VSRS Sodba in sklep III Ips 131/2008

Revizija se v delu, v katerem izpodbija sodbo sodišča druge stopnje glede zahtevka v višini 223.633,90 EUR s pripadki, zavrže.

V preostalem delu (glede zahtevka v višini 70.835,00 EUR s pripadki) se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini 1.982,88 EUR v petnajstih dneh.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi neutemeljenega razdrtja najemne pogodbe. S pravnomočno vmesno sodbo je bilo že odločeno o podlagi tožbenega zahtevka.

2Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo glavnice 6,648.661,00 SIT z zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pritožili sta se obe pravdni stranki.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in je izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu (a) spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 10.849,61 EUR (prej 2,600.000,00 SIT) z zamudnimi obrestmi in (b) razveljavilo glede glavnice v višini 1,101.652,48 EUR (prej 264,000.000,00 SIT) z zamudnimi obrestmi, kakor tudi glede pravdnih stroškov. V ostalem delu je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tudi pritožbi tožene stranke, tako da je spremenilo odločitev o teku zamudnih obresti, sicer pa je pritožbo zavrnilo.

4Revident izpodbija sodbo pritožbenega sodišča „glede izgubljenega dobička za znesek 223.633,90 EUR in glede odškodnine za ležalnike v znesku 70.835,00 EUR“, uveljavlja pa bistvene kršitve določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena in zmotno uporabo materialnega prava. Revident je vložil še (pravočasno) dopolnitev revizije, v kateri je dopolnil svojo argumentacijo.

5Pred sodiščem prve stopnje se je postopek končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D). Zato je Vrhovno sodišče na podlagi določbe drugega odstavka njegovega 130. člena pri postopanju in odločanju ravnalo po določbah ZPP, kakršne so veljale pred uveljavitvijo ZPP-D.

Glede zahtevka v višini 223.633,90 EUR s pripadki

6Revident uveljavlja nejasnost v sodbi pritožbenega sodišča, ki v prvem odstavku na 7. strani obrazložitve nalaga sodišču prve stopnje, da odloči o zahtevku v višini 53,549.163,00 SIT iz naslova izgubljenega dobička, pri čemer naj upošteva določbi prvega in drugega odstavka 185. člena ZPP, medtem ko naj bi o tem zahtevku prvostopenjsko sodišče že odločilo, in sicer v tistem delu izreka, v katerem je odločeno, da se višji tožbeni zahtevek zavrne.

7Višino zahtevka je revident očitno napačno (pomotoma) navedel. V mislih ima zvišanje tožbenega zahtevka za 53,549.163,00 SIT, čeprav je prav tako očitno napačno navedel znesek 63,549.163,00 SIT. Preračun po tečaju 239,640 SIT za EUR da znesek 223.456,69 EUR.

8Prvostopenjsko sodišče je v zadnjem odstavku na 2. strani sodbe navedlo, da je tožeča stranka „v postopku dvakrat zvišala tožbeni zahtevek. Sodišče je v obeh primerih dovolilo spremembo tožbe (sklep z dne 01. 03. 2005 – l. št. 148 spisa in sklep z dne 17. 05. 2005 – l. št. 166 spisa).“ V prvem primeru je bila tožba zvišana za znesek 264,000.000,00 SIT (z vlogo z dne 11. 11. 2004) in v drugem primeru za 34,702.370,50 SIT (na glavni obravnavi dne 3. 11. 2004). Sodba zahtevka v višini 53,549.163,00 SIT (oziroma 223.456,69 EUR) ne omenja. Tožena stranka je nasprotovala zvišanju tožbenega zahtevka v vlogi z dne 25. 1. 2005, v kateri je navedla: „Enako velja za vlogo 21. 6. 2005, s katero tožeča stranka ponovno zvišuje tožbeni zahtevek. Tožena stranka prereka vse navedbe tožeče stranke, se protivi zvišanju zahtevka, ki je nezakonito...“. Zato je pritožbeno sodišče pravilno opozorilo prvostopenjsko sodišče na določbe 185. člena, po katerih bi moralo o zvišanju tožbenega zahtevka odločiti s sklepom. Ker prvostopenjsko sodišče ni tako ravnalo in v prvostopenjski sodbi zahtevek v višini 53,549.163,00 SIT (oziroma 223.456,69 EUR) sploh ni omenjen, se pokaže, da o tem zahtevku niti prvostopenjsko niti drugostopenjsko sodišče še nista odločala. Zato je bilo treba revizijo v delu, v katerem izpodbija drugostopenjsko sodbo za znesek 223.633,90 EUR s pripadki, zavreči (377. člen ZPP).

Glede zahtevka v višini 70.835,00 EUR s pripadki

9Ta del tožbenega zahtevka zadeva povrnitev navadne škode zaradi tega, ker je tožena stranka odvzela tožeči stranki ležalnike in sončnike. Za revidenta je sporna njihova vrednost in s tem povezana višina škode, katere povrnitev zahteva.

10Revident zatrjuje, da je na prvi obravnavi po uveljavitvi ZPP/99 predlagal kot dokaz račune za nabavo ležalnikov v originalu in jih predložil v spis. Sodnik naj bi zapisal dokazni predlog glede računov, ne pa tudi, da jih je predložil. Po pregledu zapisnika naj bi revident še isti dan ugotovil pomanjkljivost zapisanega in je nato vložil pripravljalno vlogo in z njo tudi fotokopijo spornih računov. V dopolnitvi revizije je navedbe popravil tako, da je navedel, da je na obravnavi le ponudil dokaz, nato pa ga je še predložil sodišču s pripravljalno vlogo, kar je po njegovem mnenju v skladu z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP.

