VSRS Sklep II DoR 255/2011

Predlog se zavrne.

1Tožnik je kot solastnik do 1/8 nepremičnine vl. št. 477 k. o. ... zahteval od toženca, ki je solastnik do 7/8, plačilo uporabnine. Zahteval je po 100,00 EUR mesečno za 36 mesecev in po 100,00 EUR mesečno naprej od 1. 11. 2009 dalje.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, preizkušene na drugi stopnji so, da je tožnik do leta 1998 bival v zgornji etaži sporne hiše, koncem leta 1998 pa je toženec po nesoglasjih zamenjal ključavnico in odklopil elektriko. Tožnik je bil uspešen v motenjski pravdi in je od leta 1999 dalje do sedaj izkoriščal možnost uporabe hiše, tako da je v hiši shranjeval svoje stvari, sicer pa se je leta 1999 z družino izselil in odslej živi v neprofitnem stanovanju. V pravdi ni izkazal, da bi po odselitvi od toženca zahteval, naj mu dopusti uporabo solastne nepremičnine v večjem obsegu. Možnost uporabe nepremičnine je torej imel, ni bilo njegovega prikrajšanja v smislu onemogočene uporabe stvari.

4Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije s trditvijo, da odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Sklicuje se na sodbe II Ips 210/94, II Ips 852/2007, II Ips 716/2003 in II Ips 364/2000. V predlogu navaja, da iz teh odločb izhaja smiselno enako oziroma podobno dejansko stanje kot v obravnavani zadevi. Z zamenjavo ključavnice je bil tožnik izključen od souporabe stanovanjske hiše. Iz prilog izhaja, da je bil tožnik primoran se izseliti. Izkazano je prikrajšanje na njegovi strani in korist na strani toženca, ki solastno stvar uporablja.

5Predlog ni utemeljen.

6Neutemeljene so trditve o protispisnosti razlogov drugostopenjske sodbe. Protispisnost je podana takrat, ko sodišče vsebini listinskega gradiva pripisuje drugačno vsebino, kot jo ima v resnici, ko gre torej za nepravilen prenos določenega podatke iz listine v sodbo. Česa takega tožnik v svojem predlogu ne zatrjuje, ampak pavšalno trdi, da iz predloženih dokazov izhaja nekaj drugega kot ugotavlja sodišče. Zatrjuje torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno. Dejanske ugotovitve obeh sodišč so drugačne od tožnikovih trditev. Ugotovljeno je, da tožniku ni bila onemogočena uporaba solastne stvari in da tožnik ni bil prikrajšan. Upoštevaje navedeno ni nobenega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. V vseh zadevah, na katere se sklicuje predlog, je namreč prisojeno plačilo uporabnine zato, ker je bila solastniku onemogočena oziroma preprečena uporaba solastne stvari, za kar pa v tožnikovem primeru glede na ugotovitve nižjih sodišč ne gre. Zato niso podani pogoji iz 367. a člena Zakona o pravdnem postopku za dopustitev revizije.