VSRS Sklep I Up 32/2012

Pritožba se zavrže.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 6. 12. 2011.

2Tožena stranka je z navedenim sklepom na podlagi četrtega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito podaljšala omejitev gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar največ za en mesec, in sicer od 7. 12. 2011 od 19.30 ure do 7. 1. 2012 do 19.30 ure.

3Sodišče prve stopnje se je strinjalo z odločitvijo tožene stranke. Iz razlogov obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tudi po mnenju prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi še vedno obstajajo razlogi za omejitev gibanja tako po 5. kot po 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ.

4Tožnik zoper izpodbijano sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi odločbo tožene stranke. Sodišče je odločilo, ne da bi razpisalo glavno obravnavo. S tem je kršilo 5. točko 31. člena ZMZ. Predlagani dokazi niso bili izvedeni. Tožnik je v hudih psihičnih težavah, kar močno vpliva na njegovo zdravje.

5Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6Pritožbo je bilo treba zavreči.

7Obstoj pravnega interesa je ena od osnovnih predpostavk za dovoljenost vsakega pravnega sredstva. Tudi za pritožbo. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo v upravnem sporu, v četrtem odstavku 343. člena med drugim določa, da pritožba ni dovoljena, če pritožnik zanjo ni imel pravnega interesa. Pravni interes za vložitev pravnega sredstva ima vlagatelj, ki lahko pričakuje določeno pravno korist, ki je brez tega procesnega dejanja ne bi mogel doseči. Kot verjetno mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si v primeru pritožbe izboljšal svoj pravni položaj. Če pa si ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu, to je tudi za odločanje o pritožbi. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

8V izpodbijanem sklepu tožene stranke odrejeno podaljšanje omejitve gibanja za tožnika je prenehalo učinkovati 7. 1. 2012, zato si tožnik (glede na vse navedeno) svojega pravnega položaja ne more izboljšati. Zato po presoji pritožbenega sodišča s potekom navedenega dne tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za varstvo svojih pravic oziroma pravne koristi v upravnem sporu glede na svoj tožbeni zahtevek, ki se glasi na odpravo akta, ne pa na ugotovitev njegove nezakonitosti (drugi odstavek 64. člena ZUS-1 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-181/09-15, Up-860/09-14 in Up-222/10-14, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 98-4210/2011 z dne 2. 12. 2011).

9Vrhovno sodišče je zato pritožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 352. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.