VSL sodba II Cp 2385/2011

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik solastnik nepremičnine s parc. št. 266/6 k.o. X. do 85,5 odstotkov, toženka pa je solastnica te nepremičnine do 14,5 odstotkov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženka pa je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 4.727,78 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlagata obe pravdni stranki.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, Višjemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Tožnik je imel dovolj sredstev tako za nabavo materiala za hišo, kot za plačilo delavcem, strojnih storitev in notranjih transportov, kar mu sodišče tudi priznava. Toženki ni nikoli priznal celotnega prispevka k delu in v tem obsegu je zaključek prvostopnega sodišča napačen. Priznal ji je samo polovico vrednosti vloženega dela, ne pa tudi vrednosti gradbene mehanizacije in transporta, ki jih je izvedenec ocenil posebej. Za nabavo materiala in plačilo delavcem je tožnik porabil sredstva iz svojega posebnega premoženja. Posebno premoženje tožnika na nepremičnini je tako po stanju ob razvezi znašalo 91,62 odstotkov. Ker pa je tožnik tudi po razvezi vlagal v nepremičnino, bi moralo sodišče o njegovem solastnem deležu odločiti po stanju ob odločanju. Toženka ni z ničemer dokazala, niti listinsko niti z zaslišanjem prič, da je honorarno kaj zaslužila in to porabila za potrebe družine. Sodišče je nadalje zaključilo, da tožnik zaradi gradnje hiše ni imel časa za varstvo otrok, kar v celoti niti ne drži, poleg tega pa je tožnik toženki prav iz tega naslova priznal polovico vloženega dela v nepremičnino. Tožnik je v obdobju gradnje hiše tudi več zaslužil kot toženka. Zato ne soglaša z višino solastniškega deleža, ki ga je toženki priznalo sodišče.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sklep o stroških zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, Višjemu sodišču pa predlaga, da samo odpravi postopkovne kršitve in ob pravilni uporabi materialnega prava samo odloči o stroških postopka. Sodba v stroškovnem delu obrazložitve nima razlogov. Tako ni razvidno katere stroške je tožeča stranka sploh priglasila in katere je sodišče priznalo, že na prvi pogled pa je jasno, da so stroški tožnika dvakrat višji od stroškov tožene stranke. Prvostopno je napačno presodilo, da je tožeča stranka v pravdi uspela v 85,5 odstotkih, saj toženki glede zakonsko domnevo pripada polovični delež na skupnem premoženju. Tako je tožnik uspel le v delu, ki polovični delež presega, pa še to zgolj v pretežnem delu. Tožnik je vzporedno postavil še en tožbeni zahtevek, ki ga je sodišče v celoti zavrnilo, česar pri stroških ni upoštevalo. Skupni uspeh tožeče stranke je tako le 37,975 odstoten in bi moral tožnik toženi stranki povrniti njene stroške postopka.

Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (59. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju: ZZZDR).

Pravdni stranki sta v času trajanja zakonske zveze na zemljišču, ki ga je tožnik podedoval, zgradili stanovanjsko hišo do III. gradbene faze, kar predstavlja njuno skupno premoženje. Ker pa je tožnik vanj vložil svoje posebno premoženje, mu gre iz naslova skupnega premoženja tudi večji delež (prim. II Ips 481/2000, II Ips 460/2008, II Ips 291/2008). Sodišče prve stopnje je tožniku kot vloženo posebno premoženje priznalo tako vrednost zemljišča, kot tudi vrednost vloženega materiala na račun vloženih 43.700 DEM (to je del denarja, ki ga je tožnik podedoval (16.000 DEM) in dobil s prodajo lokala v Izoli (68.000 DEM), medtem ko je vloženo delo ocenilo kot skupno premoženje, na katerem imata stranki vsaka polovični delež.

Zmotno je naziranje tožnika, da mu gre iz naslova vlaganj v nepremičnino po razpadu zakonske zveze večji solastni delež, saj vlaganje enega zakonca v skupno nepremičnino brez soglasja drugega zakonca po razpadu skupnosti, ne vpliva na višino deležev na že pridobljenem skupnem premoženju. Tožnik ni zatrjeval, da bi imel za opravljena vlaganja soglasje toženke, sodišče pa je pri odločanju vezano na trditveno podlago pravdnih strank (212. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Res se zaradi kasnejših vlaganj poveča vrednost nepremičnine, vendar pa lahko morebitno prikrajšanje tožnik uveljavlja le z obligacijskim zahtevkom (prim. II Ips 131/2003, II Ips 631/2005, II Ips 80/2008, II Ips 371/2007).