11Listinske dokaze, ki jih ima in s katerimi dokazuje dejstva, ki jih zatrjuje, mora stranka sodišču predložiti. Ne zadostuje, da se nanje samo sklicuje in čaka, da jo sodišče pozove, naj jih predloži (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 126/2001 z dne 21. 3. 2002).

12Po določbi drugega odstavka 189. člena ZOR se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega. Odločilna je objektivna (praviloma tržna) vrednost stvari. Zato revident ne more uspeti z zatrjevanjem in dokazovanjem, da je sporne ležalnike in senčnike nabavil po drugačni, višji ceni. Računa, ki ju je predložil z zamudo, zato nimata takega pomena, kot jima ga pripisuje revident. Pomembna bi bila le tedaj, če ne bi bilo na voljo drugih, ustreznejših dokazov o vrednosti ležalnikov in senčnikov.

13Sodišče prve stopnje je na predlog obeh pravdnih strank postavilo izvedenca R. R., ki je podal mnenje o „pošteni tržni ceni“ ležalnikov in senčnikov. Izvedenec pa je med drugim vpogledal tudi račune družbe T. (dokazila A5, A6 in A7), ki jih je z zamudo predložil revident. Ugotovil pa je, da niso popolni (med drugim manjka tehnični opis elementov, s katerimi bi bilo mogoče prepoznati kupljeno blago). Zato je upošteval cene drugih dobaviteljev za primerljive proizvode.

14Prvostopenjsko sodišče je ceno, ki jo je za ležalnik določil izvedenec (11.400,00 SIT), zvišalo na 13.000,00 SIT, kar je utemeljevalo s tem, da je tožeča stranka po prodajni pogodbi z dne 26. 2. 1996 ležalnike prodala toženi stranki po taki ceni. Drugostopenjsko sodišče je upoštevalo drugačno število ležalnikov (382) kot prvostopenjsko sodišče (182) in ugodilo tožbenemu zahtevku še za glavnico v višini 10.849,61 EUR (oziroma 2,600.000,00 SIT). Na sedmi strani obrazložitve sodbe je zapisalo, da je tožeča stranka s pomočjo prevzemnega zapisnika dokazala, da „je šlo za nove ležalnike, dočim so bili predmet prodajne pogodbe z dne 26. 2. 1996 rabljeni ležalniki (na kar utemeljeno opozarja pritožba).“ S tem je utemeljilo zvišano število ležalnikov, katerih vrednost mora tožena stranka povrniti tožeči. Ker ni šlo za iste ležalnike, je štelo, da je prvostopenjsko sodišče prodane ležalnike nepravilno odštelo od ležalnikov, ki jih je tožena stranka zadržala in za katere tožeča stranka terja nadomestitev njihove vrednosti.

15Revident zatrjuje, da tožena stranka cenam senčnikov in ležalnikov „sploh ni nikoli oporekala“ in se v tej zvezi sklicuje tudi na zapisnik glavne obravnave z dne 16. 12. 1999. Iz njega pa je razvidno, da se je tožena stranka v zvezi z vrednostjo senčnikov sklicevala na tožnikove fakture, „s katerimi je plačal prav te iste senčnike, in sicer po ceni 55 DEM po komadu.“ V pripravljalni vlogi, ki jo je vložila v spis na obravnavi, pa je v 6. točki navedla, da „ne gre za ceno SIT 42.120 po komadu ležalnika, če sta stranki v prodajni pogodbi že bili ugotovili vrednost 1 kom. SIT 13.000.“

16Revident še uveljavlja, da je najmanj nejasno razlogovanje pritožbenega sodišča, ki po eni strani ugotavlja, da je bila vrednost starih ležalnikov (prodanih s pogodbo z dne 26. 2. 1996) 13.000,00 SIT, enako ceno pa pripisuje tudi novim ležalnikom. Pritožbeno sodišče je na 7. strani obrazložitve svoje odločbe navedlo, da tožeča stranka „ni uspela dokazati višje cene za te predmete, kot jo je z vidika tržne cene določil omenjeni izvedenec, oziroma jo je ugotovilo sodišče prve stopnje.“ Ni sicer pojasnjevalo (navideznega) nasprotja, ki je v tem, da sta se stranki dogovorili za višjo ceno rabljenih ležalnikov (po trditvah tožene stranke sicer novih), kot pa je izvedenec določil vrednost novih ležalnikov. Vendar pa je bilo že zgoraj pojasnjeno, da je odločilna objektivna vrednost odvzete stvari in ne morda cena, dosežena s konkretno pogodbo.

17Po povedanem je bilo treba revizijo v delu, v katerem izpodbija sodbo sodišča druge stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka v višini 70.835,00 EUR s pripadki zavrniti, ker niso podani niti izrecno uveljavljeni niti tisti razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (378. člen ZPP).

O stroških postopka

18Izrek o revizijskih stroških temelji na določbah prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Odvetniški stroški za odgovor na revizijo so odmerjeni po veljavni Odvetniški tarifi, niso pa upoštevani stroški sodne takse za odgovor, ker tožena stranka ni izkazala, da bi jo plačala. Tako odmerjeni stroški, ki jih mora revident povrniti toženi stranki, znašajo 1.982,88 EUR.