenemu sodišču ni znan primer, da bi druge države naslednice in podpisnice MSVN določbo 6. člena razlagale drugače. Tožnik torej ni izgubil stanovanjske pravice zato, ker ni bil državljan RS, ampak ni mogel pridobiti lastninske pravice, ko je dal zahtevo za odkup tako SZ kot po MSVN.

11Res je, da v naštetih odločbah Ustavnega sodišča RS ni popolnoma identičnega primera, saj v ustavnih pritožbah pritožniki niso imeli stanovanjske pravice v trenutku uveljavitve Stanovanjskega zakona iz leta 1991. Vendar je razlaga 6. člena MSVN iz teh ustavnih odločb jasna in pritožbeno sodišče se s to razlago strinja. Meni torej, da velja tudi za tožnikov primer.

12Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da je tožnik stanovanjsko pravico v trenutku uveljavitve Stanovanjskega zakona imel, vendar ni izpolnjeval drugega pogoja, to je državljanstva. V tem primeru pa je Vrhovno sodišče RS že razsodilo, npr. v zadevi II Ips 629/93. V vrsti odločb Vrhovnega sodišča RS je izraženo stališče, da je odločilno državljanstvo, ko gre za odkup stanovanja. Državljanstvo imetnika stanovanjske pravice pa ni pravno odločilno dejstvo, če je državljan R Slovenije družinski član, ki kupuje stanovanje in ima po 117. členu SZ možnost, da se nanj prenese pravica do odkupa. Enako je odločilo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 65/95, II Ips 640/2003. S takšno ureditvijo in sodno prakso, ki je bila preizkušena tudi pred ustavnim sodiščem, ne gre za diskriminatorno ravnanje. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Ker se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je tožnik bil imetnik stanovanjske pravice, se pritožbeno sodišče z drugimi ugovori tožene stranke, ni ukvarjalo. Tožena stranka je namreč še ugovarjala, da je tožnik z neuporabo stanovanja izgubil stanovanjsko pravico, ker je že od konca 80-ih stanovanje prenehal uporabljati in je stanovanje oddajal.

14Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Pritožnik s pritožbo in končnim uspehom v pravdi, ni uspel. Dejstvo, da je uspel z revizijo, ni odločilno, saj se stroški določajo glede na celoten uspeh postopka.