Tožnik je toženki v vlogi z dne 13.10.2009 priznal polovični delež na vrednosti vloženega dela, kar nenazadnje priznava tudi v pritožbi, pri čemer skuša pritožnik sedaj zmanjšati njegovo vrednost z ločevanjem na stroške delavcev ter stroške gradbene mehanizacije in transporta, kar naj bi izvedenec ločil šele z zadnjo dopolnitvijo mnenja. Temu ni tako, saj je izvedenec že v prvem mnenju (z dne 18.5.2009, str. 14) ločeno ocenil zgoraj navedene postavke in je tako imela tožeča stranka že tedaj možnost uveljavljati tudi vrednost mehanizacije in transporta kot svoje posebno premoženje oziroma zahtevati, da izvedenec te stroške oceni ločeno. Zato je s širjenjem trditvene podlage v navedeni smeri v zadnji pripravljalni vlogi ter v pritožbi prekludirana (prvi odstavek 286. člena in prvi odstavek 337. člena ZPP). Odločitev sodišča, da kot skupno premoženje obravnava celotno vrednost vloženega dela v skupno nepremičnino je tako pravilna.

Četudi tožnik v pritožbi priznava, da je toženki iz naslova varstva in vzgoje otrok ter skrbi za družino priznal polovico vrednosti dela, hkrati izpodbija ugotovitve sodišča, da naj bi ta honorarno delala in z zaslužkom tudi sama pokrivala potrebe družine. Pritožbi je ob tem potrebno pojasniti, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR), zato je pri določitvi deležev na skupnem premoženju treba upoštevati vsakršen zaslužek tožene stranke. Prvostopno sodišče je v tem delu podalo natančno in obširno dokazno oceno, ki se ji pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. Toženka je tako dokazala, da je bila od leta 1985 do 1987 zaposlena v M., po tem času pa je honorarno delala preko A., G. in A.. Da je toženka preko A. zaslužila (vsaj) 150 DEM mesečno je priznal tožnik sam, to je potrdila tudi priča V., kasneje (leta 1991) pa je zaslužila še več (do 1.500 DEM mesečno), vendar je bilo to proti koncu zakonske zveze. Da je honorarno delala tudi v tiskarni A. v času od 1984 do 1990 je potrdila priča C. R., delo telefonistke v G. pa priča R. G.. Ne glede na to, da se priči nista mogli natančno spomniti višine zaslužka, pa je vendarle mogoče zaključiti, da je ob skrbi za dom in družino, toženka zaslužila tudi s svojim delom, četudi precej manj od tožnika, ki je v letih 1991 in 1992 zaslužil od 1.400 do 2.800 DEM, poleg tega pa je prejemal še najemnino v višini 400 EUR, v letu 1989 je v obratovalnici I. zaslužil od 154 do 708 DEM, od leta 1987 do 1989 pa je z delom preko M. dodatno zaslužil še približno 500 DEM mesečno. Zaslužka pred tem obdobjem sodišče ob odsotnosti dokazov ni moglo ugotoviti. Pri določitvi deležev na skupnem premoženje pa je vendarle potrebno izhajati tudi iz ugotovitve, da je celotna skrb za družino odpadla na toženo stranko, zato ji je na podlagi 59. člena ZZZDR na skupnem premoženju potrebno priznati polovični delež.

Pritožbi tožene stranke, ki napada odločitev o stroških pa je potrebno odgovoriti, da je pri odločitvi o uspehu stranke v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP) in posledično stroškovnem uspehu, treba obravnavati celotno zahtevano vrednost po tožbenem zahtevku (torej v konkretni zadevi neupoštevajoč zakonsko domnevo iz 59. člena ZZZDR). Poleg tega ne drži, da je tožeča stranka postavila dva zahtevka, saj je prvega postavila kot primarnega in drugega kot podrednega, slednjega pa sodišče zaradi uspeha tožnika s primarnim zahtevkom ni obravnavalo. Sodišče je priznane stroške označilo ob stroškovnikih, ki se nahajajo v spisu in ga stranka lahko kadarkoli vpogleda (150. člen ZPP), zato je izrek o stroških popolnoma preverljiv. Končno pa ne drži, da bi bili stroški tožnika dvakrat višji. Sodišče je tožniku priznalo stroške v višini 4.353,61 EUR, k čemur je prištelo še stroške izvedenca, tako da skupaj znašajo 5.086,84 EUR, toženki pa je priznalo stroške v znesku 5.395 EUR. Ob upoštevanju uspeha in medsebojnem pobotanju, je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 4.727,78 EUR.

Ker pritožbi nista utemeljeni, sodišče druge stopnje pa ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Pravdni stranki morata na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka.