VSRS Sklep VIII Ips 151/2010

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 3. 2008 nezakonita. Posledično je ugodilo reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku. Presodilo je, da ni obstajal razlog za izredno odpoved po tretji alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), saj je bil tožnik nesposoben za delo zaradi bolezni v času od 4. 1. 2008 do 30. 1. 2008 in je obenem utemeljeno mislil, da bo po izteku bolniškega staleža s 3. 1. 2008 njegova osebna zdravnica uredila bolniški stalež za to obdobje.

2Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede reparacijskega in reintegracijskega zahtevka ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavrnilo pa je pritožbo glede odločitve o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni razveljavilo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato ni bilo podlage za ugoditev reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku. Izrek pri ugoditvi reparacijskemu zahtevku ni izvršljiv, ker nadomestila plače niso določena z zneski. Ni bilo obrazloženo, zakaj je tožnik ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost. Predložitev bolniškega lista ni enaka sporočanju odsotnosti z dela in protispisen je sklep, da je predložitev bolniškega lista konec meseca praksa za sporočanje odsotnosti z dela zaradi bolniškega staleža. Iz prvostopenjske sodbe ni razvidno, kaj so trditve in dokazi strank in kaj dejanski in pravni zaključki sodišča. Tožena stranka je upoštevala odločbo ZZZS z dne 6. 2. 2008, po kateri tožnik v spornem obdobju ni bil upravičen do bolniškega staleža, zato je v času podaje odpovedi pravilno štela, da je bil neopravičeno odsoten z dela. Naknadno pridobljeni dokaz – izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, po katerem naj tožnik ne bi bil sposoben za opravljanje dela, zato na nezakonitost odpovedi ne bi smel imeti vpliva. Tožnik se ni javil osebni zdravnici niti toženi stranki, čeprav bi svojo odsotnost z dela moral in mogel sporočiti. Tožnik bi lahko javil svojo odsotnost, vendar tega ni storil. Samo na podlagi izjave osebne zdravnice, da bo predlagala podaljšanje bolniškega staleža, ni mogel z gotovostjo računati, da mu bo stalež podaljšan in je s tem prevzel tveganje neupravičenega izostanka.

4Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Revident v svojih navedbah uveljavlja kršitve pravdnega postopka v zvezi z reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom, ki pa ne moreta biti predmet revizijskega postopka, saj o njiju še ni bilo pravnomočno odločeno zaradi razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se je nanašal nanju.

8Revizija sodišču neutemeljeno očita bistveno kršitev določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbi sodišča prve in druge stopnje vsebujeta jasne razloge za sprejeto odločitev, vprašanje upoštevanja bolniškega lista pa je stvar materialnopravne razlage utemeljenosti zahtevka, ki bo podana v nadaljevanju.

9Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

10V skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Takšna določba ne vsebuje presoje (ne)upravičenosti odsotnosti z dela, kot sta nepravilno presodili sodišči druge in prve stopnje. Tretja alineja prvega odstavka 111. člena ZDR pomeni izpeljavo delavčeve dolžnosti obveščanja delodajalca (o razlogih za izostanek z dela). Tako je v prvem odstavku 34. člena ZDR določeno, da mora delavec delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Prisotnost na delu pa je del poglavitne delavčeve dolžnosti opravljanja dela, po kateri mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (prvi odstavek 34. člena ZDR). Zakon na ta način varuje pravico in interes delodajalca, da lahko realno predvidi in organizira delovni proces ter ga v primeru ovir na strani delavca ustrezno prilagodi. Posredovanje informacij o morebitni odsotnosti z dela in o drugih podatkih, do katerih ima delavec lažji pristop od delodajalca in so obenem pomembni za delovni proces, je zato ena najbolj ključnih dolžnosti delavca do delodajalca.

11(Ne)upravičenost odsotnosti pri obstoju razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni relevanten dejavnik, saj je že iz jezikovnih okvirov te določbe razvidno, da neupravičenost odsotnosti z dela v njej ni vsebovana. Odločilno je le dejstvo odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni, ki je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno. V skladu z drugim odstavkom 111. člena ZDR delavcu pri izredni odpovedi po tretji alineji prvega odstavka istega člena preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Zakon torej le pri učinkovanju izredne odpovedi predvideva izjemo, po kateri začne v primeru neupravičene odsotnosti z dela odpoved učinkovati že s prvim dnem neupravičene odsotnosti in ne šele s podajo izredne odpovedi kot v ostalih primerih izredne odpovedi. Upravičenost odsotnosti se tako preverjala le, če se delodajalec odloči, da bo učinkovanje odpovedi vezal na prvi dan odsotnosti z dela, in to samo v obsegu učinkovanja odpovedi, ne pa pri izpolnjevanju zakonskih znakov razloga za samo odpoved. Neupravičenost odsotnosti je tako dejstvo, ki dodatno skrajšuje trajanje delovnega razmerja. V obravnavani zadevi pa revident ni vezal učinkovanja izredne odpovedi na začetek odsotnosti, zato tudi v tem delu (ne)upravičenost odsotnosti z dela za odločitev v tem sporu ni odločilna. Praksa Vrhovnega sodišča, na katero se je sklicevalo sodišče druge stopnje, v obravnavani zadevi ni uporabljiva zaradi drugačnega zakonskega dejanskega stanja (1).

12Tožnik je bil nepretrgoma odsoten z dela v času od 4. 1. 2008 do 30. 1. 2008 ter v tem času revidentu ni sporočil razlogov za svojo odsotnost. Tretja alineja prvega odstavka 111. člena ZDR v drugem delu za izpolnjenost razloga za izredno odpoved zahteva ugotavljanje dolžnostnega ravnanja delavca pri obveščanju v primerih odsotnosti z dela. Tožniku je prenehal bolniški stalež 3. 1. 2008, po tem datumu pa si ni uredil bolniškega staleža, ampak je ostal doma. V njegovi sferi je bilo urejanje bolniškega staleža za naprej. Če je menil, da se njegovo zdravstveno stanje ni izboljšalo in zaradi tega ni prišel na delo, bi moral o tem obvestiti revidenta. Ob izteku bolniškega staleža bi moral vedeti, da mora obvestiti delodajalca o odsotnosti z dela oziroma nameravanem podaljšanju bolniškega staleža, in s tem obrazložiti svojo odsotnost. Dolžnost obveščanja o odsotnosti z dela ni na strani osebne zdravnice, saj je njena vloga omejena na ugotavljanje delazmožnosti. Ker sta sodišči izhajali iz predpostavke, da sporočanje odsotnosti ni odločilno ob sklepu, da tožnik ni bil neupravičeno odsoten (2), nista presojali, ali so obstajale okoliščine, ki bi tožniku preprečevale, da bi sporočil svojo odsotnost. Te morajo biti takšne (subjektivne oziroma objektivne) narave, da iz njih izhaja tožnikova (ne)zmožnost obveščanja delodajalca v kritičnem času, hkrati pa se jih ne sme zamenjevati s samo dolžnostjo obveščanja, ki je glede na dejanske ugotovitve nedvomno podana.

13Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je revizijsko sodišče na podlagi navedenih razlogov razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče preveriti, ali so dejansko obstajale okoliščine, ki bi tožniku preprečevale, da bi sporočil revidentu razloge za svojo odsotnost.

---.---

Op. št. (1): V zadevi VIII Ips 381/2006 je bil obravnavan dokazni pomen mnenja zdravniške komisije, ki pa nima učinkov pravnomočnosti, kot jih ima odločba ZZZS z dne 6. 2. 2008, zato zadevi sploh nista primerljivi in je bila analogija uporabljena nepravilno (novela Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju F je s 1. 1. 2003 uvedla upravne odločbe imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije pri odločanju o začasni odsotnosti z dela). Zadeva VIII Ips 36/2004 pa ni primerljiva, ker je stari ZDR (Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji) v 6. točki prvega odstavka izrecno predpisal neupravičenost odsotnosti kot zakonski dejanski znak, medtem ko novi ZDR tega znaka ne vsebuje.

Op. št. (2): Ta sklep je napačen, saj pri njem nepravilno ni bila upoštevana pravnomočna odločba ZZZS z dne 6. 2. 2008, v kateri je bilo ugotovljeno, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za bolniški stalež v spornem obdobju od 4. 1. 2008 do 30. 1. 2008. Navedena odločba predstavlja odločitev na matičnem področju o (ne)upravičenosti odsotnosti z dela zaradi bolezni in bi jo moralo sodišče spoštovati in upoštevati kot že rešeno predhodno vprašanje na matičnem področju zdravstvenega zavarovanja (prvi odstavek 169. člena ZDR).